Primož Kozmus: Stagniranje, pa čeprav na vrhu, me ne motivira

Pred Primožem Kozmusom smo imeli Vlada Keva, ki je že metal čez 70 met­rov, pred njim pa, mislim, da nikogar, ki bi ga bilo treba posebej omenjati, ko govorimo o metu kladiva na Slo­venskem. Kozmus je, kot veste, svetov­ni in olimpijski prvak, in kar se tiče us­peha in priljubljenosti te panoge, pri nas spominja na Dejana Zavca.

En boksar – en svetovni prvak, en me­talec kladiva – en ...

Videti je bilo kot pravljica. V nekaj letih je premagal svetovno elito, še tisti najboljši preostali (Tihonov in Devjatov) so odpadli kot dopingiranci in pot do naslednje olimpijske medalje ter celo svetovnega rekorda (doseženega v osemdesetih, ko se na Vzhodu ni ravno varčevalo z dopingom) se je zdela na široko odprta. Nekaj malega več kot štirje metri so 'nam' manjkali, in če vsako leto odščipnemo meter, bi se 'nam' do naslednje olimpijade ravno izšlo. Potem pa poslovilno pismo in obrazložitev: »… ker nočem stagnirati, pa čeprav na svetovnem vrhu, rekord se mi zdi pa nedosegljiv ...« In smo Slovenci ostali brez atletske zlate medalje iz Londona 2012.

Po manj kot letu dni se je Primož vrnil. Brez Vlada Keva, s katerim sta kot »stara zakonca«, pravi njegov prvi in vnovični trener Marjan Ogorevc, ki je prej skrbel za Primoževo mentalno pripravo, »ki zlepa ne bosta več prišla skupaj«, sicer pa s staro ekipo in s prejšnjo voljo po dobrih rezultatih in zmagah. Ali, za začetek, vsaj uvrstitvah v finale svetovnega prvenstva avgusta letos in potem, kdo ve, kaj in kako v Londonu, ki ni več tako zelo daleč. Zdi se, da je Primož doumel, da se bivanju na svetovnem vrhu ne reče stagnacija.

Rodil se je pred 31 leti v Novem mestu, zdaj pa stanuje v Brežicah. Visok je 188 centimetrov, na katere je nabil tam okoli 110 kilogramov mišic, ki so nekaj več kot sedem kilogramov težko kroglo na žici vrgle do 82 metrov in 30 centimetrov, kolikor je njegov osebni rekord. Zlata medalja v Ptičjem gnezdu na kitajskih olimpijskih igrah je bila tudi prva in doslej edina slovenska zlata atletska medalja.

Pogovarjali smo se prvi ponedeljek po začetku šolskih počitnic, ko je množica Slovencev oddrvela na morje, on pa je disciplinirano vstal ob šestih zjutraj, malo potelovadil, se prijazno pogovarjal z nami, fotografiral, nato pa odšel na atletski stadion pri brežiški srednji šoli in tam sam kot duh premetaval krog­le po poligonu. Pogovor smo začeli z ne najbolj posrečenim vprašanjem. Kakšen je kaj njegov delovnik ...

Pa pester. Vse je še vedno podrejeno športu, ob katerem so pa še druge reči, tako da je potrebnega nekaj več prilagajanja. Tu je družina in vse drugo, čeprav še vedno podrejeno športu. Zjutraj vstanem relativno zgodaj, ob šestih, sledi malo razmigavanja, ob desetih trening pa popoldne še en, vmes pa počitek. Zvečer naj bi bil spet na vrsti počitek, je pa dostikrat tako, da so takrat tudi še kakšne obveznosti.

Koliko časa traja posamezen ­trening?

Dve uri vsak. Ne grem še na polno, ni še tiste intenzivnosti, ker se mi zdi pomembno, da se počasi vrnem v staro formo, sicer bi se lahko hitro preforsiral. Čez tri tedne bom končal prvi pripravljalni ciklus, ki mu bo sledilo piljenje za svetovno prvenstvo konec avgusta. To je zdaj glavni del, ko se fejst dela.

Gre vse po načrtih?

Ja, kar. Imam nekaj tehničnih težav, ampak me ni strah. Te načrtujem odpraviti v zadnjem mesecu pred svetovnim prvenstvom. Takrat bi moralo iti na bolje.

Se pravi, da je zdaj že odločeno, da se udeležite tega svetovnega ­prvenstva?

Ja, tak načrt imam, razen če bi se pokazalo, da se mi ne bi uspelo stabilizirati na dolžinah okoli 77, 78 metrov. V tem primeru pa ne bi šel.

Na zadnjem tekmovanju v Izmirju ste vrgli 72,77 metra ...

Ja, saj pravim. Precej težav imam. Kak­šen dan mi gre dobro, drugi dan slabo. Lovim se še. Prej se mi to sicer ni dogajalo, ampak mislim, da gre samo za pomanjkanje občutka. Sicer sem pa letos na tekmovanju vrgel že 77 metrov, na treningih pa konstantno mečem tam okoli 74, 75 metrov.

Gre na tekmovanjih kladivo dlje kot na treningu? Ste kdaj na treningu že vrgli čez 82,30 metra?

Ne, nikoli. Mislim, da sem na treningu samo enkrat vrgel čez 80 metrov.

Ob vrnitvi ste rekli, da ste prepričani, da lahko spet mečete kladivo čez 80 metrov, vendar ne na enak način. Kaj pa je bilo narobe s starim načinom?

Saj ne, da bi bilo kaj narobe, sem pač malo starejši, telo ne dela enako kot prej in zato je potreben drugačen pristop. Takrat sem lahko šel tudi z glavo skozi zid, zdaj pa to ne gre več. Regeneracija je zdaj precej počasnejša in bolj moram poslušati telo. Prej pa, tudi če me je kaj bolelo, sem kar delal.

Je zdaj trening bolj raznolik?

Precej podoben je, nekaj več je regeneracije, se pravi počitka, sicer pa ni nič kaj bolj raznolik, kot je bil. Vse vaje, ki sem jih prej opravljal, so še tu, le na tisti nivo jih moram spraviti, na katerem sem že bil. To je bistveno.

Ko ste po Pekingu razmišljali o svetovnem rekordu, je vaš prejšnji trener Vlado Kevo povedal, da morate zanj povečati trening dvigovanja utežis 1200 na 2000 ton na leto, da morate pridobiti tri kilograme mišične mase in izboljšati specifično moč za 30 odstotkov. Sliši se zelo ... količinsko?

Ja, saj to ne bi šlo in sem tudi sam videl, da je s takim pristopom, kot smo ga imeli, ta svetovni rekord zame nedosegljiv. Telo mi je v zadnjih dveh letih s poškodbami kazalo na to. Material ni prilagojen za svetovni rekord.

Kakšen je torej vaš sedanji trening?

Dopoldne mečem, popoldne so pa uteži in specialne vaje. Zelo preprosto, nobene velike filozofije ni. Treba ga je oddelati toliko in toliko. Na treningu opravim 30 metov, nekaj s težjimi, nekaj z lažjimi in nekaj s tekmovalnimi kladivi. Gre za posebne kombinacije, ki se spreminjajo glede na obdobja. To je namenjeno nekaj hit­rosti, nekaj pa specialni moči. Pri dvigovanju uteži pa gre za vaje za splošno moč in še specialne vaje, za trup in za druge reči. Najpomembnejše so atletske vaje, se pravi olimpijski dvigi in podobno.

Bral sem, da ste kot 20-letnik v serijah dvigovali po 300 kilogramov?

Mislim, da je šlo za počep s 300 kilogrami na drogu in petimi ponovitvami. Nikoli nismo delali za maksimalno moč, se pravi na en dvig, ker je preveč tvegano, pa še vprašanje je, kaj s tem pridobiš. Mogoče pred samo tekmo, da aktiviraš mišice, sicer pa nima smisla. Ampak tem 300 kilogramom se pozneje nismo več približali, ker se danes tako več ne trenira. Tudi ko sem dosegal največje uspehe, sem dvigoval po 220 do 240 kilogramov, ker bi več pomenilo večje tveganje za sklepe, ne bi pa toliko pridobil. Raje smo se osredotočili na poteg, na lok, ker smo videli, da je tam več uspeha.

Kakšen pa mora biti metalec uteži poleg tega, da mora biti visok in robusten?

Mora biti relativno eksploziven in hiter po naravi. Brez tega lahko dela, kar hoče, pa ne bo uspešen. Potem je pa tukaj občutek. Nekateri so pravi atleti, nimajo pa tega občutka, ne znajo prenesti svoje atletskosti na kladivo. Ko govorim o občutku, mislim na dodajanje hitrosti kladivu. Ti la­h­ko vrtiš v leru, pa ne bo nič. Metalci po navadi ne merimo hitrosti v sprintu, ker mišice niso prilagojene za to. Ko sem enkrat poskusil, sem si takoj natrgal stegensko mišico. Za skakalce je najpomembnejši pospešek, sprint tam nekje do 30 metrov. Pa odriv, ki pa ga skakalci tudi ne merimo. Svoj najboljši dosežek imam iz srednje šole, in sicer tri metre in deset centimetrov. Nikoli nismo delali maksimalnih testov, vedno smo jih izvajali s frekvenco.

Če se ne motim, je tako daleč z mesta svoje čase skočil tudi Bojan Križaj.

Za japonskega metalca Morufušija sem slišal, da je najdlje skočil tri metre in sedemdeset. On je ekstremno eks­ploziven.

Velikokrat uporabljate izraz specifična moč. O čem govorimo?

Govorimo o teh specialnih oblikah moči pri izmahovanjih, zasukih ... Pri metu kladiva je zelo pomembna – no, saj je pri vseh športih – moč telesa okrog pasu, trup. Nič ti ne pomaga splošna moč, če je trup slaboten in te moči ne moreš prenesti v gibanje. Pomemben je najšibkejši člen.

Bral sem pogovor z vašim trenerjem Ogorevcem, ki je nekoč govoril s slovitim ruskim trenerjem Bondarčukom. Ta pravi, da je najpomembnejša vendarle genetika, se pravi telesne predispozicije metalca.

To pa gotovo. Rojen moraš biti za to, potem moraš pa delati. Boj za najvišja mesta poteka med genetsko najboljšimi, ki so tudi največ in najbolje delali. Če nisi eks­ploziven, lahko delaš, kolikor hočeš, pa ti ne bo usojeno. Tudi če si premajhen, ne gre. Nekateri so se borili in se še, ampak prav v špico pa ne morejo.

Po kom imate eksplozivnost, moč?

Kaj pa vem ... Malo višji sem od očeta, za eksplozivnost pa ne vem, komu se moram zahvaliti zanjo. Ker noben od staršev ni bil športnik.

Starši, ki se niso nikdar ukvarjali s športom, mu pogosto niso naklonjeni. Kako je bilo z vami?

Pri nas s tem ni bilo težav. Nenehno sta naju s sestro vozila okrog. Tako sta bila usmerjena, vse za otroka, in sta naju povsod peljala.

Vaš oče je umrl, ko ste bili stari 20 let, in kmalu zatem ste vrgli normo za svoje prve olimpijske igre. Menda kar nepričakovano. Je bilo to dvoje kakorkoli povezano?

Njegova smrt je bila zame šok in mogoče mi je res dala tisti impulz, še večjo željo po uspehu, neki zagon.

Poznam zgodbo, kako ste se lotili meta kladiva, ko ste odšli na trening s sestro, ki je že metala. Ampak najbrž ne bi vztrajali, če vam ne bi bilo všeč?

Gotovo ne. Če se skušam spomniti, kaj me je pritegnilo, mislim, da tudi to, da je šlo za neznano disciplino. Potem je bilo pa zelo pomembno, da je bila tam znana klapa, se pravi prijatelji, s katerimi smo se družili tudi, ko nismo trenirali. Nekako sem se našel v tem športu. Lepo je bilo tudi to, da kot začetnik, če veliko delaš, tudi zelo hitro napreduješ. Vsak trening vržeš pol metra, meter dlje, in to te vleče. In ko greš na prve tekme, si zato, ker ta disciplina pri nas ni razvita, zelo hit­ro tudi državni prvak. Sam sem postal mlajši mladinski državni prvak po vsega pol leta treningov. Po dveh letih sem pa že lovil norme za velike tekme. Vedno te kaj vleče, in to se mi zdi zelo pomembno. Po srednji šoli pa že vidiš, ali si ali ne.

Se kaj spomnite, koliko ste metali na začetku?

Tega sicer ne, se pa spomnim, da sem imel prve mesece kar velike težave. Predvsem zato, ker sem hotel opraviti na hitro, pa ne gre. Treba se je umiriti in najprej usvojiti tehnični model. Kar precej komičnih in tragikomičnih situacij je bilo. [smeh] Sem se pa pred tem lotil vsega, od nogometa, rokometa, odbojke do tenisa. Vse sem treniral, ampak vse tudi bolj tako, skozi igro. Za športnika je zelo pomembno, v kakšnem okolju se znajde. Sam sem imel srečo in naletel na trenerja, ki je znal iz mene napraviti športnika. Takrat v drugih športih pri nas za kaj takšnega ni bilo možnosti.

Prvi trener, Marjan Ogorevc, je tudi vaš sedanji, če se ne motim?

Ja, on je bil takrat trener Vlada Keva, in ko sva prišla s Simono, naju je on treniral, ker je Kevo še metal. No, potem naju je pa Kevo prevzel.

Je v vas takoj zavohal velik talent?

Ne, ta se je pokazal pozneje, pa vendar še relativno hitro. V nekaj mesecih.

Kako se je met kladiva spremenil v teh letih, kar se ukvarjate z njim?

Kakšnih prav velikih sprememb ni. Se razvija, čeprav rezultatsko še ni opaziti. Tudi zaradi tega, ker so še danes veljavni rekordi, doseženi z dopingom. Ampak počasi se bodo tudi ti polovili. Rezerve za to gotovo obstajajo. Včasih so bili metov prek 80 metrov sposobni trije, štirje, zdaj je takih nekaj več.

Kaj pa sama tehnika? Mimogrede, kolikšen je izmetni krog?

Mislim, da ima premer dva metra in 15 centimetrov, ampak tega točno niti sam ne vem. V njem se pred metom zavrtimo trikrat, štirikrat, nekateri redki tudi petkrat. Bistvo je, da kladivo poleti čim dlje, kako boš to izvedel, pa nikogar ne skrbi kaj dosti. Sam se zavrtim štirikrat. Poskušal sem že tudi petkrat, ker je vsak dodatni obrat, če uspeš nadzirati hitrost, plus. Nekateri se trudijo s petimi obrati, čeprav jim nič ne koristijo, saj že po štirih dosežejo tolikšno hitrost, da je peti obrat že skoraj pojemek. Na treningih vrtimo tudi z desetimi obrati, ampak ne v krogu.

Prebral sem, da se vam je zdel zmagoviti met v Pekingu čista katastrofa. Kaj mu je pa manjkalo?

Tehnično ni bil najboljši, je pa bilo kladivo dovolj sproščeno, da je šlo svojo pot. Ni bilo dodatka, ko se umakneš. Ampak takrat sem bil tako pripravljen, da je bilo, karkoli sem napravil, dovolj dobro, in tudi zato sem navsezadnje vrgel šestkrat čez 80 metrov. Vedno pa iščeš najboljši met, ki pa ga takrat nisem izvedel. Mislim, da sem bil takrat sposoben vreči kakšnih 83 in pol, ampak tega potem nismo reali­zirali, ker so prišle na vrsto zabave.

Na letošnje svetovno prvenstvose prvič po dolgem času podajate brez velikih pričakovanj. Vas to lahko motivira?

Ja, motivacija je zelo visoka, finale mi pomeni velik izziv. Z mojo pripravljenostjo je trenutno tako, da bo šlo precej na tesno. Bom v finalu ali ne. Motiv za to, da pridem v širši krog favoritov, je precej velik. Sicer pa je dolgoročni cilj tako ali tako London in zato z motivacijo nimam težav.

Se je svetovni vrh kaj spremenil, ­odkar vas ni bilo?

Ne, še ne. Zdaj se je pojavil Američan, črnec, ki je bil sicer že prej dober, ima eks­plozivnost in moč, nima pa nadzora. Je pa zdaj že dvakrat vrgel čez 80 metrov, kar kaže na to, da se je umiril. Njega prav tako trenira Bondarčuk, tako da ima še lepe možnosti. Potem je še neki mlad Belorus s 77 metri in on je po mojem tak potencial. Potem sta tu še njegova starejša kolega, ki so ju v Pekingu obtožili dopinga. Dve-­
let­na kazen jima je potekla, poleg tega pa mislim, da so ju tako ali tako oprostili zaradi proceduralnih napak.

V zadnji, najbolj znani kolumni za Polet ste napisali, da vas stagniranje, pa čeprav na vrhu, ne motivira, za ­svetovni rekord pa nimate moči. Nikoli niste razmišljali o metanju kladiva kot o službi – sicer naporni, a dobro plačani službi?

Gre, če padeš v to sliko. Zdaj, ob tem vračanju, sem si postavil drugačen motiv, in sicer da bom s tekmovanjem v metu kladiva skušal ostati v tem športu tudi po končani karieri. Želim raziskovati tudi to obdobje vračanja, kar pa lahko storim veliko laže, če sem v igri. Imam dostop do vseh ljudi. Tudi to bo eden od ciljev mojega te­k­movanja v tem obdobju – zbiranje čim več­jega števila podatkov, da lahko to znanje prenesem na mlade, da pripravim center, v katerem se bo res dalo delati.

Pred slovesom, po Pekingu, ste že skoraj najavljali nov svetovni rekord. Se vam ne zdi, da se si s tem naložili preveliko breme?

Ja, pokazalo se je, da je to nedoseg­ljivo, in razložiti ljudem to, da smo se zmotili [smeh], je bilo zelo težko. Nekaj časa smo vlekli in upali, nekaj časa celo verjeli, da bo šlo, nam je pa telo kmalu povedalo,
da je svetovni rekord zame nedosegljiv.

Ste se mu v svoji glavi že povsem odpovedali?

Ja, ampak sam zmeraj pravim, da nič ni nemogočega. Če bodo v tem obdobju našli kakšno novo rešitev, za kar pa je malo verjetnosti. Če pa bo do nas prišla kakšna nova informacija, ki je še ne poznamo in jo bomo lahko vključili in bi pomagala do nekaj metrov večje dolžine ... Ampak sam najbolje vem, koliko moraš garati za en meter, tako da je to bolj malo verjetno.

Najbrž se vsi strinjamo, da je bil ­sedanji svetovni rekord dosežen z ­dopingom ...

Ja.

Mislim, da je to nekoč priznal tudi Bondarčuk, ko je rekel, da bi bil vsaj ­vrstni red med najboljšimi enak brez dopinga, le metrov bi bilo manj.

Ja, vsi najboljši rezultati so bili doseženi z dopingom, ker se na tekmah vidi, okrog katerih dolžin se vrtijo današnji meti. Jaz vedno pravim, da bo moral priti zunajserijski metalec in da je to edina možnost, da pade sedanji rekord. Ali pa to, da odkrijejo kaj novega pri treningu.

Vas to, da ste nastopali proti dopingiranim tekmecem, ni spravljalo v slabo voljo?

To moraš vzeti v zakup. Taka je politika, v športu se to dopušča in konec. Javno lahko govorijo, da se borijo proti dopingu, ampak vsi prav dobro vemo, da pri tem niso najbolj načelni ali striktni. Doping je del zgodbe, ki jo moraš sprejeti, sicer je bolje, da kar končaš.

Tihonova in Devjatovskega, osvajalca medalj s pekinških iger, so ujeli pri uporabi nedovoljenih poživil, izvlekla sta se pa po proceduralnih napakah. Ste se z njima že kaj srečali po tistem?

Te tako imenovane proceduralne na­pake so tako banalne, da je vse že malo smeš­no. Če bi bilo po moje, bi dopingiranci morali dokazovati svojo nedolžnost. Pri njima mislim, da je šlo za to, da so iste osebe vzele vzorec A in vzorec B, kar je prepovedano. Če je to dovolj za oprostitev?

V nekem intervjuju ste rekli, da športniki že sami veste, kdo so tisti, ki jem­ljejo doping. Zakaj jih pa ne prijavite, saj vam taki dobesedno kradejo medalje in sponzorstva?

Prvič je tako, da moraš imeti za svoje sume dokaz, drugič pa to, da smo tudi prijatelji, in ker veš, da je politika takšna, da se to dopušča, da se to ne dogaja samo pri metu kladiva in da jih v športih, kjer nastopajo zvezdniki, celo ščitijo. Šov mora biti, ustvariš ga pa z dosežki. Gre za krog, ki ga ne moreš prekiniti.

Kaj mislite s tem, da se doping dopušča? Ali si Mednarodni olimpijski komite ne prizadeva izkoreniniti dopinga?

Uradno že, ampak če bi šlo za to, kako izkoreniniti doping v športu, bi uvedel pravilo, da si ob dokazanem dopingu dosmrtno izključen s tekmovanj, poleg tega pa moraš vrniti vse za nazaj.

Vse medalje?

In denar. Ker denarja ti nikoli ne vzamejo, in tisti, ki bi radi s športom zaslužili, bodo tvegali. Ali pa bi dopingirancu naložil veliko kazen, da bi bili preprosto prisiljen v ukvarjanje s športom na čist način, ker si dopinga ne bi upal privoščiti. Dokler pa bo edino merilo uspeha rezultat, do katerega je težko priti samo z izboljšanjem treninga, ker je to že vse tako izpiljeno, je pa doping dostikrat edini odgovor.

Do njega pa ni težko priti?

Ne, lahko ga dobiš kjerkoli in kadarkoli.

Tudi Slovenci nismo nedolžni. Vi ste prijatelj Jolande Čeplak. Ste kdaj posumili, da je ona podlegla tovrstni skuš­njavi?

Hja, sam vedno gledam rezultat, ker najbolj vem, kako človek pride do rezultata. Prevelik skok v nekem obdobju je sicer mogoč, če si okreval po daljši poškodbi. Če pa normalno treniraš in tekmuješ in ti kar nenadoma uspe velik skok, pa mislim, da to ne gre. In pri njej se je to zgodilo in se mi je zdelo sumljivo. Ampak jaz je ne obsojam. Takrat je nastal dvoboj med njo in Mutolo, ki ga je veljalo izkoristiti, ampak potem bi se morala Jolanda pravočasno umakniti, česar pa ni napravila.

Sami niste nikoli imeli skušnjav?

Ne, kladivo niti ni posebej zanimivo za kaj takega. Pri nas naj bi šlo vse po pravilih, ker ni nikogar, ki bi nas ščitil. Sam pa imam tudi to srečo, da sem po naravi tako dober, da lahko dosegam vrhunske rezultate brez dopinga, in mi to, da vidim, kako daleč se da priti brez njega, pomeni tudi poseben izziv. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi obstal na 75, 76 metrih, ko si tik za najboljšimi, ne moreš do njih, delaš pa kot nor, tako kot oni. Takrat te najbrž potegne, da ne zavrneš, če ti kdo kaj ponudi.

Kakšen doping pa pride v poštev med metalci kladiva?

Hormoni, recimo testosteron za rast mišic, take zadeve.

Efedrin?

Tudi, za tekme, ampak mislim, da efed­rina nihče več ne uporablja, ker se ga da zlahka dokazati.

Z dopingom bi lahko vrgli svetovni rekord?

Če bi uporabljal rastni hormon, prav gotovo. Ta ti zagotavlja regeneracijo, da lahko več in bolje treniraš. Z rastnim hormonom bi pa res lahko premetal toliko uteži, kot sem zapisal, ali pa še več. Delaš lahko na višjem nivoju.

Naravnih nadomestkov dopinga pa ni?

Uporabljam vse, kar je dovoljeno, in mogoče celo obstajajo še kakšne rešit­ve, pa nam ni znano. Uporabljam pa vse, kar ni na seznamu prepovedanih snovi, in to v najboljših kombinacijah. Ampak to prepuščam Severinu Lipovšku, ki skrbi za mojo prehrano, ki jo večji del sestavljajo proteini in hidrati. V kakšnem obdobju več tega, v drugem onega.

Vas pri vnovičnem tekmovanju motivira tudi to, da številni dvomijo o vaši uspešni vrnitvi med najboljše?

Tudi to. Vse statistike kažejo na to, da se redkim uspe vrniti. Bomo videli. Ampak to, da poskušaš napraviti nekaj, kar je posebno težko, ima dodaten čar. Lahko dosegljive stvari ga po navadi ni­majo. Ja, tudi dvomi so lahko koristni.

Vprašam zato, ker sem nekje bral, kako se je zgodil tisti fantastični skok Boba Beamona na olimpijskih igrah v Ciudadu de Méxicu leta 1968. Menda naj bi mu sotekmovalec tik pred skokom dejal, da nima pojma o skakanju. Se kdaj motivirate z jezo?

Tudi to je ena od možnosti in tak primer je dober, ko se te loti kdo od strani, nepričakovano. Sicer je pa pri meni ta postopek, kako se pripraviti pred metom, različen. Običajno si odvrtim v glavi uspešen met, naprej pa so pristopi različni. Lahko si pomagaš tudi z jezo, lahko se skušaš umiriti, povsem odvisno od po­ložaja. Sam se pri tem ne omejujem, vsak model je treba tu in tam zamenjati, da učinkuje. Agresivnost je pa v športu vsekakor dobra, sploh če jo znaš spraviti na dan takrat, ko je treba.

Vem, da vam gredo najbrž že na živce vprašanja o vašem odnosu z ne­k­danjim trenerjem Vladom Kevom, pa bi vseeno nekaj vprašal. V svojem poslovilnem pismu ste zapisali, da ste si vzeli pravico do odločitve, ne da bi se s komerkoli posvetovali ali da bi kogarkoli obvestili. Bi danes ravnali enako?

Verjetno bi malo drugače. Ljudje te zadeve jemljejo preveč osebno, vsak se takoj vidi v zgodbi. Če bi ob tem mislil samo nase, na svoje videnje reči, bi ravnal enako, ker pa vem, da drugi razmišljajo drugače in da je takoj kriza, če se stvari ne ujamejo s tistim, kar si oni predstav­ljajo v svoji glavi ... Ja, najbrž bi se zadeve lotil drugače.

Za kaj je pa šlo pri tisti odločitvi? Ste imeli preprosto vsega preveč?

Vsega je bilo dosti. Zadnje leto je bilo zelo težko in vsa zgodba je bila precej napeta. Pri nas je problem ta, da sem vedno jaz tisti, ki mora iskati neko umirjenost, čeprav bi moral biti pravzaprav tisti, ki bi lahko kdaj popizdil. Ampak, dobro, takšna je tudi moja naloga, če hočem uspeti.

Nekje sem prebral, da ste še prej, ko je bil Marjan Ogorevc samo bioterapevt, ob njegovi navzočnosti lahko dvig­nili več teže. Je to res?

Ja, včasih me je on znal tudi dodatno motivirati, mi dal dodatno energijo in takrat lahko kdaj pa kdaj tudi presežeš samega sebe. Gotovo je veliko na tem, da delaš na sebi. In z njegovo pomočjo lahko dosežem višje stopnje, ki jih brez njega ne bi mogel.

V nekem intervjuju z njim sem prebral, da o tem, da vaša vrnitev ne bi ­bila uspešna, sploh ni govora?

[smeh] Ja, tako je treba startati. Če že začneš z dvomom, zna biti malo čudno.

Astralno potovanje je še del ­treninga?

Še, še.

Kako je videti ta reč?

V osnovi je zelo preprosta. Greš skozi energije, s katerimi se lahko postaviš kamorkoli želiš. To je neke vrste meditacija. Podobno je marsičemu, le da se pove malo drugače. Vizualizacija treninga, recimo, je del tega. Zdaj sicer sedimo tukaj za to mizo, lahko pa bi si predstavljali, da smo že na tekmi, da se že vse dogaja. Poskušaš si pričarati tiste trenutke.

Se mi zdi, da se vam ne da prav na dolgo govoriti o tem? Ali niso Slovenciv zadnjem času takim rečem vendarle postali bolj naklonjeni?

To že, ampak nerad govorim o tem, ker o teh rečeh nisem strokovno izo­­b­ražen. Jih sicer precej poznam, sem jih že preizkusil, ampak spet pa ne morem prav na dolgo govoriti o njih. Sicer pa vedno rečem, da je to, kar mi dojamemo, mo­goče deset odstotkov tega, kar se okrog nas dogaja. Te nevidne dimenzije so ­velike.

Imeli ste priložnost opazovati Slovence in jih ob svojih uspehih primerjati. Kakšni smo?

Pa, dobri. [smeh] Ljudje kot ljudje. Mogoče je edino to, da smo majhni in se zato pri nas vse prej razve in vse ve. Vsaka dob­ra stvar je potencirana, vsaka slaba pa še toliko bolj. Ampak to lahko razumem. Preveč je tega, kaj bi moral govoriti in česa ne, da se ne bi zameril. Ko pa se enkrat zameriš, se jim težko spet priljubiš. Sam se tega sicer ne držim. [smeh] Vedno povem, kar mislim. Mogoče to, čeprav se mi ta lastnost ne zdi prav posebno slovenska. Je pa tukaj tudi veliko odvisno od medijev, ki pri nas v svojih ocenah dostikrat niso prav posebno strokovni.

Če ne prej, ste z olimpijsko medaljo postali nacionalna last. Kako je biti Kozmus nacionale? Kakšna izkušnja je to?

Jaz gledam na to kot na prijetno izkuš­njo. Velikokrat ti kakšna reč tudi ne godi, še zmeraj ti pa več da, kot vzame. Je okej, ker če mi ne bi bilo všeč, bi se še zmeraj lahko umaknil v tujino. Sicer pa mislim, da v življenju ne sme iti vse gladko, da mora biti neki rez, ki te spodbudi do dodatnega razmišljanja in dejanj.

Se človek navadi pozornosti javnosti? Jo začne pogrešati, če upade?

Ja, se je navadi, ampak da bi mi manjkala, tega pa ne bi rekel. Če bi mi manjkala, bi še zmeraj lahko kaj sprožil, napravil kakšno neumnost [smeh], da bi jo dobil. Meni je ni manjkalo. Tudi to leto, ko nisem tekmoval, je bilo pozornosti tu in tam še zmeraj preveč.

V intervjuju nam je Lado Bizovičar zaupal recept za mentalno zdravje znanih oseb, ki mu ga je sicer povedal Magnifico. Ne preberi nič, kar napišejo o tebi, pravi Magnifico. Kakšno metodo imate sami?

Berem, ampak z distanco. Če bi se spustil v vse, kar napišejo o meni, bi res bila kriza. Je pa ta Magnificov nasvet mogoče res dober. Če ne veš, ne boli.

Ko ste se po olimpijskih igrah v Pekingu zavzeli za rento, neke vrste pokojnino, ki naj bi jo prejemali zaslužni šport­niki, je bil odziv ljudi v glavnem nasprotujoč. Vas je to presenetilo?

Sprva res. Potem ko sem razmislil, sem pa ugotovil, da gre za pričakovan odziv. S tem bi jim nekaj vzel, in če jim nekaj vzameš, je normalno, da bodo proti. Sploh če je kriza in če govorimo o denarju. Sem pa sam še vedno pristaš te ideje. Šport bo treba nekako nagraditi. Danes je tako, da si lahko dober, pa nimaš nič od tega. Neki sistem bi se moral vzpostaviti, ki ne bi bil samo tržen, ki bi deloval tudi na osnovi zaslug. Zdaj je pač tako, da gre vse proti tržnemu sistemu. Sam imam srečo, ampak že če pogledam druge atlete, so vsi v precej nezavidljivem položaju.

Vas je razjezilo to, da so po Pekingu vsi skakali okrog vas, se slikali z vami, vi pa niste imeli od tega nič?

Ne, hotel sem doreči sistemsko rešitev za najuspešnejše, recimo tiste, ki so osvajali medalje, da bi po končani karieri nekaj imeli od nje. Recimo, da se komu med njimi kaj zalomi, da se poškoduje in mora končati kariero. Hotel sem, da bi se v tem primeru nekaj zgodilo. Pri nas si naenkrat navaden delavec, kar se mi ni zdelo povsem prav.

Ampak če se ne motim, vrhunski športniki niso izvzeti iz sistema posebnih državnih pokojnin, je pa res, da so jih doslej v glavnem prejemali kulturniki.

Mislim – pa nimam povsem točnih podatkov –, da dobivajo baletniki, ki so v tem smislu, da so odvisni od svojega telesa, tudi neke vrste športniki, ko se ne morejo več ukvarjati s plesom, neki denar, vsi drugi pa lahko za pokojnine kandidirajo po 65. letu. S tem, da lahko kulturniki delujejo ves čas, športniki pa ne morejo, ker so pač odvisni od telesa, ki se iztroši. To je razlika, ki je pri nas ne priznajo. To prehodno obdobje do upokojitve bi moralo biti nekako urejeno. Dobro, vsi pač ne mislijo tako in mnogi so rekli, da naj bi raje poskrbeli za šolanje športnikov. Tudi to je v redu, ampak potem bi morali poskrbeti za šolanje na daljavo. To bi bilo smiselno, da se ukvarjaš s športom in se obenem šolaš.

Vam se ni treba bati za prihodnost?

Ne, ni. Ampak sam sem imel srečo z gospodarstvom in s politiko, kar mi sicer nekateri očitajo. Zame je največ napravil Andrej Vizjak, potem sem pa obiskal še Pahorja. S tem sam nimam težav, ker na politiko gledam kot na del trga. Če moram sam na trg, potem je tudi to del trga. Sam sem dobro preskrbljen in tudi vem, da me ne bodo pustili na cedilu, pa čeprav bi že jutri končal svojo športno pot. Ampak drugi pa niso tako agresivni oziroma drugače gledajo na te stvari. Če si pa malo bolj zadržan, si hitro na cesti. Poleg tega imam v Bresternici na Senovem hostel, kjer se bo zgradil center in v njem bo deloval vseslovenski klub. Tja bom povabil metalce in njihove trenerje, da bi skupaj delovali. Odprt bo pa tudi za vse druge športnike. Stadion bo sicer malo manjši, steza nekoliko krajša, tako da bo namenjen bolj tehničnim disciplinam. Ampak s tem se bom ukvarjal pozneje.

Kakšna pa se vam zdi prihodnost meta kladiva?

Bo. Pri ženskah imamo Barbaro Špiler, pri mladincih Nejca Pleška iz Ljubljane, ki je pred kratkim podrl moj mladinski rekord in je gotovo pravi.

Mislil sem nasploh na prihodnost meta kladiva.

Metalci smo zaribali, ko se je zgodil prehod iz zlate v diamantno ligo. Takrat bi se morali povezati. Bili smo pobudniki in pri tem se je zelo angažiral moj menedžer Uroš Žager, zbrali smo podpise najboljših atletov, štirje mitingi so nas že podprli, želeli so tekmovanja v metu kladiva, potrebovali smo samo še dva ali tri, ampak nas je bilo po mojem premalo in nam ni uspelo. Bo pa v tem letu spet akcija in tokrat bo poskusila nemška zveza. Gre za diskriminacijo te discipline, nič drugega. To, da je disciplina nevarna, je zunaj vsake logike. To nevarnost se da odpraviti z nekaj jurji.

Kje se pa skrivajo pravi vzroki za to diskriminacijo? Ker orodja, ki jih upo­rab­ljate, uničujejo travnato površino stadionov?

Ne. Jaz razumem, da ne mečemo v Monaku, kjer imajo tako urejen sistem zalivanja trave, da se to ne da. Obstajajo pa stadioni, na katerih se da brez težav izvesti tekmovanja v metu kladiva. Zakaj ta nenaklonjenost, niti sam ne vem. Takrat so rek­li, da je disciplina nevarna, da so težave z igrišči, in konec. To je bilo zanje dovolj. Pač ni interesa zanjo. Če bi šlo za tek na sto metrov, bi se potrudili in napravili vse, da bi ga lahko izvedli.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord