Matej Sušec: Ko študent v Ameriko gre …

Tehten premislek na družinski ravni ga je vodil do pričakovanega odgovora: Kdaj pa, če ne zdaj! Ampak kam? Ker je veliki up na košarkarskem parketu, je bila izbira precej jasna – v Združene države Amerike. Tam pa se je odvila bolj pisana zgodba, kot je Matej lahko pričakoval.

»Ne moreš samo gnati eno in isto v več­nost,« v refleksiji preteklega študijskega leta zdaj, sredi zasluženih počitnic, raz­mišlja Matej. »V neki točki sem se moral odločiti, kaj hočem. In moja izbira je bila košarka.« Destinacija: Orlando, Florida. Še prej pa mesece pogovorov, dogovorov in birokracije. Pa tudi cepljenj. In dokazovanj s testom angleščine in SAT, standar­diziranim testom za sprejem na ameriške kolidže. Za Ameriko moraš biti pripravljen, sploh potem, ko te končno opazi. Ker Amerika v Evropo ne vidi kar tako. Kot nam zaupa Matej, mladi športniki iz Evrope zelo težko samoiniciativno pri­tegnejo pozornost ameriških trener­jev, ker ameriški trenerji preprosto ne sprem­ljajo evropskih tekem. Zato potrebuješ kontakt, trenerja tu, ki pozna trenerja tam, da s prstom pokaže nate in reče: »Pazi tega frajerja!«

S polno paro

Ko te opazijo, Amerika vsekakor dostavi.

»Že na pogovorih so mi ves čas hvalili kampus, kamor naj bi odšel na študij. Poudarijo seveda tisto najboljše, tako kot pri nas na informativnih dnevih.« A med besedami in realnostjo ni bilo veliko odstopanj. »Kampus, v ka­terem sem zadnje leto živel in študiral, je med 50 najboljšimi v ZDA, tako da sem imel izredno srečo, da sem končal tu.«

Bazeni, palme, telovadnice, odprta samopostrežna restavracija z vso možno hrano, ki si jo lačni športniki lahko zamislijo, od sočnih steakov do mehiških dobrot in celo hitre hrane. Ker pa v tem kampusu gojijo šport­nike, je vse prilagojeno njihovim dodatnim potrebam. Velike športne dvorane, dva fitnesa, soba za fizioterapijo, soba za povijanje mišic, vse v skrbi za preventivo pred poš­kodbami in oskrbo morebitnih mikro­poškodb.

»Na ravni samo življenjskega sloga je bilo res, kot da živim neke neverjetne počitnice v luksuznem letovišču.«

A to niso bile počitnice. Za prelestno fasado udobja in božanskega floridskega podnebja v tovrstnih študijskih kampusih ves čas poteka boj za lepšo prihodnost. Tu se zlijejo interesi in pričakovanja stotine študentov iz ZDA in še enkrat toliko študentov z vsega sveta. Prepletejo se športniki in nešport­niki, ultrabogataši in štipendisti, a vsi z enim ciljem – dobiti odličen odskok za naprej, a vsak s svojo idejo, kako to priložnost izkoristiti. Ko se sredi tega akademskega kaosa znajde Slovenec, izvemo, da smo za tovrstne ekosisteme precej dobro opremljeni.

Matej, ki je uspešno končal srednje šolanje na bežigrajski gimnaziji, poudari, da dobi slovenska mladina s srednješolsko izobrazbo ogromno znanja. »Pokazalo se je, da se že v srednji šoli v Sloveniji naučimo veliko. Znamo angleško, predvsem pa imamo na visokem nivoju znanje matematike. Tisto, kar mi je najbolj pomagalo, pa je sam način učenja v Sloveniji. Ne vem, ali je to pri nas splošen pojav, ampak opazil sem, da smo veliko boljši v pristopu do učenja novih učnih snovi kot na primer Američani. Ne samo, da se tam očitno vse počne zelo kampanj­sko, tudi med samim učenjem ne znajo izluščiti bistva,« analizira Matej.

Od klike do klike

Življenje onkraj šolskih klopi je podobno tistemu, ki smo ga opazili v hollywoodskih najstniških filmih. Mladi se združujejo v klike, osnovane na različnih temeljih. Bogati študentje se hitro najdejo z drugimi iz istega ekonomskega ranga. Druge skupine se tvorijo po podobni logiki: tujci se druži­jo s tujci, Evropejci se potem še dodatno družijo z Evropejci, košarkarji pa se seveda povezujejo med seboj. V kampusu pestrosti ne manjka – za to poskrbijo že pri rekrutiranju, ker je diverziteta pomemb­na. »Pri nas je bilo največ tujih študentov iz Nemčije, ker ima ta kolidž povezovalni program z neko nemško univerzo, sicer pa smo bili po eden ali dva iz skoraj vsake evropske države. Moj cimer, recimo, je bil nogometaš z Islandije.«

Se pa tuji študentje v kampusu hitro po­mešajo tudi med lokalne bodoče intelek­tualce. »Na začetku sem čutil, da imajo ameriški študentje malce pregovorne samozavesti, češ da so najboljši. Ampak takoj, ko se dokažeš, ko pokažeš, da nisi prišel lenarit, te sprejmejo.« In to ne samo študentje, tudi profesorji. »Vsi profesorji so ves čas pripravljeni pomagati, nihče ni vzvišen. Mene so predavanja navdušila tudi zato, ker pri podajanju znanja izhajajo tudi iz lastnih izkušenj. Nam, ki študi­ramo mednarodno poslovanje, pomagajo celo s povezovanjem z ljudmi, ki bi nam lahko kasneje koristili pri gradnji kariere.«

Nauk je jasen – networking te hitreje vodi do uspeha. Biti povezan. Poznati ljudi. Prave ljudi, seveda.

To je znana zgodba na vseh koncih sveta, le da v ZDA poteka precej bolj sistematično. Recimo prek bratovščin (fraternity). Matej pravi, da bo v naslednjem študijskem letu poskusil vstopiti v eno teh študentskih združenj. Postopek se zdi enostaven – izbereš tri, ki te pritegnejo, in potem upaš, da te eno od njih želi sprejeti v svoje vrste. Testi za novin­ce so lahko zelo neizprosni, kazni pa od neprijetnih do skorajda mučilnih, toda končno članstvo pomeni dolgoročno pove­zanost, zavetje in pomoč ne le med študijem, ampak tudi kasneje. V ZDA študente hitro naučijo, da sam, izoliran od vseh, ne boš prišel prav daleč.

Amerika za Ameriko

Lepota urejenega in dodelanega kampusa pa ne more skriti vsega, kar je ravno tako ameriškega. Amerika je vendarle tudi stičišče številnih globalno poznanih zgodb, ki jih v Sloveniji morda zaznavamo le s kotičkom očesa. Sodeč po domači sceni, bi lahko pomislili, da tudi tamkajšnje študente brigata izključno žuranja in študij, medtem ko aktualni dogodki zanimajo le peščico. A ni tako, kajti dejansko so zelo politično pismeni in se s svojimi mnenji aktivno udejstvujejo tudi v širšem političnem diskurzu. Apatije ni. Vsakdo je opredeljen. Matej pravi, da je zdaj tudi študentsko telo politično razdeljeno. Takšna je slika Trumpove administracije, kjer srednje poti skorajda ni. Si za ali proti. »Zelo jasno se opazi oba pola tudi med študenti in vsakdo ostro zagovarja svojo pozicijo. Kadar se odprejo politične debate, so zelo razgreti in z vedno z vese­ljem branijo svoja stališča.«

Seveda ne gre tudi brez pregovorne ameriške tekmovalnosti, ki se je še Evro­pejec hitro naleze. Ta je po svoje spodbudna, po drugi strani pa precej neizprosna. Medtem ko smo v Sloveniji vajeni, da se študentje za malce odklopa zatečejo v takšne in drugačne beznice, se predajo glasbi, alkoholu in tudi, kot kažejo zadnji rezultati Nacionalnega inštituta za javno zdravje, rekreativnim drogam, so ameriški študentje odkrili druge poti do sprostitve – zdravila na recept, ki jim jih včasih predpišejo tudi za boljšo zbranost pri dolgotrajnem učenju.

Med študenti najpogosteje krožita zdravili Adderall in Ritalin. Prvo je kombinatorno zdravilo s štirimi amfetaminskimi solmi za zdravljenje motnje pomanjkanja pozornosti (ADHD), drugo pa je stimulativno zdravilo, ravno tako uporabljeno za zdravljenje ADHD in narkolepsije. Kako ga dobijo? Nekateri na prave recepte, drugi bogsigavedi kako. Študentskega življenja si brez pestrih aktivnosti v prostem času ne znamo predstavljati. Seveda tega tudi v ameriških kampusih ne manjka, je pa res, da ga vsakdo izkoristi po svoje. Vendarle je to veliko bolj neizprosen svet – prihodnost je takšna, kakršno si izboriš že zelo zgodaj. Tuji študentje si sicer redko privoščijo divje žuranje, ker so bolj zagnani kot domačini.

»Tuji študentje vemo, da veliko izgubimo, če se ne izkažemo,« pove Matej. »Moramo si izboriti svoje mesto in za to trdo garati. Za nas športnike pa so potem še dodatna pravila, med drugim tudi to, da 48 ur pred tekmo ne smemo niti pomisliti na kakšno žurko, sploh ne z alkoholom. Če te dobijo, lahko hitro letiš iz kampusa.«

Ko je počilo

Da je Matej v svojem študijskem letu res do popolnosti izkusil Ameriko, ga je doletela še neprijetna izkušnja s streljanjem.

Žgoča problematika ameriškega orožarskega vprašanja je udarila blizu. Preblizu.

Incident se je začel v bližnjem baru, nekaj kilometrov od kampusa. Ker so vsi študentje z mobilnimi telefoni pove­zani z informacijskim centrom kampusa, so nemudoma dobili opozorilo in navodila, na katere varne točke se lahko zatečejo. Strelec je medtem zapustil lokal in se začel premikati proti kampusu. »Bilo je grozno. Skrili smo se v garderobo in potem tam čakali na naslednje obvestilo. Ne veš, kaj se dogaja, ne veš, kako blizu je strelec, ne veš, kaj naj narediš, da bi bilo prav. Zato samo čakaš.« K sreči je policija strelca ustavila, preden je prispel med študente.

Marsikoga bi takšna dramatična izkušnja za vselej odvrnila od lova na ameriške sanje, a Matej ostaja odločen. Končni seštevek, pravi, je vseeno v prid tej edinstveni akademski izkušnji. Zato se vrača v kampus. Pod črto pravi, da je v enem letu pridobil neverjetno veliko. »Sem kot drug človek. Zdaj imam drugačen pogled na stvari. Bolj razumem, kako si lahko ust­varim prihodnost in da me jamranje in pritoževanje ne pripeljeta nikamor.«

K temu doda: »Tam sem bil dejansko za vse prepuščen samemu sebi, in ko mi je bilo najhuje, ko sem najbolj pogrešal domače in si mislil, kaj je bilo meni tega treba, sem se lahko le zagnal nazaj v študij in na treninge. Zdaj vem, da moraš na vsakem kora­ku narediti maksimalno iz tega, kar ti je ponujeno.«

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord