Puščavski plejboj Naser si lahko privošči, kar si večina moških želi

S športnikom po duši se srečujeva v različnih svetovnih krajih, večinoma na avtomobilističnih tekmovanjih, pa tudi v Sloveniji, ki jo ima zelo rad, zlasti Strelski center Gaj v Pragerskem, kamor pride vsako leto za mesec dni in trenira v Katarju zelo priljubljeno streljanje na glinaste golobe. V tej disciplini je bil četrti na olimpijskih igrah v Atenah, v Pekingu pa osmi. Lani se je v Pragerskem udeležil svetovnega prvenstva s puško šibrenico.

Veliko Evropejcev, torej tudi Slovencev, ob omembi Bližnjega vzhoda pomisli na šejke, nafto … na ljudi z veliko denarja. Ste tudi vi šejk?

Ne, nisem šejk, potem bi bolj težko dirkal. Ta naziv je rezerviran za kralja oziroma glavnega v državi. Res pa je, da me ljudje pogosto označijo za še enega bogatega sina, ki je imel to srečo, da mu pod ritjo teče nafta in da sem si s tem denarjem kupil športno kariero, konkretno denimo sedež v Volkswagnovem dirkalniku za dakarski reli ali pa v Subarujevi imprezi za svetovno prvenstvo v reliju.

Kako bogati ste v resnici?

[smeh] No, tega vam ne morem povedati, ker pravzaprav niti ne vem. Pri nas je namreč malce drugače, zato bi težko ocenil finančno težo posameznika. Družina je tista, ki ima v lasti premoženje, ne posameznik.

Toda o denarju ali o tem, kje bi ga dobili, vam najbrž ni treba razmišljati?

Do neke mere res ne, finance so običajno skrb drugih, mene pa denar in gospodarstvo ne zanimata preveč. Po materini strani sem del kraljeve družine, ki vodi celoten Katar. Pravzaprav lahko rečem, da za mojo finančno kariero stoji država, saj v mojem dirkanju z avtomobili vidijo odlično priložnost za promocijo Katarja, njegovo širšo medijsko prepoznavnost in ugled v svetu. Smo namreč mlada država, ki mora svojo zgodovino in prepoznavnost še zgraditi.

Kaj pa recesija, jo občutite?

Ne, mislim, da ne. Ko potujem po svetu in sem v stiku z ljudmi, ki dirkajo z avtomobili, ali pa pri mojih strelskih aktivnostih, vsi sicer govorijo o tem, in le skozi to sem dojel, da se nekaj malega dogaja okrog tega. Pri nas recesije ni, vsaj ne, da bi vedel.

Kaj pa, ko bo konec z nafto, vas to kaj skrbi?

Morda bi bilo to bolje vprašati našega ministra za gospodarstvo, toda mislim, da smo na to že zdaj dobro pripravljeni. Nafta sploh ni več tako zelo glavni vir dohodkov, kot je bila v osemdesetih in devetdesetih letih. Gospodarstvo se je razširilo na več manjših, a pomembnih področij. Smo nekakšen povezovalni člen med Vzhodom in Zahodom, kar se tiče transporta, čedalje močnejša je jeklarska industrija, prav tako ne smemo mimo gradbeništva in seveda turizma.

Katar večkrat primerjamo z Dubajem. Kako bi deželi primerjali?

Dubaj se je širil zelo hitro, tudi zato, ker so bili bolj odprti za tujo delovno silo, ki so jo potrebovali za takšno ekspanzivno rast. Pri nas smo ubrali bolj umirjeno pot z nekoliko strožjo politiko do priseljevanja tuje delovne sile. Velik poudarek smo dali izobraževanju domačih ljudi v tujini, predvsem v ZDA, ki zdaj peljejo ekonomijo naprej.

Kaj pa rivalstvo, nekaj malega sosedske zavisti že mora biti?

No, to je seveda tudi navzoče, gre za čast in ugled v svetu. Pravzaprav sem se prav zaradi tega tihega rivalstva vrnil v dirkaški šport.

Kako se je sploh začela vaša dirkaška pot?

Začel sem leta 1990 kot sovoznik pri bratrancu, ki je vozil v reli prvenstvu Sred­njega vzhoda. Na dirkah sem ga moral vedno priganjati, da naj še bolj pohodi plin. Potem sem pomislil, hej, to bi moral početi jaz. In tako sem tudi storil, torej poprijel za dirkaški volan.

So rezultati prišli takoj ali ste potrebovali nekaj časa, da ste stopili na vrh?

Na svoji prvi dirki, na kateri sem nastopil kot voznik, sem osvojil drugo mesto s toyoto celico, kakršno je prej vozil Carlos Sainz v svetovnem prvenstvu, in nato še pet let dirkal v reliju. Potem sem za nekaj let prekinil in se posvetil streljanju glinastih golobov, ki je v arabskem svetu zelo priljubljen šport.

Zakaj ste se torej vrnili na dirke?

Prosili so me, ali bi odpeljal domači reli po Katarju, ki je sicer štel za prvenstvo Srednjega vzhoda. Velika želja vlade je bila, da bi na tej dirki zmagal domačin in premagal Mohameda bin Sulajema iz Dubaja, ki je bil takrat v tem prvenstvu nekaj let nepremagljiv. Privolil sem, a moj edini pogoj je bil, da mi priskrbijo najboljši avto iz svetovnega prvenstva WRC.

Kdo je zmagal?

Jaz, seveda! Po večletnem premoru sem prišel na dirko, se oblekel v kombinezon, si nadel rokavice in čelado ter na domačih tleh premagal velikega Mohameda. To je bil tudi njegov zadnji reli, po tem porazu se je povsem umaknil s tega prvenstva in ni več dirkal. Našim je to ogromno pomenilo, tako da smo potem skupaj poiskali možnosti za nadaljevanje moje dirkaške kariere.

Ne tekmujete pa le v avtomobilskem športu, ampak tudi v streljanju glinastih golobov?

Da, kot sem že rekel, je to na Arabskem polotoku zelo priljubljen šport, tako kot v zahodnem svetu denimo golf ali tenis. Udeležil sem se tudi olimpijskih iger leta 1996, 2000, 2004 in 2008 ter bil kar uspešen.

Kaj pa odličja?

V Atenah sem bil četrti, a moj cilj je zlato na naslednjih olimpijskih igrah. Zagotovo je to eden glavnih ciljev moje športne kariere.

Prav zaradi streljanja pogosto prihajate tudi v Slovenijo. Kakšen vtis smo pustili na vas?

Dober, zelo dober. Slovenija mi je zelo všeč, pogosto pridem k vam. Največkrat v Maribor, od koder imam blizu do strelišča na Pragerskem. Slovenija je zelo lepo urejena dežela z lepimi hribi. Kondicijski trener me vedno priganja, naj hodim v hrib, na Mariborsko Pohorje. Za pridobitev kondicije je to super lokacija.

Kaj pa mesta? Ste šli kdaj denimo zvečer na Lent?

Ja, lahko rečem, da Maribor kar dobro poznam, zelo mi je všeč. Slišal sem, da je lepo tudi v Ljubljani, tako da moram nekoč obiskati tudi glavno mesto. Z Miranom Stanovnikom pa se dogovarjava za skupen izlet z motocikli po Sloveniji.

Kaj porečete o lepoti naših deklet?

O njih se je razširil dober glas tudi zaradi nekaterih dirkačev, ki so nad njimi navdušeni. Z ugotovitvijo se strinjam.

Ko ste dirkali za BMW, je bil vaš šef ekipe Nemec Sven Quandt, eden lastnikov BMW-ja, ki je vsako jutro, ko se zbudi, težji za nekaj tisočakov. Kako je bilo delati z njim?

Sven je velik entuziast in avanturist po duši. Z njim se imel vedno dober odnos. Je izredno korekten človek in prav nič snobovski. Sicer pa ljubi dirkaški šport, še posebno puščavske relije.

Kaj pa hobiji, kaj je poleg omenjenih športov še visoko na vaši lestvici?

Vsekakor so to konji, arabske pasme seveda. Včasih sem sicer malo več jezdil, sedaj mi čas tega ne dopušča. Potem ne morem mimo avtomobilov: moja velika ljubezen je WRC toyota celica GT four,
ki ima posebno mesto. Poleg tega vozim še BMW M3 in BMW M5. Slednjega najraje na dirkališču v Dohi, saj ima ogromno moči in se da z njim dobro drseti skozi ovinke. Sicer pa nimam 20 ali več avtomobilov, kot ljudje po navadi mislijo.

Vas je kdo kdaj označil za bogatega razvajenega sina, ki dirka, ker ima pač denar, sponzorje?

Vsekakor, spomnim se celo anekdote, ko mi je prav to očital neki novinar. Ob mojih začetkih na mednarodni sceni mi je zabrusil, da iz mene itak nikoli ne bo nič, da dirkam, ker je to pač hobi, ki si ga lahko privoščim. No, po tistem, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka, se je njegov odnos povsem spremenil in je vedno okrog mene.

Kakšni so vaši cilji oziroma kaj želite doseči v dirkaški karieri?

Moja velika želja je zmagati na Dakarju v Južni Ameriki in potem še v Katarju, če nam bo uspelo to legendarno dirko pripeljati na naša tla. 

Besedilo: Peter Kavčič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord