Nejc Šarabon: Največja dota za starost je tisto, kar je bilo narejeno v preteklih letih

S čim se kot raziskovalec ukvarjate?

Moja usmeritev so posturalne funkcije trupa, se pravi vse stvari, ki nas držijo pokonci. Eden mojih največjih raziskovalnih projektov zdaj so živčno-mišične funkcije trupa, in sicer v kontekstu preprečevanja in zdravljenja bolečine v križu. Moje drugo pomembno raziskovalno delo pa je usmerjeno v mobilnost starejših oseb.

Moja ekspertiza se ne dotika ozko možganov, čeprav se ukvarjam tudi z njimi, ampak predvsem gibalnih funkcij, ravnotežja, preventive padcev pri starejših osebah.

Enega izmed večjih projektov izvajam v sodelovanju z dunajskim inštitutom Ludwig Boltzmann. Gre za projekt med Bratislavo in Dunajem, ki se ukvarja z mobilnostjo starejših oseb.

Drugi pomemben projekt izvaja Univerza na Primorskem med Slovenijo in Italijo, imenuje pa se PanGea. Ta se ukvarja ravno tako z gibalnimi funkcijami starejših, je pa ravno zdaj v polnem razmahu. Študija gibalne neaktivnosti in njenega vpliva na gibalne, kot tudi na kognitivne funkcije, je bila opravljena ob koncu leta 2012, medtem ko je pred vrati serija masovnih meritev na starejših osebah, ki bodo potekale v sodelujočih italijanskih in slovenskih občinah.

Za kaj natančno gre pri teh raziskavah?

Izmerjenih bo več sto ljudi, starejših od 65 let, obravnavali pa bomo različne aspekte: fiziološke, biokemične, psihološke, biomehanske ter nevrofiziološke. Preverjali jih bomo s testi ravnotežja in mišične zmogljivosti, kar navzven vidimo kot gibanje. Na gibanje lahko gledamo z dveh vidikov, seveda v korist starejših oseb.

Prvi je, kako lahko z gibanjem izzovemo procese, ki bodo pozitivno vplivali na negativne spremembe, ki jih prinaša starost. Drugi vidik pa je, kako bomo gibanje uporabili za proučevanje sprememb, ki nastajajo na živčni ravni. Torej lahko živčno-mišične ali živčne oziroma nevrološke spremembe merimo na mikroravni; molekularna, biokemična, histološka ...

Lahko pa gledamo vso kaskado takih orodij vse do končnega 'outputa'. Končni 'outputi' pa so na ravni psiholoških vidikov lahko vprašalniki, medtem ko so na ravni gibanja prav tako lahko biomehanske količine, ki so končni outputi živčno-mišičnega sistema.

Recimo?

Teste ravnotežja lahko uporabljate za opazovanje učinkovitosti živčno-mišičnega delovanja. Recimo v kontekstu odzivnosti posturalnih refleksnih mehanizmov v pomenu zavestnega nadzora nad sicer avtomatskimi nalogami.

To, da stojim pokonci in sem stabilen ali da hodim brez težav v ravnovesju, je v principu avtomatska naloga, ampak s starostjo te naloge postanejo za posameznika bolj zahtevne in je potreba po zavestnem nadzoru večja. To pomeni, da danes z lahkoto berem časopis in hodim po pločniku ter se spotoma izogibam pešcem in kolesarjem. S starostjo bom že za samo hojo, brez branja časopisa, potreboval zavest­no pozornost, da bom hodil varno.

Kar pomeni?

Pomeni, da avtomatske, samodejne gibalne aktivnosti zahtevajo več zavestnega nadzora. To je tipična sprememba, ki se na gibalnem področju zgodi starejšim osebam. Nekatere raziskave se ciljano ukvarjajo ravno s tem; imamo dvojno nalogo – gibalno in kognitivno.

Pokaže se, da je v situacijah, kjer lahko celotno kapaciteto živčnega sistema namenijo izvajanju osnovne naloge, gibalna naloga relativno malo prizadeta. Medtem ko tiste situacije, kjer morajo možgani prenesti velik del centralnoživčne kapacitete na reševanje neke kognitivne naloge, zelo prizadenejo osnovno gibalno nalogo. Če torej moram hoditi in zraven odštevati od 300 po tri navzdol, bom to znal narediti, bom pa s tem zaposlil možgane. Če bi to isto nalogo dal starejši osebi, bi se ji parametri hoje, v smislu učinkovitosti stabilnosti, izrazito poslabšali.

Kako pa je z raziskavami, ki se ukvarjajo z gibanjem kot preventivo proti staranju?

Od raziskav, ki pokažejo vplive gibalne aktivnosti na zoperstavljanje procesom staranja, imamo dve glavni skupini znanj. Eno je, da lahko aktivnosti, ki generalno povečajo krvni pretok, pozitivno vplivajo na obnovo živčnega sistema in se zoperstavljajo procesom staranja ter propadanju centralnoživčnega sistema.

Na nivoju možganov to pomeni, da bo mehanizem povečanega krvnega obtoka imel posledice tudi na centralnoživčnem sistemu, čeprav bi si na prvo žogo mislili, da za prekrvavitev možganov potrebujemo mentalne naloge. Ampak gibalna aktivnost je takšna, da izzove generalno povečanje prekrvavitve. Eno je povečana oskrba s kisikom, drugo je, da vsaka gibalna aktivnost vključuje zelo bogato živčno delovanje, ne le motorično, ampak senzorično-motorično.

Se pravi, da je vsak gib zelo bogat senzorični dotok. In tej integraciji se reče senzomotorično povezovanje. Integracija spodbudi zelo bogato centralnoživčno dogajanje, ki skupaj z generalnim povečanjem volumna, frekvence, srčnega utripa in celokupnim pretokom krvi po telesu ter večjo oskrbo s kisikom prispeva k pozitivnemu okolju tudi za plastično spremembo možganov.

Zakaj je sprememba plastičnosti možganov pomembna?

Pomembna je zato, ker na nasprotni strani poteka staranje. Se pravi manjše število sinaps, manj učinkovite sinapse, zmanjševanje števila nevronov, slabšanje mielinizacije nevronov ... so na strani staranja. Do zdaj dokazani pozitivni učinki se dokazujejo ravno na tej ravni, kar pomeni, da so nevroplastični mehanizmi tisti, ki so v ozadju diskusij pozitivnih učinkov vadbe na to.

Torej za upočasnitev procesa staranja možganov ni dovolj le reševanje križank?

Do zdaj imamo dokaze o pozitivnih učinkih dve kaskadi študij. Ena je kaskada o tako imenovani smiselnosti vzdržljivostne vadbe. Vzdržljivostna vadba je tista, med katero se zadihamo, to so hitra hoja, kolesarjenje, hoja v hrib ...

Kjer moramo nekaj delati daljši čas za submaksimalno aktivnost. Gre za aktivnost, kjer morata reagirati srčno-žilni in dihalni sistem. Druga zgodba pa so naloge, ki so koordinacijskega tipa in po možnosti združujejo kognitivni del. Se pravi, da imamo skupino energetsko vzdržljivostnih obremenitev s pozitivnimi smermi in drugi del informacijsko-kognitivno-koordinacijsko baziranih vsebin.

Za drugi del aktivnosti so tipičen primer gimnastičarji, akrobati in plesalci, ki imajo zelo raznoliko gibanje, pri katerem se je treba prilagajati situacijam v okolju in kontekstualno sprejemati odločitve za naslednji korak gibanja. Pokaže se, da moramo v drugi skupini aktivnosti, recimo pri plesu, kjer je ogromno interakcij in moramo vzdrževati koordinacijo lastnega gibanja, sprejemati neke odločitve in se v kognitivnem delu senzomotorično integrirati z okoljem. Torej poleg gibanja vzdržljivostnega tipa v naravi je smiselno dajati poudarek na vsebine, kot sta ples, ki je za starejše ena izmed boljših vsebin in tudi taj či.

Napisala: Suzana Golubov

Foto: Sašo Radej

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec