Marjan Zupančič: "Življenje v coni udobja pomeni le preživetje"

Povejte nam nekaj malega o sebi. Kdaj ste se začeli tako intenzivno ukvarjati s tekom in zakaj?

S športom se ukvarjam od mladosti in že od takrat vem, da so dobri rezultati pogojeni z dobrim treningom. S tekom se ukvarjam že več kot 30 let. Vedno je bil glavni del mojih kondicijskih priprav, tudi ko sem se ukvarjal še s kolesarstvom, duatlonom, triatlonom in turnim smučanjem. Takrat so bili teki krajši in zelo intenzivni. Pri ultra dolgih tekih pa so popolnoma drugačni, saj so manj intenzivni in ne preidejo preko rdeče cone. Je pa tek ena izmed mojih najljubših aktivnosti in v njem še vedno zelo uživam.

Kaj pa vas pri tem motivira?

Motivacijo najdem v sebi in v podpori moje družine. Gibanje in predvsem izzivi so moja inspiracija, in s tekom lahko premikam meje svojega telesa. Najbolj me motijo »kavč komentarji«, saj ne odražajo življenjskega razmišljanja. Človeško telo in um sta namreč že od pradavnine usmerjena v premagovanje ovir, naporov ter iskanje uspešnih rešitev ter postavljanja novih mej. Življenje v »coni udobja« pomeni le preživetje.

Pri tem mi veliko pomeni moja družina, saj sem eden tistih, ki inspiracijo črpa in vrača nazaj v družino.

Lahko z nami delite kakšno od vaših nepozabnim tekaških zgodb in doživetij?

Gotovo je to Slovenska planinska pot, ki mi je preko narave, hribov, spremljevalcev in vseh, ki so me podpirali, dala nepozabne spomine in nove izkušnje. Rekord na SPP sem postavil že dvakrat, enkrat pa sem jo naredil kot pripravo na te izzive. Torej imam doma že tri značke. Fascinantno je to, da gre za najstarejšo vezno pot v Evropi, in da ta res odseva vse lepote naše majhne države. Če hočeš dojeti vse to, jo moraš narediti – ali preko vrhov ali vezano v enem kosu.

Zelo veliko mi pomeni tudi sedem zmag na Triatlonu Jeklenih v Bohinju, medalja iz SP v Gorskem Maratonu v Podbrdu (2. mesto z ekipo Slovenije) in kar nekaj naslovov državnega prvaka.

Kako se soočate z morebitnimi poškodbami ali drugimi preprekami, ki se pojavijo v vašem življenju ob tako intenzivnih treningih in nalogah?

Ne glede na dolga tekaška leta nisem nikoli imel tekaških poškodb, očitno sem zelo vzdržljiv. Nikoli nisem imel svojega trenerja. Treninge delam sam in pri tem vedno poslušam svoje telo. Prednost je tudi v menjavi športov, velikokrat grem na kolo ali pa turno smučati. Treniram vsaj 5-krat na teden, dolžino in intenzivnost treninga pa seveda prilagajam vsem drugim obveznosti. V povprečju rabim le 1,5 ure na dan, da lahko pretečem okrog 20 km po mojih bohinjskih hribih. Prepreke so del življenja in vedno razmišljam le o naslednji točki, tako kot pri teku, ko si tekmo razdelim na odseke. Tako je slika veliko bolj realna.

Na kratko nam opišite vaš letošnji izziv. Kaj bi rekli, da je sporočilo za njim?

Planirane tekme v letošnjem letu so vse odpadle, zato sem se odločil svoj dopust preživeti na SPP. Sprva sem jo nameraval preteči v počasnem tempu, a potem smo se z ekipo Alpe Adria Trail Cup (AATC) odločili, da gremo zares in poskusimo postaviti nov rekord. Mislim, da sem dobro pripravljen. A dejavnikov je pri tem zelo veliko. Pri ponovni postavitvi rekorda ter izboljšanju časa za 7 ur je namreč bistvena logistična ekipa. To je izredno zahtevno in naporno delo, saj moraš poleg skrbi za pot spremljati še časovni potek, stanje/prehranjevanje tekača, njegov počitek ter spremljevalce. Zelo pomembno in velikokrat odločujoče je tudi vreme, saj je nekaj odsekov, ki jih ne moreš narediti v dežju. Veliko je diskusije na kakšen način naj se preteče ozirom aprehodi SPP, vendar pa te komentarje postavljajo predvsem tisti, ki te poti ne zmorejo. Zavedati se moramo, da je to zelo zahtevna pot, in kdor se poda nanjo mora dejansko biti gornik, z odlično psihofizično kondicijo. 600 km namreč poteka tudi preko 23 vrhov, med katerimi so tudi najvišji in zelo zahtevni vrhovi Kamniško Savinskih Alp, Karavank ter Julijskih Alp, med katerimi lahko izpostavim Ojstrico, Skuto, Grintovec, Jezersko Kočno, Storžič, Vrtačo, Stol, Triglav, Razor, Prisojnik, Jalovec, Krn ter mnogi drugi. Naredi jo lahko le odlično pripravljen ter izkušen gornik. Vsak ima tudi svoj način. Naj si bo po posameznih vrhovih ali v celoti. Pa tudi svoj motiv.

Bi želeli z nami deliti še kakšne načrte za prihodnost?

Drugo leto bom dopolnil abrahama in bom imel 5 dni dopusta več! Česar sem zelo vesel, saj ga bom zagotovo porabil v naravi. V načrtu imam še nekaj tekem doma in v tujini, ki bi jih rad odtekel, vendar bo v prihodnosti vseeno bolj v ospredju druženje in manj intenziven tek. Moji konkurenti si bodo lahko oddahnili in tako bom tudi njim naredil malo veselja. Na svoje dosežke sem ponosen, tako kot sem vesel, da sta mi ves čas ob strani stala moja partnerka Katarina in moj sin. Zmage in dosežke je najlepše proslaviti v družini. Spomini in doživetja pa ostanejo in te zaznamujejo.

Bi si želeli še kaj povedati našim bralcem? Kako vas lahko podpirajo in vam pomagajo pri tem izzivu?

Na tem mojem novem izzivu me vsak lahko podpira na svoj način - vesel bom vsake pozitivne podpore! Slovenci si radi mečemo polena pod noge in radi vidimo le svoj uspeh. Pri takem izzivu kot je rekord na SPP, je to lahko zelo izrazito. A negativnih ljudi se izogibam in ob sebi združujem in povezujem le pozitivne ljudi. Najbližje spremljevalce na posameznih odsekih so že povezali z ekipo AATC. Zavedam se, da mi ti spremljevalci (kot tudi ekipa AATC) ponujajo svoj čas in svojo prostovoljno podporo. Prav tako se mi bo na poti pridružilo ali me pozdravilo več kot 150 ljudi. Upam, da tako širim ljubezen do gibanja, narave in sporočam, da nemogoče stvari preko vztrajnosti postanejo mogoče. Pri takem izzivu je predvsem potrebno sprejeti samega sebe ter naravo in vreme, ki ti je v tistem trenutku dano. Težko je napovedati rekord in ga tudi narediti; a tekaško sem pripravljen in odločen, da pridem do cilja. Upam, da se bodo pri tem poklopili tudi ostali pomembni dejavniki. Verjamem v lastno motivacijo ter pozitivno energijo vseh ljubiteljev narave.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord