Hana Brečko Simšič: Če se česa lotim, ne bom odnehala, dokler ne bo nadpovprečno

Pomaga ji, da med šolo in vsemi drugimi obveznostmi, ki si jih je Hana zadala, ne zamuja na treninge angleškega dresurnega jahanja.

To, da se je Hana rodila brez desne dlani, nikoli ni bila ovira, saj dela kot tehnik na Radiu Študent, vadi ples ob drogu in navsezadnje uspešno tekmuje v klasični konkurenci dresurnega jahanja.

Ste s Hano zato, ker se je rodila brez desne dlani, ravnali bolj previdno?

Barbara Neža Brečko: Nič je nismo čuvali, v resnici je Hana že, ko je bila dojenček, zmogla odnesti več igrač kot vsak drug otrok. Vedno se mi je zdelo, da invalida narediš ti, če nekaj preveč zavijaš. Ko je bila majhna, ni vedela, da je kaj drugače, saj nismo nič komplicirali. Relativno hitro – že pri njenih šestih mesecih – smo začeli hoditi le na plavanje, da se hrbtenica enakomerno razvija.

Hana, kakšne spomine imaš na otroštvo?

Hana Brečko Simšič: Pomembno je bilo že to, da me doma niso jemali za drugačno in mi nikoli ni nihče rekel, da nečesa ne morem. Potem si tudi jaz tega nisem rekla. Konča pa se pri tem, kjer si rečeš, kje se konča to, kar zmoreš. Bilo je drugače, a se mi je zdelo normalno, da je tako, in ker sem se sprejela, so me sprejeli tudi drugi. Ko sem bila še majhna, so me seveda otroci spraševali glede roke, ampak nihče nikoli ni bil žaljiv.

Si kdaj imela občutek, da je tvoja pot težja od drugih?

Hana Brečko Simšič: Niti ne, nikoli ni bilo stvari, ki je res nisem zmogla, vedno sem našla kakšen drugačen način, da sem naredila isto stvar. Pravzaprav uživam v tem, da naredim neko stvar, in če je ne morem izvesti na isti način, iščem druge poti. Po navadi jo naredim. To se je prej izkazalo kot moj plus ravno pri jahanju, kjer veliko ljudi jaha na roke, jaz pa jaham na sedišče in nogo, saj sem se od začetka morala naučiti pravilnega jahanja. Če pa se mi kaj ni dalo, sem lahko izkoristila, da mi je nekdo drug recimo zavezal vezalke.

Od tod tudi dejstvo, da si bila od malih nog aktivna na različnih področjih.

Hana Brečko Simšič: Začela sem s plavanjem, slabih deset let sem plesala klasični balet, Neža se je ukvarjala tudi s plezanjem in sva skupaj hodili plezat. Na mojo željo so me tudi precej zgodaj vpisali na angleščino.

Barbara Neža Brečko: Stara si bila približno štiri leta, ko si se je začela učiti. Ko smo šli v Provanso in je Hana ugotovila, da se z nobenim otrokom ne more pogovarjati in igrati, je rekla, da hoče na angleščino, ko smo prišli nazaj. Takrat je hodila na plavanje in balet, bila je še v vrtcu in rekla sem, da me bodo razglasili za noro, češ da otroka silim v ne vem kaj in da sem zelo ambiciozna mama. Nisem je hotela vpisati, a sem nato privolila, da hodi enkrat na teden. Našla sem šolo, ki mi je bila kar všeč, in povedali so mi, da mečemo denar stran, če bo hodila le enkrat na teden, ter da naj hodi dvakrat na teden, če hočemo, da bo kaj. Najprej sem rekla ne, ker pa je bil jok in hudo, sem privolila in rekla, da če ne bo šlo, bomo nehali. Hodila je dvakrat na teden in bilo je lepo, vedno je hodila z veseljem.

Kdaj si se srečala z jahanjem?

Hana Brečko Simšič: Pri osmih, devetih letih sem začela hoditi na prve jahalne ure, ki mi jih je Neža kupila za rojstni dan. Pravzaprav Neža že od malih nog goji ljubezen do malih živali in imamo zdaj pet živali: konja in ponija, ki je v drugem konjeniškem klubu, zajca, mačko ter psa.

Nimata časa, da bi doma posedali pred televizijo.

Barbara Neža Brečko: Televizije nimamo, niti ne vem, kdaj bi jo gledali. Televizijo smo imeli, ko je bila Hana majhna, res pa je, da je nikoli nismo imeli kar prižgane. Če jo je Hana gledala, je zraven nje nekdo sedel, nikoli je ni gledala sama, ko pa je nehala, jo je ugasnila in vstala. V nekem trenutku smo ugotovili, da je ne gledamo, in jo dali proč.

Hana Brečko Simšič: Nikoli se mi ni razvila navada posedanja pred televizijo.

Imata veliko drugih interesov?

Barbara Neža Brečko: Vsak počne kaj po svoje.

Hana Brečko Simšič: Moji motivi za to, da sem počela karkoli, so bili vedno zabavni. Ko sem začela plesati balet, sem mislila, da se bo ves svet spremenil v roza. Za jahanje pa je bilo tako, da so vse sošolke v osnovni šoli rekle, da bodo naslednje leto začele jahati, potem sem rekla, da bom še jaz. Bila sem edina, ki je ostala v jahanju.

Te to, da nimaš desne dlani, nič ne ovira pri jahanju?

Hana Brečko Simšič: Ne, kot po navadi sem našla svoj način. Sprva sem si zavijala vajeti okrog roke, potem je trenerka predlagala protezo, ker so že takrat prepoznali, da dobro jaham, in bi z njo lahko jahala še bolje, pa tudi nevarno je bilo. Na URI Soča so mi naredili protezo, zelo so se bili pripravljeni prilagoditi mojim potrebam, tako da je ta, ki jo imam zdaj, izpopolnjena in deluje.

Nosiš protezo tudi sicer?

Hana Brečko Simšič: Ne, od rojstva imam razvito zapestje in mišico v palcu, s čimer vse naredim, proteza pa je toga in razen jahati z njo ne znam delati ničesar drugega.

Si od začetka trenirala angleško dresurno jahanje?

Hana Brečko Simšič: Sprva sem trenirala preskakovanje ovir, ampak sva s prejšnjim konjem padla čez oviro, zaradi česar sem bila slab teden v bolnišnici. Dela brade še danes ne čutim, imela sem tudi pretres možganov, predvsem pa je vse skupaj v meni pustilo nekakšen strah.

Ste se ustrašili, ko se je Hana poškodovala?

Barbara Neža Brečko: Skoraj me je kap! Takrat sem bila prav tako v klubu, in medtem ko je trenirala, sem sprehajala drugega konja. Padca nisem videla, sem pa slišala, kako se je zrušila celotna zapreka. Ko sem prišla k njej, je ležala na tleh, trener pa jo je takoj začel spraševati, ali lahko premika noge.

Ste takrat imeli pomisleke, ali bi jo še podpirali pri jahanju?

Barbara Neža Brečko: Takrat to ni bilo vprašanje, saj padci so, bolj je bilo vprašanje, ali bo še naprej lahko trenirala s tem konjem. In potem je tudi tega konja še jahala povsem normalno. Me je pa bilo vsakič, ko je kaj zaropotalo, strah, še zdaj poskočim.

Si po poškodbi opustila treniranje preskakovanja ovir?

Hana Brečko Simšič: Po poškodbi sem začela trenirati angleško dresurno jahanje, ki me je zanimalo že prej in sem ga tudi že trenirala. Dresurno jahanje jemljem kot pravilno jahanje, ki je potem tudi osnova za skakanje. Dresura in preskakovanje zaprek namreč spadata pod angleško jahanje.

Drži, da v Sloveniji tekmuješ v klasični mladinski konkurenci?

Hana Brečko Simšič: Pri nas v dresurnem jahanju ni tekem za parašportnike, tako tekmujem v klasični mladinski konkurenci. Pravzaprav nikoli niti nisem razmišljala, da smo drugačni, meni je bilo normalno, da jaham z njimi.

Kaj pa šola?

Hana Brečko Simšič: Hodim na srednjo šolo za oblikovanje, imam tudi status športnice, načeloma sem imela hvaležne urnike, da sem lahko vsaj enkrat tedensko trenirala dopoldne in popoldne imela čas za učenje.

Kako vi doživljate njen slalom med šolo in vsakodnevnimi treningi?

Barbara Neža Brečko: Hana pelje veliko stvari vzporedno, dela še na Radiu Študent, kjer je štirikrat na teden, enkrat na teden hodi na ples. Hana nekako vse spelje, z njenim očetom ji pomagava, kolikor se da, in jo voziva, ker bi vse to težje speljala, če bi morala na avtobus. Tako se prilagodimo in jo peljemo. Kar lahko pomagava, pomagava, namesto nje pa ne delava.

Kakšne cilje imaš glede jahanja?

Hana Brečko Simšič: Če ne drugega, vem, v katero smer bi rada šla. Že nekaj časa načrtujem, da bi šla leta 2024 rada na paraolimpijske igre v Pariz.

Kaj bi ti pomenila udeležba?

Hana Brečko Simšič: Zagotovo to, da dosežem nekaj, za kar si še zdaleč ne bi predstavljala, da lahko dosežem. Všeč bi mi bilo, če bi na paraolimpijadi dosegla kakšne rezultate. S tem bi zagotovo presegla samo sebe.

Barbara Neža Brečko: Po mojem bi ji bilo všeč, da nekaj doseže za Slovenijo.

Imaš v sebi to, da rada presegaš samo sebe?

Hana Brečko Simšič: Če se česa lotim, ne bom odnehala, dokler ne bo nadpovprečno.

Ti pri dresurnem jahanju pomaga tudi trenerka iz Anglije?

Hana Brečko Simšič: Poskušala sem z različnimi trenerji, nekaj časa s trenerko iz Nemčije, pa s trenerjem iz Francije, zdaj pa me trenirata Matej Bertoncelj in Sharon Newman iz Anglije. Njeni treningi mi ustrezajo. Vsak človek ima malo drugačen način jahanja in tudi vsak konj se odziva na kakšen drugačen pristop.

Barbara Neža Brečko: Sharon pride enkrat na mesec, mesec in pol, odvisno od sezone, potem je tu tri, štiri dni in Hana jaha z njo. Povedala je, da bi bila Hana tam verjetno v ekipi, če bi bila zdaj v Angliji.

Imaš srečo, da se ne ustrašiš ovir?

Hana Brečko Simšič: Seveda se ne ustrašim, spodbudijo me.

Barbara Neža Brečko: Je pa tudi dresurno jahanje takšen šport, da jahači, ki so uspešni, niso prav zelo mladi in morajo kar veliko prestati.

Hana Brečko Simšič: Čeprav so zadnje čase na olimpijskih igrah tudi vedno mlajši jahači. Včasih je veljalo, starejši si, bolje je.

Imaš ob vseh aktivnostih čas za druženje?

Hana Brečko Simšič: Zunaj dejavnosti in obveznosti se ne družim toliko z ljudmi. Če si vzamem čas za prijatelje, bo trpela ena od obveznosti, če si vzamem čas za obveznosti, pa bo trpelo moje družabno življenje. Potem enkrat malo zanemarim eno, drugič drugo, pa se nekako vse skupaj kompenzira.

Od kod želja, da si tehnik na Radio Študentu?

Hana Brečko Simšič: Oče je delal na Radiu Študent, nenehno tudi poslušamo ta radio in sem enkrat rekla, da hočem biti tam, kakorkoli bom prišla. Prijavila sem se na avdicijo za dijaško rubriko in nisem prišla zraven, naslednje leto pa sem se prijavila za tehnico.

In?

Hana Brečko Simšič: Bila sem sprejeta. Zdaj delam in kmalu bomo imeli avdicije, tako da bom začela uvajati nove ljudi. Na radiu se tedensko obrne 300 ljudi in spoznam mnogo zanimivih značajev, ljudi, ki imajo znanje o tem in onem. Imajo popolnoma različne interese, vse pa povezuje ljubezen do radia. Na Študentu so predvsem ljudje, ker so tam radi, saj delo ni zelo dobro plačano. Radio je stvar, ki je res moja, čeprav je bila avdicija igra.

Zakaj ravno tonska tehnica?

Hana Brečko Simšič: Ko sem pogledala program, sem rekla, da spikerka ne morem biti, saj imam disleksijo in moje branje ni najboljše, za glasbeno opremljevalko se mi je zdelo, da ne poznam dovolj glasbe, zato sem poskušala z avdicijo za tehnico.

Glede na to, da letos končuješ srednjo šolo, že kaj razmišljaš o študiju?

Hana Brečko Simšič: Od nekdaj me je vleklo v likovne smeri. Najprej sem razmišljala o umetnostni zgodovini, potem sem se na neki točki odločila za slikarstvo. Ta hip si v resnici samo želim na študij, trenutno pa je še toliko stvari, ki bi jih rada počela.

Si boš vzela enoletno pavzo?

Hana Brečko Simšič: Bom, ja. To leto bi rada izkoristila za stvari, ki jih trenutno časovno ne morem izvesti, Učila sem se japonščino in bi se je vnovič rada učila, rada bi poskusila jogo, tudi na ples ob drogu bi rada hodila več, ker zdaj hodim samo enkrat tedensko.

Ste jo vi spodbudili k temu, da si vzame enoletni odmor?

Barbara Neža Brečko: Bila sem bolj proti. Ne rečem, da ne sme, zdi se mi le, da lahko izpade iz toka. V Ameriki je normalno, da si pred študijem vzamejo eno leto prosto. Nimam problema s tem, da eno leto ne bo študirala, zdi se mi samo, da mora imeti nekakšen načrt in da bo, ko prekine tok, težje padla nazaj. Imam takšen materinski strah.

Kako se spopadaš s trenutki, ko ne gre naprej, ko so težave?

Barbara Neža Brečko: Največja težava, ki me zaustavlja, je stres, kadar se nabere preveč stvari. Takrat me je strah narediti karkoli. Ne vem, česa se prej lotiti, in potem je težko. Na koncu se je do zdaj vedno izšlo, samo potisnem čez, pa je.

Je ena od Haninih ovir denar, ki bi ji omogočil udeležbo na mednarodnih tekmovanjih v dresurnem jahanju, s tem pa uvrstitev na paraolimpijske igre?

Barbara Neža Brečko: To smo delno rešili s tem, da je Hana dobila sredstva Zavarovalnice Triglav, namenjena mladim upom 2017. Videla sem razpis za prejemnike sredstev Mladi upi, v klubu pa so me še spodbudili, da prijavim Hano. Njihova komisija je med prijavljenimi izbrala tudi Hano in to je to.

Kaj to pomeni?

Barbara Neža Brečko: Hana dobi dvakrat določeno vsoto denarja, ki gre na klubski račun. Denar je namenjen prav njej – tudi zato, da lahko hodi na tekme v tujino, ker se mora še kvalificirati za paraolimpijske igre, to pa je mogoče le v tujini. Že vsak premik konja stane, stroški se na koncu kar naberejo, kar je kar precejšnja finančna obremenitev za starše, ki vse to sami financiramo.

Bi bilo dobro, da dobite še kakšne sponzorje?

Barbara Neža Brečko: To bi bilo super. Tako pa mi veliko delamo …

Kaj lahko rečeta o premagovanju ovir v življenju?

Hana Brečko Simšič: Po mojem so edine ovire te, ki si jih narediš v glavi. Nihče ti ne more reči, da nečesa ne moreš, ker če verjameš vase, lahko to narediš. Vse lahko narediš, za to sem sama živ dokaz, tisto, česar ne morem, se konča pri meni.

Barbara Neža Brečko: Oče mi je pri 18 letih napisal čestitko z besedami, ki si jih je sicer izmislil, čeprav je napisal, da citira nekega filozofa: “Ni ovire, ki ne bi bila premagljiva.”

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord