28. 9. 2016, 08:14 | Vir: Liza

Marina Pirkmajer: Na misel ti ne pride, da bi manjkal na treningu, moraš biti tam in vohati led

Goran Antley

Za trenerko umetnostnega drsanja in soustanoviteljico ljubljanskega Drsalnega kluba Stanko Bloudek Marino Pirkmajer bi lahko rekli, da je zasvojena s premagovanjem ledene plošče mladih drsalk in drsalcev, generacij, ki tako kot ona ne morejo brez akslov, rittbergerjev, lutzev, piruet in vonja ledu.

Kakšen šport je umetnostno drsanje?

Marina: Drsanje je zelo zahteven šport, predvsem zato, ker človeku ni lastno, da se vrti. Zato je potrebnih zelo veliko ponovitev. Drsalka je zelo ozka, 4 do 5 mm, in ima zunanji in notranji rob ter spredaj 'špičke'. Na prvem delu se tudi vrtiš in pristaneš čez špičko dol. Na televiziji je videti vse zelo enostavno, pa ni tako. Vse te punčke zelo veliko trenirajo tudi za kondicijo, potrebujejo pa tudi balet.

Imajo različne treninge?

Marina: Vsi ti mali otroci, stari 4 do 5 let, imajo takoj, ko jih uvedemo, poleg treninga na ledu še specialni trening, na katerem jih učimo osnov: kaj je špička, da je noga stegnjena ... tudi na suhem. Ko so malo starejši, morajo takoj začeti kondicijske treninge, ker je treba zdržati štiriminutni program na ledu, kar je zelo težko. Program je pravzaprav zelo težko zdržati, ker ko se drsalka vrti v pirueti, se ustavi in mora ponovno dobiti na hitrosti, zagonu za novi skok ali element. Po skoku je ponovno na ledu, naredi določene korake, se zavrti in mora že ponovno vzeti zalet.

Je kot bi pospeševala in nato zavirala?

Marina: Podobno je modernim vadbam, pravijo jim vojaške vaje. Gre za šprint, vajo, ponovno šprint pa vajo ... kar zelo utrudi. Zraven pa je še to, da če si utrujen, nisi več natančen. Glavna težava je, da moraš v zadnjem delu programa tudi skočiti, ker sodniki skozi program seštevajo točke. Vsak element ima svoje število točk, če pa padeš, ti točke odbijejo. Drsalčev cilj je, da spelje program čim bolj čisto, brez napak. V programu mora imeti čim bolj zahtevne elemente. Dvojni aksel je recimo manj vreden kot trojni, ki je manj vreden od četvernega.

Katere elemente je pri umetnostnem drsanju treba obvladati?

Marina: Imamo šest skokov: aksel, salchow, toe loop, rittberger, flip in lutz, tri bazične piruete: visoko, nizko in engel pirueto ter korake.

Je v programu treba izvesti vseh šest skokov?

Marina: Najlažji je aksel, salchow in toe loop sta približno enako vredna, rittberger je težji, flip in lutz sta najtežja. Delajo že trojne, nekateri pa že četverne. Skoke vadijo tudi na suhem na orodju, ki je videti kot vislice, na katere obesimo otroka, ki se vrti in mora držati noge v določenem položaju ter hkrati biti zravnan. Morajo narediti še in še teh ponovitev. Imamo tudi spinnerje, se pravi krožničke, na katere damo že majčkene otroke, ki se vrtijo, otroci pa na njih stojijo in se vrtijo kot pri pirueti med programom. Začnemo s tem, da se sprva vrtijo malo, potem pa čedalje več. Imajo še balet, da se lepo držijo. Z baletnimi osnovami začnemo takoj. Starejši imajo specialni trening, kondicijski in balet ter še drsanje vsak dan dvakrat.

Kako dvakrat na dan, če gredo v šolo?

Marina: Prvega imajo zjutraj pred šolo, ob 6.45 do 7.45, in potem še popoldne.

Vadijo tudi poleti?

Marina: Tudi, ravno to poletje smo imeli kamp, na katerega so starši pripeljali otroke ob osmih zjutraj, jih pustili in prišli ponje popoldne ob 16.30. Imeli so led, balet, pavzo, kosilo, še enkrat led, kondicijski ali specialni trening ter še enkrat led.

Imate kdaj občutek, da se zaradi drsanja čemu odpovedujete?

Marina: Nikakor. Trenirala sem Mojco Kopač, s katero sva bili trikrat na olimpijskih igrah in 12-krat na evropskem prvenstvu, kjer je bila vedno v finalu in tudi dobro uvrščena, je pravzaprav naša najboljša drsalka. Zdaj je trenerka v Ameriki, kjer je spoznala moža, obe njeni punčki drsata, sta kot ona, ko je bila majhna.

Kaj se nam obeta z mednarodnim mladinskim tekmovanjem v umetnostnem drsanju?

Marina: Skupaj z Zvezo drsalnih športov Slovenije in Drsalnim klubom Stanko Bloudek pripravljamo mednarodno mladinsko tekmovanje v umetnostnem drsanju – Veliki mladinski pokal Mednarodne drsalne zveze – Ljubljana Cup (Junior Grand Prix) med 21. in 25. septembrom v Hali Tivoli. Za nas je tekmovanje pomembno, ker bo Ljubljana lahko gostila drsalke in drsalce, ki so sicer juniorji, ampak strokovno celo na višjem nivoju kot seniorji ali vsaj na enakem. Recimo te Rusinje, juniorke, ki bodo prišle v Ljubljano, skačejo v kratkem programu trojne skoke, enako kot te, ki so bile na olimpijskih, so bodoče svetovne prvakinje.

Bo tekmovanje tudi paša za oči?

Marina: Vsekakor. Tako bo, kot da bi gledal na televiziji, le v živo. Tega v Ljubljani nimamo velikokrat. Pride 90 tekmovalk in tekmovalcev: plesni pari, moški in ženske. Imeli bomo super zasedbo, ker pridejo Rusi, Američani in Japonci, ki so na vrhu svetovnega umetnostnega drsanja.

Ste ena od pobudnic, da se ustanovi Drsalni klub Stanko Bloudek?

Marina: Soustanoviteljica Bloudka je Darja Gabrovšek Polajnar, predsednica Zveze drsalnih športov. Bilo je v Zalogu, kjer je nepokrito drsališče in med prvimi otroki, ki smo jih dobili, je bila Mojca Kopač. Babica jo je na treninge vozila iz Kranja, ker so takrat še živeli tam. Babica Bruna jo je vozila v Zalog, ker ji je drsanje bilo tako všeč.

Moraš pa imeti drsanje res rad, da greš čez vse padce, treninge ...

Marina: Tudi če te recimo boli roka od padcev, ti na misel ne pride, da bi manjkal na treningu, moraš biti tam in vohati led.

Sprejemate v klub nove drsalke in drsalce?

Marina: V našem klubu imamo šolo drsanja, v katero se lahko vpišejo otroci od četrtega leta dalje. Nekateri se želijo le naučiti drsati in hodijo dvakrat na teden v šolo drsanja, imamo pa tudi šolo drsanja za odrasle, da očetje in mamice ne stojijo ob ograji, medtem ko otroci drsajo. Za novo leto pripravimo tudi prireditev s tečajniki in našimi iz kluba za starše z Božičkom, Dedkom Mrazom, mamice pomagajo narediti kostume, vsi so lepi, bližnji pa nad prireditvijo navdušeni. Tisti, ki pa hočejo doseči več v drsanju, več drsajo. Hecamo se, da že pripravljamo najmlajše za olimpijske igre leta 2030.

Se pri drsalcih hitro vidi, kdo je talentiran?

Marina: Takoj vidiš motorično sposobnost otroka, kako se obrača, opaziš njegove kretnje ... Otrok pri štirih letih in pol ne more razumeti kot tisti pri šestih letih, ampak vidiš, ali te posluša in ali ve, kaj hočeš povedati, in tudi poskuša to narediti. Vidiš tudi, kako se drži.

Kako nagovorite starše, ko vidite, da ima njihov otrok talent?

Marina: Stopim do njih in povem, da ima njihov otrok smisel in če bi namesto dvakrat prihajal na trening trikrat na teden. Nekateri starši povedo, da nimajo časa. To je tudi največji problem, zato jim tudi prvo leto ne povemo, da so treningi tudi zjutraj ob 6. 45. Ko pa so otroci že zasvojeni z drsanjem, jih pripeljejo tudi takrat, ko jim ravno ne ustreza. Pripeljejo jih tudi v Zalog.

Trenirate tudi v Zalogu?

Marina: Tudi v Zalogu in do tja je treba priti. Po navadi otroci zbujajo starše za zgodnje treninge ali jih spomnijo, da ne zaspijo.

Se ne naveličate treniranja vedno novih generacij?

Marina: Imam svoje podjetje, Gourmet shop, v katerem se ukvarjamo s proizvodi za slaščičarstvo, sladoredarstvo in barmanstvo, kjer ponujamo recimo 50 vrst čokolad, različne aparate in vse, kar potrebuješ za vse to. Tudi sama hodim pred službo na trening, potem pa še po službi, včasih imamo treninge še zvečer in redno ob sobotah in nedeljah.

Ste zasvojeni z drsanjem?

Marina: Seveda, ne morem brez drsanja. V Drsalnem klubu Stanko Bloudek skrbim za stroko, sem tudi predsednik strokovnega sveta in usmerjam mlade trenerke.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Preberite še intervju s slovensko prvakinjo v umetnostnem drsanju: Daša Grm: Drsanje je kot ples, je izražanje

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec