Miran Ališič: "Najlepše punce na svetu so v Argentini, v Buenos Airesu!"

Mnogi ga ne marajo. Tako zelo, da so celo postavili 'hate page', kjer se lahko izživljajo po vsaki dirki formule 1 in vsakem 'ulala, kakšna drama', ki se jim zdi odveč, po vsaki spregledani zamenjavi gum, po vsakem nakladanju o Carolini Monaški, ob hvalnicah Schumacherju in Ferrariju. Komentiranje Mirana Ališiča, ki je posel pred leti prevzel umirjenemu in priljubljenemu Niku Miheliču, malo ljudi pusti hladne, celo tistih ne, ki jih ta, hm, dejavnost ne zanima.

Zanimivo je predvsem to, kako zelo smo se Slovenci pripravljeni razburjati ob športu, v katerem nikoli nismo imeli svojega predstavnika, ob dirkah, ki so po večinskem mnenju dolgočasne, ki nikoli niso potekale na našem državnem ozemlju in nikoli ne bodo. Kaj bi šele bilo, če bi se pojavil kak dirkaški Bojan Križaj in popeljal nacijo v novo histerijo!

A ker grand prix de Slovenie Miran Ališič, 41-letni Ljubljančan, ne bo dočakal, bo še naprej lahko potoval po vsem svetu in se imel lepo, mi pa se bomo smeli razburjati ob njegovem vpitju in mu na tihem zavidati.

Intervju z njim smo opravili še istega dne, ko se je vrnil s prvega grand prixa med motociklisti v novi sezoni, iz Katarja, kamor ga je POP TV poslal, da bi malo pomagal kolegom, ki bodo letos poskrbeli še za tovrstne prenose v slovenščini. Na voljo smo imeli bolj malo časa, ker je takoj zatem odpotoval v Avstralijo, na prvo dirko nove sezone, prvo brez Michaela Schumacherja. Je to dobro, je to slabo, kdo ga bo nadomestil ... Izvolite, iz ust očividca!

Po eni strani nam je vsem žal, da se je Michael Schumacher poslovil, po drugi strani je pa to najbrž blagodat za formulo 1?

Ališič: Verjetno res. Če človek na to pogleda z distance, potem verjetno drži. Da je sam ocenil, da je čas, kdaj mora iti.

Ali bi lahko o Michaelu Schumacherju po vseh teh letih pridelali kakšno novo zgodbo?

Ališič: Ah, s Schumacherjem so vedno zgodbe, glede na to, kakšni moroni so drugi, tile mladci. Okrog zvezdnikov se itak nenehno pletejo zgodbe. In on je bil, čeprav je živel zelo umirjeno in dolgočas­no življenje, relativno hvaležen material in je novinarje pustil še kar blizu. Lahko smo ga spremljali, ni se skrival in je ob vseh Räikkönenih in Alonsih dajal hvaležen material za naš posel, da je ta šport ohranjal zanimivost v medijih, ne samo v tehničnostrokovnih. Formula ena je pre­cej več kot samo šport, je tudi glamur in spektakel. Ravnokar sem se vrnil, po dolgem času, z motociklistične dirke, kjer sem videl, da gre tam še vedno predvsem za šport. To ima romantične prednosti, s katerimi pa se Bernie Ecclestone gotovo ne bi strinjal. (smeh)

Vsekakor pa so Schumacherjev odhod in spremembe v ekipah zapletli položaj pred prvo dirko. Zdaj vsaj ni več tako zelo jasno, kdo bo svetovni prvak.

Ališič: Zadnja leta so vsi poskušali proti Schumiju, toda bolj ali manj brezupno. Zdaj je pa zgodba kar naenkrat zelo odprta. To daje vsemu skupaj nov čar, novo dimenzijo, ampak na drugi strani pa se množica težko poistoveti z novimi junaki. Del občinstva bo mogoče povsem odpadel, ker ni več Schumacherja, del občinstva bo v krizi in bo iskal novega junaka, nekateri redni gledalci pa so se itak že prilagodili novi situaciji. Ampak vedno je bilo tako, da je nastopila krajša kriza, ko so veliki zvezdniki odšli iz tega športa, po naravni ali nenaravni poti.

Kdo bo torej letos svetovni prvak?

Ališič: Kdaj boste to objavili?

Konec marca.

Ališič: Aha, se pravi, da bo za nami ena sama dirka. Vprašam, da ne bom bučk klatil. Če se ne motim, na stavnicah zdaj najbolje kotira Massa.

Massa?

Ališič: Ja, Felipe Massa s Ferrarijem. Po vsem tem, kar smo videli pozimi, je Felipe Massa kar številka ena.

Ampak ali ni Kimi Räikkönen, tako govori legenda, najhitrejši dirkač na svetu?

Ališič: Massa je bil ves čas hitrejši pa še več zaupanja je vzbujal pri Ferrariju. Tako v ekipi kot pri novinarjih, ki še bolj kot jaz spremljajo zimska testiranja. Pri obeh je imel Massa prednost pred Räikkönen.

Kaj pa Alonso?

Ališič: Alonso je velika uganka, pa niti ne on, bolj McLaren. Njegova vzdržljivost. No, ob tem lahko povem, da se pri Räikkönenu pojavlja še ena težava, za katero so mnogi mislili, da je McLarnova. In sicer ta, da s svojim slogom vožnje zelo izčrpava material. Na zimskih testiranjih je imel več okvar kot Massa. Massa deluje zelo samozavestno, ujel se je z ekipo, na svoji strani ima tudi Michaela kot neke vrste sivo eminenco, ki je bil, čeprav je nehal dirkati, na vseh ključnih testiranjih, predstavitvah, na vseh pomembnih dogodkih te zime. Menda mu morajo pošiljati po mejlu podatke o vseh novostih pri Ferrariju, tako da je zelo vpleten v to dogajanje in je neke vrste Massov boter.

Kaj to pomeni? Da se bo kmalu vrnil kot šef Ferrarijeve ekipe?

Ališič: Tega nihče ne ve. Mislim, da bil neumen, če bi se izpostavljal v takšni formalni obliki. On bo to za svoje notranje zadovoljstvo spremljal iz ozadja, opazoval, svetoval, se česa tudi še naučil in potem morda tudi prevzel kakšno formalno vlogo, kar si Jean Todt zelo želi. Ampak menim, da je Michael preveč preračunljiv, pametno preračunljiv, da bi se dal v zobe s službo, ki mu ne bi prinesla nobene koristi.

Letos je na programu dirka manj kot lani in dve manj kot predlani. Zakaj?

Ališič: Gre za zgodbo Ecclestonovega pregona dirk formule ena iz Evrope, pa ne namernega, finančnega pregona. Pač evropske države dirk ne financirajo tako, kot to počnejo razne arabske diktature, kraljevine ali pa velika rastoča azijska gospodarstva, in zaradi tega se evropska dirkališča ubadajo z velikimi finančnimi težavami. Vprašanje je, kako dolgo bo Evropa lahko zdržala velik finančni pritisk Azijcev in predvsem arabskega sveta, ki je nezadržen. Oni plačajo, kolikor Ecclestone hoče, s tem pa vedno odpade ena tradicionalna evropska dirka. Če pa pogledamo tribune, zanimanje medijev, javnosti, vse to je v Aziji nično oziroma minimalno.

Škoda za ti dve dirki. Potovati je pa ja lepo?

Ališič: Ja, rad potujem. Mnogi mi to nekako zavidajo, po drugi strani pa mnogi, ki jih poznam, potem ko se malo poglobijo v to, pravijo, da tako pogosto in na tak način sploh ne bi hoteli potovati. Ves čas. Ker od marca do oktobra gre res za življenje iz kovčka v kovček, z letala na letalo, iz hotela na dirkališče ... Ne vem, saj si vedno rečem, da si bom že poskušal poiskati kaj drugega, če me bo začelo motiti, ampak še vedno me veseli. Predvsem me pa veseli tudi to, da imam možnost spremljati neko dogajanje v živo, da mi ni treba biti navzoč prek nekih press release materialov, po internetu iz neke podstrešne sobice v Ljubljani. Poleg tega pa vsi, ki potujemo, vemo, da obstajajo prijetni kraji. Melbourne je prijeten kraj, prav tako Montreal, ker sta pač velemesti, v katerih lahko greš tudi zvečer kam, si malo razbiješ to monotonost ponavljanja. So pa dirke, od Magny Coursa do Silverstona in Hockenheima, na katerih, ko greš tja petnajstič, ne doživiš nobene fascinacije več, kot jo tisti, ki o tem samo sliši in gre tja prvič. Ko greš tja petnajstič, greš zato, ker greš delat. Pa še to je, da nisem ravno ljubitelj Azije.

Kaj pa vam gre na živce pri Azijcih?

Ališič: Ah, ne na živce. Gre za osebne preference. Sam imam raje zahodni svet, Evropo, Avstralijo, Novo Zelandijo, vso Južno in Srednjo Ameriko, Severno Ameriko, z izjemo ... No, tudi ZDA so naravno zelo lepa država, tam je včasih problematično z ljudmi, ker so bolj svojevrstni. Saj je tudi Azija fascinantna, ampak ne vem, nisem ljubitelj jugozahodne Azije. Tja grem po potrebi, da pa bi tam preživljal svoj prosti čas, to pa ne.

Toda ali niso prav oni največji feni formule ena? Menda so Japonci pravi fanatiki?

Ališič: Japonska je izvzeta. Njo moram izvzeti iz jugozahodne Azije. To je svoj svet, popolnoma svoj svet in z drugo Azijo nima čisto nič skupnega. Ljudje, mentaliteta, način življenja ... Je v bistvu del ... ne, ni, ne morem reči, da je del zahodnega sveta, ampak je drugačna. Japonska je včasih naporna, ker je tako zelo naseljena, ker na človeka pritiska teh 130 milijonov ljudi na otoku, kjer je vse naštudirano do milimetra, do sekunde, transport, prevozi. To njihovo življenje je, če ga pogledamo z našimi očmi, zelo kruto. Mi vsi imamo mnogo več osebnega prostora okoli sebe. Ampak Japonska mi je postala, čeprav mi je bila na začetku zaradi omenjenih reči naporna in nerazumljiva, simpatična in jo imam kar rad. Druga Azija mi pa ni, ne s hrano, ne z ljudmi, ne s podnebjem, ki je v večjem delu tropsko, vlažno, kar mi tudi ne diši.

Japonski oboževalci formule ena še pobirajo avtograme tudi od novinarjev?

Ališič: Ja, ja, od vsakega, za katerega se jim zdi, da so ga nekje videli. Še lani sem moral dati Japončkom nekaj avtogramov. (smeh) Ampak še vedno menim, da je jedro formule ena, kar se tiče navijačev in celotnega ustroja, v Evropi, pa naj se še tako imenuje svetovno prvenstvo in naj se Bernie še tako trudi s televizijo iz nje napraviti globalni spektakel. Mislim, da bo jedro tega športa v neki napovedljivi prihodnosti še vedno v Evropi.

Čeprav se je, kot temu pravimo, formula 1 zelo globalizirala. Manjka samo še dirka v Afriki, pa bi bil pokrit ves svet.

Ališič: Ja, Bernie ime nenehno neke ljudi iz Južne Afrike v svoji pisarni, ampak nič se ne zgodi. Pred leti je zaradi finančnih pa malo tudi političnih razlogov, zaradi apartheida, propadla dirka v Južni Afriki, v Kyalamiju, ki so jo imeli vsi radi in bi si jo želeli nazaj. Pred kratkim so se začele širiti govorice o novem dirkališču v Capetownu. Dirka formule 1 je bila edini veliki mednarodni športni dogodek, ki je v Južni Afriki potekal tudi v času najhujšega apartheida. Bernie in Fia (Mednarodna avtomobilistična zveza, op. p.) se bojkotu nista nikoli pridružila. Nekoč so krožile tudi šale na to temo. Walter Wolf mi je povedal eno, gre pa takole. Ko so se obiskovalci te dirke iz tujine peljali na dirkališče, so spraševali, kje so vsi črnci, kje so vsi domači gledalci. Pa so jim odgovorili: »Saj so, so.« »Ampak kje so? Na tribunah jih ni, kje so?« Pa pravi eden od domačinov, belec seveda: »Za hribom so, kje pa drugje.« »Ampak za hribom ničesar ne vidijo?« »Vidijo ne, ampak slišijo pa.« (smeh)

Znana je Ecclestonova želja, da bi v formuli ena nekoč nastopila ženska in črnec.

Ališič: Pa Nemec. Hiter Nemec, ženska in črnec. (smeh)

Črnca bo letos dobil. Je ta fant, Lewis Hamilton, res tako dober ali je v McLarnu zaradi marketinga?

Ališič: Menim, da je resnično dober. To je zanimiv fant, ki je pri 11 letih sam našel Rona Dennisa, se mu predstavil, s čimer ga je tako fasciniral, da se je ta odločil in mu dal priložnost. Izkazalo se je, da je iz pravega testa, imel je pravo šolo, McLarnovo, ampak pravi test prihaja sedaj. S Fernandom Alonsom, z McLarnom, kjer so zahteve po rezultatih velike, tako da mislim, da bi mu mogoče celo bolj koristilo – takšno je tudi mnenje mnogih novinarskih kolegov –, če bi se najprej preizkusil v kakšnem manjšem moštvu, v Torro Rossu recimo, in od tam prišel k McLarnu. Lahko se zgodi, da ga bo požrl velik pritisk v tej ekipi.

Ko govorimo o dirkačih v formuli ena, ali je smiselno omenjati pridevnik slovenski?

Ališič: Odgovorim lahko z vprašanjem. Kot mulca sva midva hodila v Kranjsko Goro na tekme svetovnega pokala v smučanju, in če bi nama takrat kdo rekel, ali je mogoče, da bodo Hrvati nekoč pobirali medalje v smučanju, bi oba rekla, da ni mogoče. Neka individualna pot je vedno mogoča. Ni pa mogoče to, da bi mi igrali v tem športu podobno vlogo, kot jo igrajo Britanci, Nemci, Italijani ... Saj če pogledava naše severne sosede, bi Avstrijcem težko pripisovala kakšno veliko večjo motošportno organiziranost, kulturo ali tradicijo, kot je naša, pa imajo zadnjih 40 let v formuli ena ves čas koga.

Kaj pa slovensko dirkališče formule ena?

Ališič: Ugodni trenutek za to smo zamudili. V devetdesetih smo imeli smolo, da smo ustanavljali svojo državo in so nam bila dirkališča in podobne zadeve postranskega pomena. Je pa škoda, ker smo imeli realne možnosti dobiti dirko. Če bi takrat v to vložili kakšnih 50 milijonov dolarjev, bi dobili dirkališče, kot je Zeltweg. Takrat je Ecclestone, da bi jezil Evropsko unijo, iskal trge na njenem robu, kjer bi lahko organiziral dirke s prostim reklamiranjem tobaka in tako dosegel svoj cilj: ostal bi sredi Evrope, pa še vedno reklamiral tobak. Takrat bi pristal tudi na dogovor za dirko v Sloveniji, če bi imeli primerno dirkališče. To smo zamudili, zdaj pa menim, da nimamo nikakršnih možnosti. Tudi zaradi klime, ki vlada pri nas, politične, gospodarske, predvsem pa tiste v naših glavah.

Z Michaelom Schumacherjem se je po mnenju mnogih poslovila še zadnja velika osebnost sodobne formule ena. Se strinjate?

Ališič: Ja, strinjam se, ampak to se je zgodilo zato, ker se je starostna meja med dirkači v zadnjih 15 letih močno znižala. Nekoč je bil 25-letni fant, ki je prišel do formule ena, mlad, danes pa je v formuli ena že na vrhuncu svoje kariere. Tja pride z 19, celo 18 leti in je do 25. leta že v zenitu. S tem je povezana tudi druga težava, ki prispeva k pomanjkanju osebnosti. Avtomobilske korporacije in moštva formule ena te mlade, nezgrajene fante že zelo zgodaj pograbijo v svojo marketinško mašinerijo in jih spremenijo v lutke velikih koncernov, da tekajo brez glave sem in tja. Imajo menedžerje, piarovke, ljudi, ki jim brišejo rit, ljudi, ki jim nosijo čelado, torbo in ki poskrbijo, da zjutraj pravi čas vstanejo, zvečer pravi čas ležejo, da imajo umite zobe ... Kaj naj potem pričakuješ?

Današnji dirkači so najbrž bolj javne osebe, kot so bili nekdanji. James Hunt, svetovni prvak leta 1976, ga je tudi veselo pil, pa ni bilo takega zgražanja, kot ga je deležen Räikkönen ...

Ališič: Ampak tudi James Hunt je bil na očeh javnosti. Mogoče naše ne toliko, ker smo bili takrat od tega sveta bolj oddaljeni, v Angliji pa je že bil. Samo nikogar ni brigalo, kaj počne. On je bil James Hunt, blagovna znamka zase. Nigel Mansell je bil blagovna znamka. Česar se zdaj bojim, je to, da vsi postajajo samo lutke nekih drugih blagovnih znamk. V glavnem. Michael Schumacher je bil mogoče zadnja taka blagovna znamka zase. Vsi drugi pa so lutke velikih koncernov, ki jim dajejo veliko plačo in so ne toliko na očeh javnosti, ampak pred njihovimi očmi. Katero je najpomembnejše vprašanje, ko Kimi Räikkönen napravi škandal in v pijanosti počne neumnosti z londonskimi striptizetami? V nemških medijih, ki sem jih bral, se niso spraševali o tem, ali je to moralno, je to, kar je naredil, prav ali ne, ampak jih je zanimalo, kaj bo rekel Mercedes. To je bilo edino vprašanje. Nihče več ne reče: okej, to je njegova stvar, ali pa, on je znana osebnost in zaradi tega vzor mladini, pa tega ne bi smel početi. Ne, samo to, kaj bodo rekli sponzorji. In če tudi mediji nasedejo na to ... Ko je James Hunt počel, kar je pač počel po londonskih barih, ni to zanimalo nikogar, še najmanj pa sponzorja.

Ali vam je kot komentatorju kaj žal, da ste zamudili zlate, romantične čase formule ena?

Ališič: Ko sam postavim podobno vprašanje starejšim kolegom, mi ti odvrnejo: »Saj so tudi nam starejši kolegi, ko smo jih vprašali, rekli, da je ta formula zdaj brezvezna in da so bili časi pred tem romantični.« Tako da se mi zdi, da iz romantičnosti, ki je obstajala na začetku, tam v 20. letih prejšnjega stoletja, ves čas padamo v neki, kako bi temu rekel, sponzorsko-medijski šov. Ja, že v teh 15 letih, odkar hodim po dirkah, se je toliko spremenilo, da me včasih res že moti, da postaja stvar na nekih ravneh brezosebna. To se vidi s frekvenco ljudi v moštvih formule ena.

Formula ena je bila znana po tem, da so ljudje prihajali vanjo in potem razen redkih izjem v njej ostali vse življenje. Danes pa s količino nekih novih poklicev v formuli ena – spet predvsem zaradi sponzorjev, zaradi pomena marketinga, pomena tega šovbiznisa – sem prihajajo mladi ljudje, za katere je to poslovna priložnost, pridejo za leto, dve in so v formuli ena enako, kot bi bili v trgovini z belo tehniko ali na turistični ladji. Njim se zdi to samo poslovna prilož­nost, ki so jo dobili v okviru koncerna, opravijo svoj posel in gredo.

Še pred 15 leti si lahko videl le nekaj mlajših ljudi, ki so prišli tja s podobnim entuziazmom kot jaz, starejši so bili pa tam že vsi po 30 let. Formula ena jim je bila način življenja, veselili so se kozarca dobrega vina zvečer po koncu vsega, dobre veselice. Danes pa kozarec dobrega vina ni več dovolj, dobrih veselic v glavnem ni več, ker je vse striktno sponzorsko na minuto natančno določeno in organizirano. Ja, da odgovorim na vprašanje, prijetneje bi bilo, če bi bili časi romantičnejši, se pa postavlja vprašanje, ali bi bila potem formula 1 tako tržno zanimiva in ali bi bila slovenska komercialna televizija, na kateri delam, pripravljena tako to spremljati.

Kdo je največji frajer v formuli 1? Ne mislim samo po rezultatih, ker potem vemo.

Ališič: Lahko sem malo ciničen in rečem David Coulthard, ker moraš biti res frajer, da si tako slab dirkač in ti uspe narediti tako kariero. To je res malo cinično. Senna je včasih rekel, da on ni najbolje plačan dirkač, da je to Gerhard Berger. (smeh) Ker on nič ne tvega, vedno vozi v zlati sredini, denarja ima pa le malce manj kot on.

Kakšna bi bila zgodovina formule 1, če se Senna ne bi ubil v Imoli?

Ališič: Veliko vprašanje je, kako bi se razvijala in kje bi danes sploh bili. Nedvomno je, da bi Schumacher kasneje začel igrati zelo pomembno vlogo. Do zenita oziroma do slave bi prišel kasneje in s tem bi se seveda zmanjšala količina svetovnih prvenstev, ki jih je oziroma bi jih osvojil. Tudi tega ne vemo, kako bi se razvijala razmerja v formuli 1. Vemo za Sennovo željo, da bi z dvoletno pogodbo pri Williamsu osvojil še dva naslova svetovnega prvaka, kar bi mu – glede na to, kar je storil Hill v tem avtomobilu – kljub začetnim težavam v sezoni zlahka uspelo. Če se Senna ne bi ubil, je vprašanje, kako bi se razvijala pravila. Mnogo pravil so namreč spremenili prav v letu, letu in pol po njegovi smrti in predvsem zaradi njegove in drugih nesreč. Ratzenbergerjeve, ki se je prav tako ubil v Imoli, pa Wendlingerjeve v Monaku; ta se sicer ni ubil, veliko pa ni manjkalo. Torej, menim, da bi Schumacher verjet­no prišel do tolikšne slave in uspehov, ampak drugače. Vprašanje je, ali bi odšel k Ferrariju, ker vemo, da si je Senna želel kariero končati pri Ferrariju. Se pravi, da bi s sezono 1996, ko je k Ferrariju prišel Schumacher, tja verjetno odšel Senna. Schumacher bi potem verjetno odšel k McLarnu. Potem je vprašanje, koliko časa bi Senna še dirkal. Prav gotovo ne bi mogel tako dolgo kot Schumacher in potem najbrž ne bi združil tega moštva tako, kot je to uspelo Schumacherju, in je vprašanje, kaj bi storil Senna pri Ferrariju. Bi sploh kdaj postal prvak, ali bi tam dirkal še dve, tri leta in rekel, da se s tem Ferrarijem ne da nič narediti, in odšel v pokoj? Ne dvomim pa, da ne bi Schumacher zmagoval tudi pri McLarnu. Če je Hakkinen, bi tudi on, ampak vsaj daljši čas bi imel približno enakovrednega tekmeca. To je največja žalost formule ena, poleg tega, da sta se Senna in Ratzenberger ubila 1994. To, da od takrat z izjemo kratkega Hakkinenovega obdobja vse do Alonsa Schumacher ni imel tekmeca.

Senno ste poznali, z njim ste opravili daljši intervju. Kakšen človek je bil?

Ališič: Nenavaden ...

Mnogim je šel na živce ...

Ališič: Tudi meni, dokler ga nisem spoznal. Nikoli nisem navijal zanj, ampak premogel je neko posebno mistiko. Imel je naravni talent, sigurno, predvsem je pa vse na dirkah in vse v zvezi z njimi počel iz nekega prepričanja, iz neke notranje energije, ki jo je črpal, bog ve od kod, iz nekih nadnaravnih sil, od nekega boga, v katerega je veroval ...

To ni bila samo poza?

Ališič: Ne, ne, ne, kje pa. On je res verjel v neko usodo in v signale, v kozmična sporočila, bi rekel naš prijatelj Franci Jerančič, in to mu je dajalo tudi moč. Znani so njegovi zadnji krogi v kvalifikacijah, ko je recimo Prost dosegel fantastičen čas, potem je šel na progo še Senna in čas izboljšal za celo sekundo ter to pojasnjeval z neko zunanjo silo, ki da mu je dala moč. Živel je v nekem mističnem svetu, medtem ko je Schumacher popolnoma realen. Prav tako je bil nadarjen, živel pa je popolnoma na realnih tleh in ima za vsak krog, za vsako desetinko sekunde, ki jo je izboljšal, realno podlago. Senne in Schumacherja sploh ne moreš primerjati. Zato se niti nista razumela.

Celo stepla sta se?

Ališič: Hja, stepla. Senna je prišel enkrat Schumacherja malo strest za kravateljc, ker naj bi mu ta zaprl pot. Škoda je, da nismo njunega dvoboja na stezi doživljali dlje časa.

Kako je z gledanostjo formule ena? Raste, pada?

Ališič: Stabilna je, relativno stabilna in visoka.

Je skrivnost, koliko odšteje POP TV za pravice televizijskih prenosov?

Ališič: Skrivnost je in ni, predvsem pa nisem jaz tisti, ki bi to povedal javnosti. To je stvar POP TV in njihove poslovne politike. Razumljivo, ker se s tem ukvarjam in pri tem kdaj tudi aktivno sodelujem pri dogovarjanjih z Berniejem (smeh), vse te stvari vem, nisem pa pristojen, da povem.

Mnogi ne vedo, da ste nacionalki prav vi 'ukradli' prenose formule ena. Je šlo za maščevanje, ker vam tam niso pustili komentirati?

Ališič: 'Maščevanje' je prekruta beseda. Če bi to smel delati, tega mogoče nikoli ne bi bilo na Popu, še danes bi bilo na nacionalki, ali pa tudi ne. Morda bi bilo kljub temu na Popu. O tem je zdaj težko ugibati. No, ukradel je mogoče res pretežka beseda, sem pa takrat skupaj z Brankom Čakarmišem, ki je bil programski direktor POP TV od začetka in so bili prenosi formule 1 njegova osnovna ideja in želja, odločilno pripomogel ali odločilno sodeloval, zastavil ves svoj vpliv in poznanstva, da nam je to takrat uspelo izpeljati. Tako bi bilo to najbolje rečeno. Jaz sem si to želel delati, ponudila se je možnost na POP TV, na nacionalni televiziji je pa moj veliki prijatelj Marjan Lah rekel, da tega ne bom delal, in ker je spet tam, je dobro, da je formula 1 na POP TV, ker tega sicer očitno ne bi počel.

Kako pa vam je to uspelo?

Ališič: Začelo se je zelo zabavno. POP TV je bila televizija, ki je na začetku, sploh pa pol leta pred začetkom oddajanja, nihče ni prav resno jemal. Neki poskusi z zasebnimi televizijami so v Sloveniji že bili, z A kanalom in podobnimi, ampak to je bilo vse bolj tako tako. Branko Čakarmiš si je zaželel formule 1, pa sem odšel do Bernieja Ecclestona na dirki v Monzi 1995 in mu oddal neko pisanje, ki ga je Branko napisal, nekaj kratkega na enem listu. Konec septembra na dirki na Portugalskem sem ga potem vprašal, kako in kaj, pa je rekel, da to ni nič, da je to premalo, da potrebuje več podatkov – kakšna televizija, ime, lastniki ...

Potem mi je Branko pripravil tristranski tekst s temi podatki, ki sploh še niso bili javni, in sem potem to zelo previdno nesel Bernieju, da ne bi kdo videl, in mu dal v Suzuki na predzadnji dirki. Rekel je, da se bomo slišali, ampak do 15. januarja ni bilo nič. Na Brankovo prigovarjanje sem poklical v Berniejevo pisarno, tajnici dejal, naj ga vpraša, kaj je zdaj z našimi pravicami. Šla je, govorila z njim in mi odgovorila, da bomo dobili odgovor v dveh, treh dneh. Potem me je nekega januarskega večera sredi tedna poklical Branko, da je dobil faks od Bernieja, ki pravi, da morava biti v ponedeljek v njegovi pisarni v Londonu. Sedla sva na letalo, odpotovala v London in se potem ves dan s premori pogajala o takrat za Bernieja Ecclestona malo denarja, za naju, predvsem za Branka, pa za veliko. Na koncu smo prišli skoraj na tisti rob, za katerega je imel Branko dovoljenje od lastnikov hiše. Šli smo malenkost čez.

Ves dan si je vzel čas za vaju?

Ališič: S premori. (smeh) Naslednji dan sva s tisto pogodbo odšla v Ljubljano in na POP TV, ki je takrat oddajal šele mesec dni in ni imel razen večernih poročil in kviza, ki ga je vodila Saša Einsiedler ali Janez Dolinar, ne vem več, nič svojega programa. V večernih poročilih smo objavili, da je POP TV kupila pravice za dvoletno prenašanje dirk formule 1. Najbolje pa je bilo to, da je nacionalna televizija, z Janezom Čadežem na čelu kot generalnim direktorjem, do petka pred prvo dirko, se pravi dan pred našim prvim prenosom sobotnega treninga, objavljala, da je to samo zavajanje javnosti, lažna propaganda POP TV in da naj se ljudje ne bojijo, ker bo formula 1 že na nacionalki. Potem so morali sklicati tiskovno konferenco in se opravičiti.

Verjamem, da so bili nekateri precej togotni, ampak jaz tega nisem naredil iz maščevanja. V normalnem svetu je to čisto poslovno. Sodeluješ s tistim, ki ti ponudi boljše. Nacionalni televiziji sem hvaležen za veliko vzgoje, veliko vsega, ampak klime za profesionalni pristop, da bi ljudi motivirali v tisto smer, v katero sem si želel, tam ni bilo. Vedno sem moral za kazen delati konjeniške dirke in sabljanje. Vse je bilo bolj tako – za kazen. Okej, saj smo se tudi tisto potrudili in naredili, da je bilo v redu, in smo nekaj odnesli, ampak jaz sem bil tisti, za katerega verjamem, da bi ga dober šef stimuliral v to smer, ker bi imel nekaj od tega, ker bi imela televizija nekaj od tega, pa jaz tudi. Tako vsaj jaz mislim. Tako sem pa hodil na dirke za svoj denar, si potem poiskal sponzorje, delal za radio, časopise, z dirk poročal za vse druge, medtem ko je televizija to raje delala iz studia v Ljubljani, tako kot je to pač delala. Z enim – nič nimam proti njemu – hobi komentatorjem, ki je imel vedno neke druge službe. To se mi je zdelo neprofesionalno.

Vrniva se k Bernieju Ecclestonu, alfi in omegi današnje formule 1. To je precej zanimiv človek, ne?

Ališič: Bernie je sigurno eden genijev tega sveta. Genijev zato, ker je bilo vse, kar je naredil do danes, vsaj v tem segmentu, s čimer se ukvarja, genialno. S svojo idejo je vedno prodrl, zmagal, morda ne danes ali čez dva dni, na koncu pa. Najlepše je to opisal Luca di Montezemolo s svojo izjavo pred časom, ko je kot predstavnik Ferrarija z njim podpisal podaljšanje pogodbe in tako razsul idejo o vzporedni formuli 1. Na vprašanje, zakaj so to storili, je dejal: »Ker ima Bernie sedem življenj in se nam zdi, da je šele pri tretjem.«

Veliko priznanje iz ust italijanskega plemiča. Če se ne motim, je Bernie pred formulo 1 prodajal rabljene avtomobile.

Ališič: Ja, ja, gume je prodajal in avtomobile, pa menedžer dirkačev je bil. Ampak on je, tako rečem jaz tej sorti ljudi, poslovnež po navdihu. Menim, da je bil recimo Tito politik po navdihu, Bernie je poslovnež po navdihu, Donald Trump tudi. To so ljudje, ki ne potrebujejo nobene šole, nobenega magisterija. To so neke vrste taki interprenerji, ki imajo neko žilico in jo brezkompromisno izvajajo. Za to so, da ne bo pomote, pripravljeni porabiti ogromno časa in energije, v življenju jim pomeni vse. Pripravljeni so ga podrediti tem svojim idejam in ciljem. Zdi se mi, da je Bernie eden takih. Ko spremljam, kar se s formulo 1 dogaja v zadnjih 15 letih, predvsem komercialno, se mi zdi, da je Bernie vedno korak pred sogovorniki, partnerji. Njega v bistvu tisto, o čemer se ta trenutek pogovarja z njimi, pravzaprav ne zanima več. On je s svojo glavo že nekje naprej.

Najvplivnejši mož formule 1 je poročen z nekdanjim fotomodelom z Reke, Slavico. Zadnjič sem nekje prebral, da naj bi bila tudi nekdanja striptizeta. Je to res?

Ališič: Ljudje vedno izumijo milijon zgodb. Menim, da je najbliže resnici to, da je bila miss Jugoslavije, da jo je potem fotograf Čedo Komljenović odpeljal v Italijo, ker je tam sodeloval z nekimi modnimi hišami. Ali se je ob manekenstvu ukvarjala še s čim, tega ne vem, ampak načelno je šlo za to. Zelo kmalu za tem jo je tudi spoznal z Berniejem Ecclestonom, ker je Komljenović takrat tudi fotografiral za Filo, ta je pa bila sponzor Brabhama (nekdanjega moštva formule 1, op. p.), katerega lastnik je bil Ecclestone. Slavica je prišla kot hostesa na neka testiranja v Monzo ali nekaj podobnega in se je tam zgodilo, kakor se je pač zgodilo. In seveda, ko je obogatela in postala slavna, so se rodile tudi vse mogoče zgodbe. No, dejstvo je tudi, da je gola pozirala za Playboy, da je Bernie poskušal nekako spraviti te fotografije iz obtoka.

Potem so se pred nekaj leti našli neki Hrvati, ki so v balkanski maniri izbrskali neke stare diapozitive in so hoteli Bernieja izsiljevati, pa jih je ta v svoji maniri steral nekam. Menim, da se je veliko prahu dvignilo tudi zato, ker so mnogi ljudje, ki so bili kdajkoli v preteklosti povezani s Slavico, poslovno ali kako drugače, začutili svojo žuto minuto in so hoteli na lahek način do kakšnega milijona dolarjev. Ampak z Berniejem teže. Je pa Slavica prijetna ženska. Vsakič se spomnim nanjo, ko zvem kakšno novico o naši sloviti rojakinji Melaniji. Melanije ne poznam, ampak samo po tem, kar vidim in slišim, kar preberem o tem, kako se obnaša v zvezi s Slovenijo; v tem je Slavica popolnoma drugačna in je vedno bila popolnoma drugačna. Bil sem mlad novinar, ko sem jo spoznal, mister nobody z jugom iz Ljubljane, ko sem se leta 1990 pripeljal na dirko v Monzo, in je takoj rekla, da kadarkoli, karkoli, če je treba kaj pomagati. In se mi zdi, da je veliko naredila za svoje rojake, sodelovala tudi pri dobrodelnih akcijah in podobnem. V mnogih stvareh je ponosna Hrvatica in z njo je prijetno posedeti in poklepetati. Vede se zelo normalno, še posebej za eno najbogatejših žensk na svetu.

Je res, da ga kliče mali in da ga pretepa?

Ališič: (smeh) Menim, da gre spet za eno iz kategorije tistih zlobnih zgodb. Pozabil sem natančno, za kaj je že šlo, ampak menim, da je šlo pri članku, ki je govoril o tem, za maščevanje Petrinega fanta oziroma ne Petrinega, Tamarinega, starejše hčerke, ki je zdaj v teh letih in so se začeli okrog nje sukati fantje. Tukaj so v ozadju tudi milijoni, milijarde funtov, in ko je prenehala s tem fantom, je ta svojo izpoved objavil v Sunu, angleškem tabloidu. Ko je zgodba postavljena v ta okvir, je njena tehtnost seveda takoj vprašljiva. Sam pa nisem nikoli slišal, da bi ga poklicala mali, če smo bili kdaj vsi skupaj. (smeh)

Kakšne so pa kaj te ženske, ki se smukajo po svetu formule 1?

Ališič: Kakšne ženske? Saj jih ni.

Ali ni tam polno manekenk?

Ališič: Ja, pa saj ni manekenk. Tam v paddocku so kakšne ofucane novinarke, potem kakšna piarovka, tam so mehaniki, smo novinarji, v glavnem je tam moška druščina.

Kje pa potem Coulthard poišče vse te svoje Heidi?

Ališič: V paddocku formule 1 sigurno ne. Tam so tudi neki gostje, ki bolj kot ovce hodijo okrog in z velikimi očmi gledajo, teh žensk pa ni. Tiste, ki jih vidimo pred startom ob dirkalnikih, pa neka agencija pripelje v tropu in jih v tropu tudi odpelje. Gredo mimo paddocka na startno črto, odidejo mimo paddocka in jih ni več.

Potem je bilo včasih bolje?

Ališič: Seveda, ker je to danes zaradi te profesionalnosti sodobne formule 1 postalo zelo problematično. Danes ne moreš, tako kot so včasih, v petek zvečer v diskoteki sneti luštne punce in je odpeljati s seboj na dirko. Danes moraš šest tednov prej poslati prošnjo za akreditacijo. Se pravi, da jo lahko ta petek spoznaš in odpelješ na prvo dirko naslednje leto. (smeh)

V slovenščino ste uvedli zanimiva izraza, ko govorite o ženskah v formuli ena. Spremljevalka in prijateljica. Kaj točno pomenita?

Ališič: Dobro ste opazili, tega niti sam nisem. Menim, da malo alterniram s temi izrazi, da jih vedno ne ponavljam. Spremljevalke ... Ja, spremljevalke skozi določeno obdobje življenja ...

Ali niso to pri nekaterih dirkačih bolj spremljevalke za eno dirko?

Ališič: Tudi. So lahko spremljevalke za eno noč, en teden, mesec dni, za deset let.

Menda naj bi si Coulthard, ko je bil na obisku v Sloveniji, privoščil eno tako 'spremljevalko'?

Ališič: O tem sem nekaj slišal, ja. Ampak to ne bi bila niti spremljevalka, to bi bila vroča afera ali kaj takega. Vroča avantura, niti ne afera. Angleži temu rečejo one night stand.

Govorila sva o zunanjih okvirih vašega dela, o dirkačih, potovanjih ... Kaj pa komentiranje? Radi komentirate, radi govorite tisti dve uri v mikrofon?

Ališič: Ja, mislim, da ja. Ja, rad. To je zame vrhunec konca tedna.

Kaj treme?

Ališič: Napetost, neka napetost sigurno vedno je, da pa bi me obremenjevala, to pa ne.

Dve uri sta najbrž zelo dolgi, če je dirka dolgočasna?

Ališič: Ja, ni fajn, ampak vedno poskušam imeti na zalogi kakšno duhovito zgodbico, da prebijem monotonost. Kdaj rata, kdaj ne. Ampak poskušam si pripraviti kakšne zgodbe iz ozadja, ki jih potem prodajam, enim v veselje, drugim v nastajanje žol­čnih kamnov, ampak to je pač tako.

Ste se že navadili, da ljudem nikoli nič ni prav?

Ališič: Predvsem Slovencem. Slovenci so zelo zahtevni in zelo nepravični. Nekaj imajo v svoji mentaliteti, ne vsi, ampak kot skupina pa. To lahko utemeljim na svoji izkušnji. Ko sem bil v osemdesetih še turistični vodnik, sem nekoč za neko novo leto v Atene peljal skupino za eno od ljubljanskih turističnih agencij, ki je imela svojo poslovalnico v Beogradu in je sodelovala z agencijo v Novi Gorici. Skupina je bila zelo mešana druščina. Kakšna desetina je bilo Italijanov, jedro skupine so predstavljali Slovenci in še 10, 15 Beograjčanov je šlo zraven. Izlet je bil zelo preprost, teden dni novoletnih praznikov, poldnevni ogled Aten, sicer pa vse fakultativno, program za vse isti.

Da skrajšam, najbolj zadovoljni so bili Italijani, ki jim je bilo vse super. Relativno zadovoljni, s kakšno izjemo, so bili Srbi. Čisto vse je bilo pa narobe, s kakšno izjemo, pri Slovencih. Slovenci so vseskozi malo nergali. Takrat sem pomislil, da smo pač imeli smolo s to skupino, pa se je potem ista stvar ponovila še enkrat. To je pa že težko smola. Mogoče smo taki zaradi utesnjenosti med temi gorenjskimi hribi, ne vem.

Prebral sem nekaj opazk ljudi na spletnih straneh, ki se ukvarjajo s formulo 1, in letijo na vas. Opazke segajo od oznake 'porodničar' do Šumijev navijač ...

Ališič: To je del mojega posla. Dirko gleda od 200 do 250 tisoč ljudi, plus ali minus, in od teh 250 tisoč ljudi si nekaterim zanimiv, fascinanten, drugim dolgočasen, za nekatere imaš dioptrijo. In ker je to pač šport in tekmovanje in ker se v ljudeh vzbujajo neke strasti, eni navijajo za Schumacherja, drugi za Räikkönena, tretji za ne vem koga, je potem to del te zgodbe. Vsi delamo napake in tudi jaz sem v teh desetih letih napravil marsikatero. Z napakami moramo živeti, ker pa gre za komentiranje zabavnega nedeljskega popoldanskega dogodka, niso za nikogar usodne. Če bi bil srčni kirurg, bi bile moje napake posledično mnogo usodnejše, tako pa mislim, da niso. Če, recimo, prvo sekundo ne opazim kakšne reči ali se zmotim pri čeladi. Seveda, fino je biti eksakten, profesionalen, fino je delati čim bolje. In trudim se po svojih močeh. Se mi pa zdi, da če si samokritičen, tako ali tako sam najbolje veš, kdaj je bilo dobro in kdaj slabo in kdaj si ga usral. Imaš pa svoj slog, iz katerega ne moreš. Če je kakšna kritika tehtna, ji tudi prisluhnem, včasih mi kdo napiše kak mejl, včasih je objavljeno kje drugje, in če je tehtno, z veseljem poslušam, preberem, se tudi zamislim. Na nesramnosti in na provokacije sem se pa že zdavnaj nehal ozirati.

Ste že slišali za govorice, da naj bi bili homoseksualec?

Ališič: (smeh) Ko pride do tega, je meni vedno žal predvsem za mojo mamo. Ker je ona še iz generacije, ki razmišlja, da bo, če piše v časopisu, že resnica. Jaz sem pa predolgo v tem biznisu in predvsem sem o sebi slišal že toliko takšnih in drugačnih zgodb, da sem tudi zato zelo previden, ko slišim zgodbo o kom drugem. Ker vem, kaj vse sem že slišal o sebi, in natančno vem, da ni res. Mnogo tega ni res. To so kar neke govorice, ki sploh ne vem, od kod izvirajo, in potem zaokrožijo. In ko vsak v tem zabavnem popivanju oziroma zbiranju po lokalih, kjer se dobivamo in opravljamo, doda še kaj, ta sedmi potegne ven tako klobaso, da že ni za nikamor več. Ampak v takem svetu živimo. Da ne bo pomote – nimam nič proti temu, proti homoseksualnosti, in imam znance in prijatelje, ki to so in so fajn in zabavni ljudje, ampak še enkrat povem za tiste, ki si to želijo, da jaz to pač nisem. (smeh)

No, če bi bili, bi bili prav gotovo prvi homoseksualec v zgodovini urednikovanja Playboyu. Za seboj imate kratko obdobje vodenja naše revije. V teh skoraj šestih mesecih ni Playboyu – kar je za mnoge edino merodajno – uspelo sleči nobene znane Slovenke. Kako to?

Ališič: Za to je bilo malo premalo časa. Playboy smo itak prevzeli v kritični fazi in mogoče smo najprej premalo ostro startali na to, da bi na 'silo' dobili kakšno. Poleg tega smo zastavili tako, da smo najprej hoteli narediti revijo, kakršno smo si želeli in s katero bi laže prepričali kakšno znano Slovenko, naj se sleče. To je bil moj koncept. Takrat, če se dobro spomnite, ni bilo težko prepričati samo znanih Slovenk, celo povsem neznanih, ki bi bile pripravljene na to, ni bilo. Takrat smo imeli velike težave, da smo prišli do katerekoli Slovenke. Zanimivo, od tega je minilo samo pet let.

Kot novinar ste začeli na nacionalki, na kateri se vas predvsem tehnično oseb­je verjetno še danes spomni po številnih prepirih. Kaj je bil vzrok zanje?

Ališič: Dobro vprašanje. Kar bom zdaj odgovoril, se bo slišalo zelo samovšečno in nečimrno. Ljudje nismo vsi enaki, kar sam včasih težko razumem. Mislim enaki pri zavzetosti do svojega dela. Na nacionalki sem predvsem od tehnike hotel nekaj več, hotel sem, da – kot rečejo naši južni bratje – trgnejo, ampak tam se nihče ni nikoli trgnil za nič. In v tej svoji lenobi so se skrivali za neke paragrafe, uredbe, pravila in tako naprej. Večina mojih konfliktov je nastala iz želje, da tudi pet čez sedmo, če vem, da se fizično da – ker moje poslovno vodilo je bilo in je, da je samo umreti treba, vse drugo se pa da – objavim nekaj drugače, zadnji trenutek kaj spremenim ... To je velikokrat naletelo na odpor in nato v konflikt, ker je nekdo tam rekel: »Ne bom!« Jaz pa nazaj: »Pol pejt pa v božjo mater!«

Vsi ti moji službeni konflikti s tehničnim, bolj s tehničnim kot z novinarskim osebjem, čeprav tudi z njimi kdaj in z uredniki tudi, so nastali zato, ker sem hotel, da bi naredili orenk. Vsaj zdi se mi, da se nikoli nisem prepiral zato, ker bi mi bilo dolgčas. Če si pesnik, ti edino tiskarna lahko spaca one črke, vse drugo je relativno tvoja stvar, pri televiziji pa to ni samo tvoje delo, ampak delo skupine ljudi. Da tisto, kar delaš, pride na ekran, potrebuješ snemalca, montažerja, organizatorja, producenta, tonskega tehnika ... en kup ljudi. In da je izdelek perfekten od A do Ž, mora vsa ta paleta ljudi delati perfektno. Če v tej verigi ljudi kaj zaškriplje, je izdelek slabši, na udaru si pa prvi. Saj ne, da se pritožujem, saj smo si vsi sami izbrali svoje delo. Na udaru je zmeraj tisti, ki je na ekranu, pa čeprav ni nič kriv. Pred vesoljno Slovenijo ti izpadeš bebec, če odpiraš usta, se te pa nič ne sliši ali kaj podobnega.

Je na Proplusu, v katerega okvir sodi tudi POP TV, kaj bolje?

Ališič: Menim, da je na Proplusu veliko odličnih posameznikov. Da je pa v organiziranosti sistema še vedno zelo veliko rezerve. Sistem je še vedno preveč togo organiziran, da bi lahko hitro prepoznal ambiciozne, nadarjene, malo tudi ubrisane ljudi za to početje, verjetno tudi kontroverzne, težke, včasih naporne. Da bi jim dal priložnost. Stvari gredo sicer na bolje. Obstajalo je obdobje negativne selekcije za ceno miru in lagodnega življenja, za ceno povprečnosti. Ampak zadnji meseci mi kažejo, da se stvari obračajo na bolje.

Lahko se zgodi, da POP TV nekega lepega dne ne bo več prenašal dirk formule ena ali pa se sami naveličate tega početja. Kaj potem?

Ališič: Težko rečem. Dokler si zelo močno vpleten v neko stvar, jo delaš intenzivno in z veseljem, težko razmišljaš še o čem drugem. Lotevam se še nekaterih poslov, ki so čisto komercialni in za katere bomo še videli, kako se bodo razvili. Novinarstvo me zanima in mislim, da bom neko obliko medijskega, poročevalskega novinarstva obdržal. Za zdaj to obdobje spremljanja formule ena še kar traja. Če bi bile finan­čne možnosti zadovoljive, bi me zelo zanimalo delati novinarske zgodbe po svetu, od neke vrste dopisništva, pa ne v tem klasičnem smislu, da bi po jutranjem prebiranju časopisov poslal minuto in pol poročila, ki bi ga pokrili z Reutersovimi posnetki. V naši majhnosti po eni strani, po drugi pa v naši samozaverovanosti po mojem mnenju vse premalo primerjamo naše početje z dobrimi primeri po svetu. Na vsako temo, ki je pri nas aktualna, škandalozna, problematična, poiščeš primerjavo, kako so to uredili v neki drugi državi. To bi mogoče nekoč rad počel, predvsem pa bi rad ohranil stik s svetom. Zdi se mi, da če bi moral delati samo tukaj – po vseh teh letih vendarle malo širšega pogleda na vse –, se mi zdi, da bi se mi kar zmešalo.

Dobro, poskrbimo še za naše rejtinge in širši pogled. Po svetu potujete z odprtimi očmi. Kje so najlepše punce?

Ališič: Najlepše punce na svetu so – tako so mi vedno govorili – v Argentini, v Buenos Airesu, pa bo kar držalo. Gre za eno tako mešanico malo premešanih Italijank z vseh vetrov in Indijank. In so res take rasne, postavne, Argentinke so res top. Tudi Slovenke so v redu, redkokje na svetu na tako malem placu srečaš tako veliko čednih punc kot pri nas, če pogledamo samo izbor na cesti, na videz. Tudi Brazilija je v redu, če ti je všeč eksotika, če so ti všeč temnopolte, mulatke. Drugače pa Buenos Aires. Tako so vsaj trdili nekateri starejši, zdaj že upokojeni dirkači, kot so Gerhard Berger in Eddie Irvine in podobni. Trdili so, da je Buenos Aires nenadkriljiv. Oni, kakršni so bili, bodo že vedeli. (smeh)

Tekst: Tadej Golob

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec