Ingemar Stenmark: "Prva zmaga je še vedno ena mojih najljubših sploh!"

Ni bilo le neverjetnih šestinosemdeset zmag v svetovnem pokalu – šestinštirideset v veleslalomu in štirideset v slalomu –, tri zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala, osem zmag v skupnem slalomskem seštevku svetovnega pokala, sedem zmag v skupnem veleslalomskem seštevku svetovnega pokala, tri zlate kolajne na svetovnih prvenstvih in dve zlati olimpijski kolajni, ki so Ingemarja Stenmarka naredile za največjega in najuspešnejšega alpskega smučarja vseh časov.

Bili so predvsem njegov osebni stil, njegova navidezna kontrola in skromnost, v nekaj plasteh smučarskih oblačil skrbno naloženi čez neskončno velik ego; njegova obsedenost s perfekcijo zavojev; njegovo popolno preziranje drugega mesta; njegova odvisnost od adrenalinskih šusov, ki jih je doživljal ob zmagah; in nenehno razmišljanje o smučanju za smučanje, ki so ga naredili nepremag-ljivega, nedotakljivega, nezlomljivega, nerazumljenega in misterioznega.

Njegovi intervjuji na vrhuncu kariere so bili fantastičen dolgčas, vsak državni uradnik bi o svojem delu vedel povedati več zanimivega. Najzgovornejši primer Stenmarkove "navdušenosti" nad sodelovanjem z novinarji je bil eden izmed pogovorov, ki ga je za Nedeljski dnevnik opravil Tof ob izidu knjige Stenmark z Elanom. Tof: "Pravkar je izšla vaša knjiga Stenmark z Elanom. Ste zadovoljni z njo?" Stenmark: "Sem." Tof: "Ste pri Elanu ostali, ker je imel najboljše smuči?" Stenmark: "Da." Tof: "So vam drugi ponujali več?" Stenmark: "Da." Tof: "Če bi bili še enkrat na začetku svoje kariere, bi se spet odločili za Elan?" Stenmark: "Da." Potem se je Stenmarku nenadoma razvezal jezik, presegel je samega sebe. Tof: "Nekoč ste izjavili: Elanove smuči so slabe, ostale so še slabše!" Je to res?" Stenmark: "Ne spominjam se. Mogoče."

Ko smo na muhast septembrski dan sedeli v slaščičarni Mignon v Portorožu, nam je Bojan Križaj v sproščenem pogovoru zatrdil, da je največ Stenmarkovih intervjujev v štirinajstih letih njegove kariere v svetovnem pokalu dal njegov serviser Jure Vogelnik. "Poznal ga je bolje, kot se je Ingemar poznal sam," je dejal Križaj. "Tule zdaj je prav neverjeten. Izjemno se je spremenil. Tako sproščenega in tako gostobesednega ga nisem vajen. Kot bi se na novo rodil." Križaj je lahko seveda najbolje primerjal, dolga leta je bil namreč eden Stenmarkovih najres-nejših tekmecev.

V intervjuju za slovenski Playboy je Stenmark povedal več kot kadarkoli, komurkoli. Kar seveda ne pomeni, da ni bilo smešnih premorov, ko je Stenmark odgovoril zelo na kratko, novinar uvidevno čakal na nadaljevanje, dočakal pa Stenmarka, ki je v zadregi zrl skozi okno in se smehljal sam sebi ali pa situaciji. Ves čas je pil kamilični čaj. In se najbolj razživel, ko je pogovor nanesel na tehniko smučanja nekoč in danes.

Ste še vedno smučarska Greta Garbo, misteriozni super šampion, ki pove le nujne stvari, gre domov in si misli svoje?

Stenmark: Kaj pa vem, zares težko bi zdajle ocenjeval samega sebe. Morda bi lahko rekel, da se vsako leto, ki mine od konca moje smučarske kariere, počutim malo bolj sproščenega, malo bolj sposobnega prilagajati se in vključevati v "normalno" vsakodnevno življenje. Morate pa vedeti, da sem bil prvi švedski smučar, ki je redno zmagoval, in na Švedskem je bila v času mojih uspehov norišnica, novinarji so mi ves čas sledili, mi postavljali vedno ista vprašanja in poskušali iz mene iztisniti vsaj kakšen podatek o zasebnosti.

Tega jim preprosto nisem privoščil. Kaj pa jih je brigalo, kaj jem, s kom se družim, če se sploh s kom, kdaj hodim spat in podobne neumnosti. Vse to je motilo mojo osredotočenost na smučanje, ki mi je takrat pomenilo vse, drugega načina življenja nisem poznal in si ga nisem, po pravici povedano, niti predstavljal. Po prvi resnejši seriji zmag so se seveda okoli mene začeli vrteti še novinarji iz drugih držav, bilo je noro in šlo mi je zares na živce.

Kot otrok ste večino časa preživeli sami ali v družbi starejših. Je to vplivalo na vašo zadržanost v tekmovalnih časih?

Stenmark: Ko mi je bilo pet let, sem odraščal v majhni vasi na severu Švedske, kjer je bilo – vsaj danes, ko živim v Monte Carlu, se mi zdi tako – ves čas mraz. Zame je v glavnem skrbela stara mama in ker okoli ni bilo skoraj nobenega otroka, sem se v glavnem družil sam s seboj, bil tiho ali pa poslušal starejše, ki so se zvečer zbrali v naši hiši. Počutil sem se zelo dobro, a to obdobje je prav gotovo vplivalo na razvoj moje osebnosti. Bil sem srečen otrok in svoje občutke brez sem priganjanja drugih lahko izrazil v smučanju.

Večina vrhunskih športnikov postane odvisna od pozornosti, ki so je deležni med kariero. Vi pozornosti danes ne pogrešate? Tekem, novinarjev, hrupa okoli vas, zmag?

Stenmark: Zakaj bi pogrešal stvari, ki so mi šle na živce? Edino, kar zares pogrešam, so zmage. Občutek po zmagi. Ta adrenalinski šus zadovoljstva, ki se ga z besedami niti približno ne da opisati. To zares pogrešam.

Zares samo zmage ali tudi tekme same?

Stenmark: Zares samo zmage. Drugo mi ni pomenilo nič.

Kdo je izvajal večji pritisk na vas, mediji ali vi sami?

Stenmark: Jaz sam. Mediji so ga le še stop-njevali. Včasih sem imel občutek, da sem v zaporu, da sedim na električnem stolu. Ampak ni bilo vedno nevzdržno, nikakor ne.

Ste zunaj smučarskih tekem že našli kaj, kar bi vam pričaralo vsaj približno tako močan občutek zadovoljstva kot zmage? Kak hobi?

Stenmark: Ne, niti napol ne. Ne verjamem, da bo kdaj kaj še tako močno vplivalo name, mi povzročalo tako močne občutke.

Pogrešate te občutke?

Stenmark: Oh, seveda, zelo, bilo je fantastično.

Vsak dan?

Stenmark: Ne, čisto vsak dan ne. Hvala bogu, bilo bi namreč zares težko, če bi ves čas iskal nekaj iz preteklosti.

Ste vsaj poskusili iskati alternativo?

Stenmark: Veste, tako dober kot v smučanju ne bom nikoli več v nobeni stvari. Preprosto je nemogoče, da bi se še kje približal sposobnostim, ki sem jih imel kot smučar. Razmišljal sem, da bi adrenalinske užitke poiskal drugje, v bungee jumpingu na primer. A sem prišel do sklepa, da bi bilo to trapasto. Poleg tega se mi zdi, da toliko adrenalina v življenju kateregakoli človeka, torej tudi v mojem, ne more biti posebno dobro za organizem.

Kdaj vam je bilo najteže? Prvo leto po koncu kariere? Teniški šampion Jimmy Connors je na primer priznal, da je bil prvo leto po koncu kariere tako zmeden, da je šel komaj iz hiše, ker preprosto ni vedel, česa bi se lotil.

Stenmark: Pri meni je bilo prvo leto najlaže. Smučanja in vsega kravala okrog njega sem bil namreč že tako sit, da sem šele po nekaj mesecih počitka dojel, da me zares ni več na tekmah svetovnega pokala. Poleg tega so me moji dolgoletni opremljevalci, ki so tudi po koncu kariere ostali moji poslovni partnerji, takoj začeli pošiljati po svetu, sodeloval sem pri razvoju opreme in bil navzoč na veliko promocijah. Čez leto dni pa mi je bilo po tekmah svetovnega pokala in predvsem po vsakodnevnem tempu, ki se ga navadi vsak vrhunski športnik, že pošteno dolgčas.

Leta 1991 ste v Beckenbridgeu nastopili kot predtekmovalec. Vam je bilo tako dolgčas, da ste organizatorje tekme prosili, naj vas spustijo po progi?

Stenmark: Ne, ne, tako hudo pa spet ni bilo. Bilo je na veleslalomu za svetovni pokal in bil sem ravno na počitnicah v Coloradu, ko so me organizatorji povabili, da kot predtekmovalec popestrim tekmovanje. Mojega časa niso izmerili, bil pa je zelo dober občutek vrniti se na progo in zadihati v tekmovalnem ozračju. Zares dobro sem se zabaval.

Kaj torej danes počnete v prostem času?

Stenmark: Igram golf, tečem, kolesarim in plavam. Skoraj vsak dan, če le lahko, počnem vsaj nekaj. Včasih se dobim s švedskimi kolegi, ki tudi živijo v Monte Carlu.

Za kakšen profil prijateljev gre?

Stenmark: Bivše in sedanje vrhunske športnike in poslovneže. V bistvu vrhunski športniki in vrhunski poslovneži živijo podobno življenje. Zasledujejo svoje cilje in pri tem so pripravljeni iti dlje kot običajni ljudje.

Imate občutek, da laže komunicirate z ljudmi, ki imajo podobno življenje kot vi? Ki so morda navajeni pozornosti in tudi poznajo abstinenčno krizo po koncu kariere?

Stenmark: Da, zdi se mi, kar je seveda logično, da veliko laže komuniciram z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje kot jaz in torej vedo, skozi kaj sem doslej šel v življenju. Še vedno se zelo slabo počutim v večjih družbah, zabave za rojstni dan s številnimi povabljenimi so zame prava nočna mora. Rad pa sem v družbi ožjih prijateljev.

Monte Carlo je hecno mesto, človek ima občutek popolne varnosti, mnogim pa se zdi preveč sterilen. Kako se tam počutite vi?

Stenmark: Ne vem, kako paše drugim, jaz se v Monte Carlu super počutim. Živim sto metrov od plaže, če mi pozimi zadiši po smučanju, sem hitro v italijanskih Dolomitih ali pa v švicarskih Alpah. S kolesom se lahko po mili volji preganjam po hribih okrog Monte Carla, tečem ali igram golf. Poleg tega je zares zelo varno mesto. Ker policaji z lahkoto zaprejo obe cesti, ki vodita iz mesta, se roparjem niti ne splača priti v Monte Carlo.

Zaidete kdaj v Jimmy'z, najbolj razvpit nočni bar v mestu, kjer se zbirajo slavni z vsega sveta?

Stenmark: Zaidem, ampak zelo zelo redko. Gnečo v barih namreč še teže prenašam kot hrupne zasebne zabave z veliko povabljenimi.

Leta 1974 ste v Madonni di Campiglio senzacionalno dobili slalomsko tekmo in s tem dosegli prvo zmago v svetovnem pokalu. Se je spominjate?

Stenmark: Le kako se je ne bi! Po prvem teku sem bil na 23. mestu, na cilju drugega slaloma se že vsi objemali Italijana Paola De Chieso, dajal je že prve intervjuje, ko sem se spustil po slalomišču. Že po nekaj zavojih sem vedel, da sem zares hiter, nisem si pa niti približno predstavljal, da bom še lahko zmagal. Bilo je noro. Prva zmaga je še vedno ena mojih najljubših sploh!

Kdaj ste prvič začutili, da bi lahko postali zares vrhunski smučar in da bi morda lahko začeli zmagovati na tekmah svetovnega pokala?

Stenmark: Leto dni pred zmago v Madonni di Campiglio. Preprosto začutil sem, da je prišel čas, da tudi na tekmah svetovnega pokala pokažem, kako dober sem v resnici. A prebiti psihološko mejo, ki dobro smučanje loči od zmag v svetovnem pokalu, je zelo naporen psihološki proces. Tudi zame je bil. Po zmagi v Madonni di Campiglio je šlo vse veliko laže.

Po prvi zmagi v Madonni ste v svetovnem pokalu zmagali še petinosemdesetkrat, kar bo zelo verjetno ostal rekord za vse večne čase. So zmage za vas sredi kariere postale nekaj povsem samoumevnega ali ste se razveselili vsake posebej?

Stenmark: Tako dobro kot po zmagi v Madonni di Campiglio se nisem nikoli več počutil, morda je bila blizu le evforija po zadnji zmagi na veleslalomu v Aspnu leta 1989. In seveda po zmagah na olimpijskih igrah. Kar pa seveda ne pomeni, da sem zmage jemal samoumevno. Niti najmanj ne. Za vsako zmago sem bil pripravljen iti do konca, vsaka tekma, na kateri sem nastopil in je nisem končal na najvišji stopnički, je bila zame pravi mali osebni šok. Torej zmage nikakor niso prihajale same od sebe.

Kako pa ste prebolevali poraze, kako ste se vedno znova tako na hitro pobrali, se regenerirali in spet zmagovali?

Stenmark: Bil sem tip smučarja, ki je bolj kot karkoli na svetu sovražil poraze. Občutek, da nisem bil najboljši čisto vsakič, ko sem se spustil po progi, se mi je dolgo, vsaj tja do leta 1986, zdel obupen, sovražil sem ga. K sreči med tekmami ni bilo veliko časa za razmiš-ljanje, vsaj vsak konec tedna sem lahko napako popravil in stvari vrnil na svoje mesto. S po-razom se nikoli nisem dolgo obremenjeval.

Vaš rojak, teniški igralec Björn Borg, ki je bil na vrhuncu slave v istem obdobju kot vi, je ob koncu kariere dejal, da ne more biti več najboljši na svetu, ker v glavi ne zmore več na hitro brisati napak. Drugi pa tudi ni hotel biti. In je nehal. Bi lahko primerjali?

Stenmark: Na vsak način bo držalo, da se pretirano ukvarjanje s porazi še nikomur ni izplačalo, prej ti počasi ubije voljo do dela in zmanjša samozavest kot karkoli drugega. Če pa bi primerjal bolj direktno, se je Borgu verjetno v glavi dogajalo vse kaj drugega kot meni. Kot teniški laik lahko iz lastnih opažanj rečem, da je bistvo velikih teniških zmagovalcev v sposobnosti ohranjanja koncentracije tudi po nekaj ur skupaj. Tega, kot veste, v smučanju ni. Nastop traja minuto do dve in v tem relativno kratkem času je treba biti popolnoma osredotočen na dogajanje na progi, na postavitev, na ritem, s katerim pelješ proti cilju. Seveda zelo pomaga, če že v ciljni hišici stojiš s čisto glavo, da ne premlevaš zasebnih stvari. V slalomu se da zelo redko popraviti napako, v veleslalomu z veliko spretnosti in sreče gre, pri smuku si takoj v ograji. V tem je Borg prav gotovo imel prednost. Tudi če dvoboja ni začel dobro, je imel vedno dovolj časa, da je prišel k sebi.

Se z Borgom poznata? Sta bila na nek način tekmeca?

Stenmark: Nekajkrat sva se videla na prireditvah. Bila sva predstavljena, govorila nisva skoraj nič. Tako, na prvi pogled, se mi je zdel v redu tip, a ker ga zares nisem glob-lje spoznal, ga ne morem niti najmanj soditi. In mislim, da nisva bila tekmeca, oba sva bila zelo uspešna, vsak na svojem področju, in oba sva bežala pred pritiskom javnosti.

Je uspeh na tekmi svetovnega pokala odvisen od dnevnega razpoloženja, celo trenutnih občutkov, ki jih tekmovalec doživlja sam pri sebi?

Stenmark: Popolnoma, vsaj pri meni je bilo tako. Veste, smučanje je zelo čustven šport, vse se zgodi v trenutku. Prava umetnost je ohraniti mir in hkrati sprostiti dovolj agresivnosti.

Torej ste bili velik umetnik?

Stenmark: (v zadregi op. p.) Se mi zdi, ja.

Kot tekmovalec ste vedno dajali vtis skromnega človeka, ki preprosto smuča in mu je včasih celo nekoliko nerodno, ker zmaguje s tako lahkoto in v serijah. Toda na primeru kateregakoli športnega šampiona – Peta Samprasa, Tigra Woodsa, Björna Borga, Carla Lewisa, Alberta Tombe – ni težko ugotoviti, da vsi premorejo izjemno velik ego, ki ga kažejo na različne načine. Je tudi vaš ego tako velik?

Stenmark: Priznam (nekoliko nelagoden smeh op. p.), moj ego je neskončno velik, morda je celo večji od ega vseh naštetih športnikov. Le kazal ga nisem tako navzven kot na primer Tomba. Toda če je on za uspešno nastopanje potreboval veliko hrupa, če se je bil za nekaj minut pozornosti noč pred pomembno tekmo pripravljen v baru pojaviti z neprižgano cigaro v ustih, sem jaz potreboval popoln mir, absolutno osredotočenost na samega sebe. Vsak človek v moji bližini, ki ni spadal v krog ljudi, ki sem jim popolnoma zaupal in jih za doseganje uspehov tudi nujno potreboval, mi je šel na živce. Bil je moteč dejavnik.

Vaše edino opravilo v ekipi, ki ste jo zbrali okrog sebe, je bilo torej smučanje? In nič drugega?

Stenmark: Čisto nič drugega. Meni se je smučanje vseh štirinajst let aktivne kariere zdelo daleč najpomembnejša stvar na svetu, zdelo se mi je, da se svet vrti okrog smučanja, in počutje ob koncu vsakega dneva je bilo odvisno od tega, kako sem treniral in tekmoval. Zdelo se mi je logično in edino prav, da vsi, ki so bili del moje ekipe, poskrbijo za vse drugo. Kako jim je to uspelo in koliko časa so zato porabili, me ni niti najmanj zanimalo. Še danes sem povsem prepričan, da je to edina pot do vrhunskih rezultatov.

Še večji kraval okrog vas je nastal, ko se je v ciljni areni nenadoma pojavila vaša spremljevalka in kasnejša žena Ana Uvhagen. Kako ste jo umestili v tako tekoče delujočo ekipo?

Stenmark: Ni bilo tako težko, kot se vam morda zdi. Ko sva se spoznala, sem namreč že treniral sam, stran od kolegov iz reprezentance, in tako tudi večjih težav s prilagajanjem nisem imel. Jaz sem treniral, kadar sem hotel in ko sem hotel, sam sem najbolje vedel, kaj mi kdaj paše in kaj je kdaj nujno za doseganje vrhunskih rezultatov. Ana ni bila nikoli ovira. Veste, še tako motiviran in le na svoj cilj osredotočen vrhunski športnik ima čustva, ki jih kontrolira narava, in ne razum. Če naravi ne pustiš proste poti, je po mojem zelo slabo. Če se zaljubiš, četudi je to sredi sezone, moraš ljubezni pustiti prosto pot in je ne zavirati. Ignoriranje pravih čustev je lahko bolj pogubno za uspeh kot strastno razmerje z žensko, do katere zares nekaj čutiš.

Omenili ste, da ste že pred Aninim vstopom v vaše življenje trenirali s svojo lastno ekipo. Sledil vam je Marc Girardelli in nato tudi Tomba.

Stenmark: Se mi zdi, da je med najboljšimi tekmovalci postalo kar popularno, da trenirajo po svoje. Največjo ekipo je okrog sebe zbral seveda Tomba. Ko sem včasih opazoval njegovo ekipo, sem imel občutek, da ima za postavitev vsakega kola na progi za trening zaposlenega posebnega človeka.

Med vašimi pripravami na sezone svetovnega pokala vas je bilo pogosto zaslediti med stanjem na vrvi. So vas tekmeci posnemali tudi v tem elementu?

Stenmark: Ne vem. Na idejo o tem, da bi bilo za moje smučanje zelo dobro, če bi med suhimi treningi znal stati na vrvi, sem prišel sam. Še danes sem namreč prepričan, da je za vsak šport, za vsako dobro tehniko, nujno dobro ravnotežje. Pomislite, vsakič ko ste zunaj ravnotežja, celo med tekom naravnost, boste verjetno padli ali se vsaj zelo težko ujeli. Pri smučanju to še toliko bolj velja.

Ste na vrvi nekoč res stali eno uro?

Stenmark: Čisto zares.

Danes ste materialno zelo udobno preskrbljeni, a večino opravkov "običajnih ljudi" opravite sami, čeprav bi si lahko mirno privoščili vsaj enega osebnega uslužbenca – administratorja. Zakaj?

Stenmark: Preprosto se mi ne bi zdelo moralno, da samo zato, ker sem s smučarskimi uspehi zaslužil dovolj za vse življenje, ne hodim sam v trgovino, ne plačujem sam položnic, ne umijem lastnega avta in podobno. In tudi dovolj časa imam za vsakdanje opravke.

Če bi še enkrat v življenju našli stvar, ki bi vas tako prevzela in tako okupirala vaše misli, kot je bilo pri smučanju, bi še enkrat vsakdanje opravke prepustili najetim uslužbencem in se sami posvetili zgolj določenemu poslu?

Stenmark: (sramežljivo) Hm, ja, hm, ja, seveda, kaj pa naj bi drugega storil. A nisem prepričan, da lahko en človek najde dve stvari, ki bi mu v življenju isto pomenili, ki bi ga povsem zapolnjevali. Saj je konec koncev tudi življenje brez velikih ciljev pred očmi čisto v redu. Zlasti potem, ko se ga človek navadi.

Najboljši opis Ingemarja Stenmarka, ki ga je bilo doslej mogoče zaslediti v slovenskih časnikih, se mi zdi ta, da ste bili zato toliko boljši od drugih, ker ste bili najbolj smučar. Bi se strinjali s to ugotovitvijo?

Stenmark: Zares ni slaba! (Klicaj seveda ne pomeni, da se je Stenmark vznemiril, kot bi se običajen človek, le z očmi je malo hitreje pomežiknil, op. p.) Morda je bila moja največja prednost v tem, da sem se štiriindvajset ur na dan ukvarjal s smučanjem. Ves čas sem premišljeval o tehniki, o malenkostih, ki bi se jih dalo narediti še bolje. Tudi ko sem z ekipo sedel pri večerji, sem premišljeval o smučanju, ko sem ležal v postelji, sem premišljeval o smučanju, če sem šel ponoči na stranišče, sem se isti hip, ko sem odprl oči, spomnil na kakšen zavoj, na kakšno kombinacijo vratc, ki bi jo lahko izpeljal bolje kot na treningu ali tekmi prejšnji dan. Seveda ne morem trditi, da bi tak način razmišljanja koristil vsakemu tekmovalcu. Meni je. Jaz drugega sploh nisem poznal, stvari nisem znal početi drugače.

Iskreno, vam je šlo na živce, če ste na neki tekmi prišli do konca, zmagovalec pa je bil na primer Andreas Wenzel?

Stenmark: Bil je precej trapast občutek, ja. (v zadregi) V resnici sem si mislil, da nima tam kaj početi.

Ob dveh zmagah Bojana Križaja, v Wengnu in v Kranjski Gori, ste bili na stopničkah in niste bili videti nezadovoljni. Ali se je to zdelo samo nam, Slovencem?

Stenmark: Z Bojanom sva zares imela poseben odnos, ki je prerasel v prijateljstvo. Bil je izjemno nadarjen smučar, tehnično eden najboljših sploh. In ob Bojanu kot zmagovalcu stati na stopničkah mi ni bilo težko, zares ne.

To, da smo vas Slovenci ves čas imeli vsaj napol za svojega, verjetno veste. Ste se tudi vi v Sloveniji počutili vsaj pol tako domače kot na Švedskem?

Stenmark: Ja, iskreno povedano, počutil sem se zelo prijetno. Na tekmah v Kranjski Gori ste Slovenci zame navijali skoraj tako glasno kot za Bojana in druge vaše tekmovalce. To je bil zares lep občutek. Seveda zelo dobro vem, da je ta čvrsta čustvena vez nastala zaradi mojega sodelovanja z Elanom.

Elanu ste ostali zvesti kljub visokim ponudbam drugih proizvajalcev smuči?

Stenmark: Ja. Jaz sem smučal zaradi zmag, in če sem bil na elankah tako zelo uspešen, kot sem bil, bi bila res prava neumnost zamenjati smuči za več denarja in postati manj uspešen. Zamenjava smuči je zagrenila živ-ljenje marsikateremu odličnemu smučarju.

Eden vaših največjih tekmecev v karieri je bil Američan Phil Mahre. Kakšen odnos sta imela?

Stenmark: Običajen za tekmeca – zelo hladen. Mislim, da si nisva šla na živce, spoštovala sva prizadevanja in uspehe drug drugega, a dlje od obveznega "Zdravo, kako si?" sva zelo redko prišla. V bistvu se ne spomnim, če sploh kdaj. In, povedano po pravici, meni se Phil niti ni zdel ne vem kako nevaren tekmec. Jaz sem smučanje vedno jemal kot iskanje lastne perfekcije, kot boj s progo in časom. Zato mi tudi ni postalo dolgčas.

Po senzacionalni zmagi Philovega brata Steva na veleslalomu na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 so mnogi ugibali, da je namesto Steva v drugem teku vozil Phil, ki je v prvem odstopil, veljal pa je za bistveno boljšega veleslalomista.

Stenmark: Ne, ne (smeh), na cilj se je tudi v drugo zares pripeljal Steve. Verjemite, tisti, ki smo ju vsak dan videvali, smo ju kar dobro ločili. Imela sta rahlo drugače premaknjene prednje zobe. Se je pa zgodilo na slalomu za svetovni pokal, zdajle se zares ne morem spomniti, na katerem, da sta v drugem teku zamenjala številki. Moji prijatelji v cilju so takoj opazili – prav zaradi drugačne prerazporeditve prednjih zob – da nekaj ni v redu.

Sta zamenjala zanalašč?

Stenmark: (rahlo ironično op. p.) Trdila sta, da povsem po nesreči, in le zakaj jima človek ne bi verjel?

V enem izmed intervjujev za francoski L''Equipe ste izjavili, da ste se ob enaintrideseti slalomski zmagi za svetovni pokal, ko ste v Kitzbühlu leta 1982 drugouvrščenega Phila Mahra premagali s še vedno rekordno razliko, izjemno zabavali.

Stenmark: (zares zadovoljen sam s seboj) Ha, tista tekma pa je zares bila zabavna. Phila sem prehitel za tri sekunde in šestnajst stotink in užival kot le redkokdaj. Na zelo poledenelem slalomišču mi je, glede na razmere na progi, uspela skoraj perfektna predstava. Sam pri sebi sem se zares zabaval, ko sem opazoval kolege in njihove težave med vratci.

Toda leta 1979 ste našega Bojana Križaja v Jasni prehiteli za dobre štiri sekunde. Ste se tudi tako zabavali?

Stenmark: Ne. Velika razlika je nekoga v slalomu premagati za dobre tri sekunde ali nekoga v veleslalomu za dobre štiri. V slalomu je veliko teže pridobiti tako veliko razliko.

V nekem obdobju ste zmagali na štirinajstih veleslalomih za svetovni pokal zapored. Kako močan občutek nepremagljivosti je to moral biti?

Stenmark: Niti ni bilo tako ekstremno. Sem pač štirinajstkrat zapored smučal bolje kot drugi in iz te serije sam pri sebi nikoli nisem delal posebno pomembnega dosežka. Se je pač tako sestavilo. Vedel sem, da bo nekoč tudi te serije konec in po prvem porazu po tej seriji se zares nisem preveč vznemirjal.

Bronasta kolajna na olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1976 pa vas je spravila v slabo voljo, ne?

Stenmark: Ja, to pa res. Olimpijske igre so tako izjemen dogodek, ki se zgodi le vsaka štiri leta, da je bilo to, da sem šel na tekmovanje kot favorit za vsaj eno zlato kolajno, osvojil pa le en bron, zame veliko razočaranje. K sreči sem imel še eno priložnost na olimpijskih igrah v Lake Placidu leta 1980, ko sem osvojil zlato kolajno v slalomu in veleslalomu in doživel trenutke nepopisnega zadovoljstva in sreče. Zlata olimpijska kolajna je, mislim, največji uspeh vsakega vrhunskega športnika.

Je zlata olimpijska kolajna nujno tudi potrdilo popolne vrhunskosti pravih šam-pionov? Je mogoče v primeru kateregakoli velikega športnika, ki je nastopil na olimpijskih igrah in ni osvojil zlate kolajne, reči, da je imel zgolj smolo?

Stenmark: Zelo zelo težko vprašanje. Olimpijske igre so na sporedu vsaka štiri leta in prav lahko se zgodi, da se v pripravah na olimpijsko sezono športnik poškoduje in potem ne nastopi optimalno pripravljen ali pa zboli ravno na dan olimpijske dirke. Meni se to k sreči ni zgodilo. In če povem zares iskreno, da, mislim, da vsak veliki šampion osvoji zlato olimpijsko kolajno. Obstajajo pač nekatere zakonitosti, ki se jih ne da povsem logično razložiti. Je pa tudi res, da je najbolj objektiven pokazatelj smučarjevih sposobnosti svetovni pokal. Skupna zmaga v svetovnem pokalu je zares velik dosežek.

V skupnem seštevku svetovnega pokala ste bili najboljši v letih 1976, 1977 in 1978. Potem so zaradi vaše popolne dominance v slalomu in veleslalomu spremenili način točkovanja in končne zmage niste več dosegli. Vas je bolelo?

Stenmark: Predvsem se mi je zdelo zelo neumno in ne ravno pošteno do mojih dosežkov. Vendar so vodilni možje svetovnega pokala očitno na vsak način hoteli doseči neko ravnotežje, da bi v skupnem seštevku zmagovali smučarji, ki so nastopali v vseh disciplinah. Ker smuk in posledično kombinacija nista bila ravno moja, nisem po naštetih treh zmagah nikoli več dosegel skupne zmage v svetovnem pokalu.

Ampak vsaj poskusili pa ste, na tistem znamenitem smuku v Kitzbühlu, na katerem je grdo padel naš Križaj, še grše Avstrijec Hans Enn, vi pa ste se skoraj stoje zapeljali čez progo?

Stenmark: V resnici sem bolj za šalo kot zares poskusil, kako uspešen sem lahko v kombinaciji. In ni šlo. V Kitzbühlu sem zares peljal previdno, mislim, da sem vmes naredil še nekaj dolgih zavojev, da bi malo umiril hitrost. Potem se smuka nisem več lotil.

Ste se že kot otrok bali hitrosti, ki jih dosegajo smukači?

Stenmark: Ne, smuk je bil celo prva disciplina, ki sem jo resno treniral. A nisem bil najboljši. Ker so šle meni vedno na živce stvari, v katerih nisem imel možnosti, da bi bil najboljši, sem smuk opustil. Malo resneje sem se ga lotil pred sezono 1979/80, a sem na treningu tako grdo padel, da sem izgubil zavest in v bolnišnici v Innsbrucku preživel dva tedna.

Bili ste prvi med smučarji, ki se je pred olimpijskimi igrami v Sarajevu odločil za famozno B-licenco, ki je pomenila, da ste nekakšen polprofesionalec. Vam je bilo kdaj žal, da ste morali izpustiti sarajevske igre?

Stenmark: Lepo bi bilo nastopiti, ampak ne, ni mi bilo žal. V osemdesetih sem začel zares dobro služiti in prav noro se mi je zdelo, da govorimo o nekem amaterizmu, ki to niti najmanj ni bil več. Preprosto nisem več prenesel misli, da bom zaslužil zelo lepe vsote denarja, jih potem poskušal nekako skriti in naglas trditi, da tega denarja nimam. Sam s seboj preprosto ne bi mogel živeti s to potegavščino.

Kaj je sploh pomenila ta B-licenca?

Stenmark: Da lahko pogodbe sklepam sam, za svoj račun, brez posredovanja nacionalnega smučarskega sklada ali nacionalne smučarske zveze. Vnaprej sem vedel, da tak status ni združljiv s tedaj veljavnimi olimpijskimi pravili. Star sem bil osemindvajset let, imel sem dve olimpijski kolajni in iz smučanja sem hotel potegniti toliko denarja, kot sem ga pač z uspehi lahko. Pri tem sem bil zelo pošten sam do sebe.

Smučanja kljub največjemu številu zmag in petim zlatim kolajnam na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih niste zapustili na vrhuncu kariere. Od vaše predzadnje zmage na slalomu v Marksteinu do vaše zadnje na veleslalomu v Aspnu sta celo minili skoraj dve leti. Vam je kaj žal?

Stenmark: To, da smučanja nisem zapustil na vrhuncu kariere, morda po zlati slalomski kolajni v Schladmingu leta 1982, se mi zdi popolnoma nepomembno. Kaj pa bi danes bilo drugače, če bi lahko sam sebi dejal, bravo, Ingemar, odnehal si kot zmagovalec? Z mojega stališča nič, popolnoma nič.

Ste kdaj pomislili, da bi bili trener, da bi zjutraj na ramenih na smučišče vozili količke za trening?

Stenmark: Nikoli. Niti na misel mi še ni prišlo, da bi po koncu kariere zgodaj vstajal in se z vrtalnikom in koli vozil po smučišču. Poleg tega sem prepričan, da so boljši trenerji tisti bivši tekmovalci, ki niso dosegali povsem vrhunskih rezultatov. Bolj sistematično so se poglabljali v trening tehnike. Jaz sem delal po občutku.

Vas morda ne bi zanimalo mesto predsednika švedske smučarske zveze?

Stenmark: Ah, kje pa. Zame je bilo aktivne vloge v smučanju konec v trenutku, ko sem naredil zadnji zavoj med vratci.

Je ta odločitev povezana z velikim egom, ki ga imate?

Stenmark: Ja, verjetno. Trenerski in funkcionarski položaj bi bil slaba kompenzacija.

Vaša hči Nathalie je dolgo časa veljala za eno izmed najobetavnejših švedskih teniških igralk. Na profesionalni turneji je potem ni bilo zaslediti. Je še v tenisu?

Stenmark: Ne, Nathalie je v nekem obdobju na hitro zrasla in zaradi težav s koleni je opustila resne treninge. Ko še ni imela težav, je trenirala v teniški akademiji Nicka Bolletierija na Floridi. Zdaj v Londonu študira finance. Zdi se mi, da je zadovoljna sama s seboj.

Ste jo v obdobju, ko je še resno trenirala, kdaj silili v tršemu delu, k popolnemu odpovedovanju?

Stenmark: Ne, ne, s kakšno pravico pa bi jaz posegal v njeno življenje? Tudi mene ni nihče nič silil delati. Sem mnenja, da moraš otroku od trenutka, ko se začne upirati staršem, ko začne oblikovati lastno osebnost, pustiti, da pokaže, kdo je in kaj želi delati. In če želi, mu pomagaš.

Vam je bilo kdaj žal, da niste imeli normalnega najstniškega obdobja, da niste bili pubertetnik z vsemi muhami, ki spadajo zraven?

Stenmark: Težko bi dejal, da mi je bilo žal, ker sem po mojem mnenju imel zares lepo najstniško obdobje, ki pa so ga namesto diskotek in nesrečnih in srečnih ljubezni zaznamovali treningi in tekme. Jaz sem živel, kot sem, ker drugače preprosto nisem znal živeti.

Se vam je "utrgalo" kdaj pozneje, ste lovili zamujena najstniška leta?

Stenmark: Ne, bilo bi povsem nenaravno. Človek gre v življenju skozi več obdobij in vsako ima svoj pomen, ki ga je nemogoče zanikati ali preprosto ignorirati. Pred-stav-ljajte si, da bi recimo sredi tridesetih, po koncu kariere torej, nenadoma začel noreti kot najstnik. Nekaj bi bilo narobe, ne?

Kmalu po tem, ko ste uradno končali aktivno kariero, ste izjavili, da ne boste več smučali in da vam niti na misel ne pride, da bi si kupili dnevno vozovnico. Vmes ste si očitno premislili. So vas prepričale smuči s stranskim lokom?

Stenmark: Izjavo o dnevni vozovnici sem dal v obdobju, ko sem bil dejansko popolnoma zasičen s smučanjem. Povedal sem že, da mi je po smučanju kmalu po koncu kariere postalo dolgčas. In da, vijuganje na smučeh s stranskim lokom je zelo zabavno. A niti predstavljati si nočem, kako hudo trpijo kolena pri današnjih tekmovalcih. Je pa res, da je bilo smučati na "naših", klasičnih smučeh tehnično veliko zahtevnejše, kot je danes. V zavoj si moral prihajati više nad vratci, kot je to treba pri smučeh s stranskim lokom, in veliko bolj pazljiv si moral biti pri razbremenjevanju smuči. Danes lahko vsakemu divjaku, ki po sreči pride skozi progo, uspe preboj na vrh, prej to ni bilo mogoče.

Drži podatek vašega serviserja Vogelnika, da ste leta 1976 vse tekme svetovnega pokala odpeljali z istim parom smuči?

Stenmark: Bi lahko držalo, ja. Veleslalom sem večji del kariere vozil s smučmi, dolgimi 210 centimetrov, in slalom s pet ali deset centimetrov daljšimi. Lahko da leta 1976 smuči sploh nisem zamenjal, kar danes zaradi specifičnosti smuči za posamezno panogo seveda ni mogoče. Saj ko vidim slalomske smuči, se mi zdi, da imam v rokah smuči za hot dog, tako kratke so.

Ste se z novimi smučmi za trening kdaj spustili po slalomski progi, tako, za površno primerjavo z današnjim rodom slalomistov?

Stenmark: Ne, nikoli. Veliko raje kot med koli vozim prosto in preprosto uživam v smučanju. Še vedno se mi zdi najlepši šport na svetu.

Vas med smučanjem ljudje še vedno prepoznavajo? Vas nadlegujejo?

Stenmark: Prepoznajo me zelo hitro in povsod, kamor pridem. A nihče od teh ljudi, ki me prepoznajo, pozdravijo in me v najslabšem primeru prosijo za avtogram, se mi ne zdi nadležen. Včasih se mi celo zdi prijetno.

Prav zaradi nove tehnologije izdelave smuči veliko smučarjev kariero konča z resnimi zdravstvenimi težavami. Kako je z vami?

Stenmark: (vidno zadovoljen) Super, hvala! Razen po tistem padcu med smukaškim treningom nisem imel nikoli resnejših težav s poškodbami. V štirinajstih letih tekmovalne kariere sem si le laže nategnil kolenske vezi, ki so mi jih ortopedi z manjšim posegom zelo hitro spravili v red.

Luka Matelli