Rok Zalokar: Hribi so najina pisarna in delovno mesto

Kaj ste po poklicu?

Rok Zalokar: Od leta 2013 sem mednarodni gorski vodnik z licenco IFMGA. Za vstop v to šolanje moraš biti dober alpinist, imeti izkušnje s težjimi vzponi, recimo na višini 6.000 metrov, in biti tudi dober smučar. Šolanje poteka v tujini in traja tri leta, vmes imamo tudi gore z ledeniki. Po treh letih, če opraviš vse izpite, postaneš pripravnik, pripravniški staž pa traja še do pet let. Opraviti moraš določeno število vodenj z vodnikom, ki ima licenco že vsaj tri leta. Ko nabereš vse vzpone, pristopiš k zaključnim izpitom, da dobiš licenco. Šolanje je tako zahtevno zato, ker je delo, ki ga opravljamo, zelo odgovorno, zna pa biti tudi zelo nevarno.

Je za poklic gorskega vodnika potrebno obvladovanje precej veščin in znanj, recimo tudi reševanja?

Rok Zalokar: Absolutno, saj v slabem vremenu rešuješ sam. Recimo v arktičnem delu Švedske ali na Aljaski ni organiziranega reševanja in se te stvari rešujejo interno. V slabem vremenu sodeluješ tudi s pilotom, da skupaj ocenita situacijo, kje je bolje pristati. Tudi kadar pristajamo v sneg, je okrog ogromno pršiča in pilot lahko izgubi občutek za prostor. Pri stvareh, ki so zelo nevarne, smo ekipa, tudi samo vodenje ne poteka tako, da je vodnik spredaj in mu gostje le sledijo, ampak poskušamo okrog sebe narediti čim boljšo ekipo. Navsezadnje se ljudem zdi tudi zelo dobro, da imajo nekakšno vlogo. Recimo vodenje težjih vzponov v Alpah, kot so na Matterhorn, in kakšna zahtevna grebenska prečenja v ledeniškem svetu, so ture, na katerih so naši gostje vrhunski alpinisti v smislu, da imajo že po 15-letni staž.

Imate srečo, da je tudi vaša življenjska sopotnica Petra Brajnik v istih vodah?

Rok Zalokar: Res je, nekdo z 'drugega sveta' bi moje delovne obveznosti težko razumel, sploh ko dobiš otroka, se stvari precej spremenijo. Če imaš partnerja, ki to razume, pomeni, da se te stvari ne bodo spremenile.

Je vajino delo ponujanje vodniških uslug?

Rok Zalokar: Pripraviva celoten program, pravzaprav Petra vodi vso logistiko. Imava gorsko vodniško agencijo Vertical Adventures Slovenia, znotraj katere ponujava različna gorska vodenja.

Je tega v Sloveniji veliko?

Rok Zalokar: Vse več, že kar nekaj generacij mladih vodnikov nas je, ki nam je to primaren zaslužek. S Petro delava in živiva le od tega, in to vse leto. Zelo težko bi si predstavljal, da delam karkoli drugega. Tako se dopolnjujeta služba in to, kar rad delam.

Je vaš poklic adrenalinski?

Rok Zalokar: Včasih, predvsem zaradi vremenskih razmer. Prvič moraš biti zelo prilagodljiv. Ko recimo vodiš enotedenski program, sploh tam, kjer so zelo slabi pogoji in je nevarnost plazov, slabo vreme, led. Če imaš izkušnje in poznaš neko regijo, si se pripravljen zelo hitro prilagoditi, takrat pa znajo stvari postati zanimive. Moraš znati vse organizirati, včasih greš v kakšen kraj, kjer še nikoli nisi bil, ampak če imaš izkušnje, potem v bistvu znaš voditi kjerkoli. Ljudje zelo težko razumejo, da vodiš nekje, kjer še nikoli nisi bil. Gre za vse izkušnje, ki sem si jih doslej nabral v alpinizmu, recimo z odprave v Himalajo, kjer sva bila s Petro tudi skupaj. Nama je pri vsem skupaj všeč tudi to, da prideva v kraje, ki so drugačni, prav tako so ljudje drugačni.

Imate v skupinah v glavnem ljudi, ki jih ne poznate?

Rok Zalokar: Imava različne programe in zgodi se, da goste znotraj določenih programov ne poznava, imamo pa tudi redne stranke, s katerimi smo vzpostavili že prijateljski odnos in jim lahko ponudimo tudi malo drugačne stvari, ki so bolj ekskluzivne. Recimo zdaj imamo izlet v Alpe z avtodomom, s Petro vodiva dva para na smučanje. Zelo težko je spraviti v avtodom ljudi, ki jih sploh ne poznaš, če se pa med sabo poznamo, je bolje, ker si zelo mobilen in slediš krajem, kjer je najboljši sneg, v temu primeru pršič, za vožnjo zunaj smučišč. Pri smučanju izven smučišč je glavna stvar plazovna varnost, da je dober sneg in ga je veliko. To pomeni, da je sneg mehek, je pršič, kar je težko predvideti. Moraš imeti veliko srečo, da to ujameš med datumom, ko program poteka. Recimo za freeriding – prosto smučanje, ki ga ponujava – morava najti najboljši možni sneg v tistem trenutku. Sicer imamo zelo radi, da so na voljo žičnice, ne iščemo pa urejenih prog, le dober teren.

Mar to ni precej avanturistično?

Rok Zalokar: Seveda je. V Evropi nimamo kontrol plazov, če pa je zelo nevarno, včasih ta področja zaprejo. Američani imajo tim ljudi, ki skrbi, da so plazovi sproženi, da se ve, kje so meje med neurejenimi stezami in urejenimi. Kar se smučanja tiče, so plazovi v Evropi največja nevarnost. Nujno je znanje o snegu, zelo dobro moraš spremljati vreme, plazovno napoved, potrebne pa so tudi izkušnje. Pravzaprav je treba upoštevati ogromno stvari, s Petro pa tudi sodelujeva z avstrijskim podjetjem, ki izdeluje plazovne žolne.

Kaj je plazovna žolna?

Rok Zalokar: To je mala napravica, ki oddaja signal približno 15 minut, ko te zasuje plaz, da te lahko nekdo najde in izkoplje ven, s tem, da morajo tudi preostali ljudje iz skupine prav tako imeti plazovno žolno. Ogromno se posvečava izobraževanjem, kar se tiče plazovne varnosti, sva tudi v profesionalnem timu, ki izobražuje druge vodnike in gorske reševalce. To znanje je vedno dobrodošlo, zelo prav nama pride tudi to, da stalno spremljava napredek ter razvoj na tem področju.

Imata srečo, da se pri vaju ves čas prepleta ljubezen do narave, hribov, hobija, ki vama je tudi delo, ter sta hkrati tudi zasebno par?

Rok Zalokar: Večino časa je to zelo dobro, včasih pa zna biti zelo težko, ker si je zelo težko narediti delovnik, sploh zdaj, ko imava še hčerko. Pri naju je tako, da se med sezono zelo veliko dela, kadar pa sva prosta, se spravimo v kombi in gremo nekam za mesec dni.

Kaj natančneje to pomeni?

Rok Zalokar: Da gremo na morje ... Prosta pa sva konec maja, začetek junija in konec septembra ter oktobra, ko še niti ni toliko turistov. Hčerko sva že po dopolnjenih šestih mesecih peljala v večino alpskih mest, kot je Chamonix, večino časa pa preživimo v kombiju. Recimo delal sem v hribih, oni dve pa sta mi sledili in sem se jima v dolini pridružil.

Se pravi, da tudi hčerki ne uide ljubezen do gora?

Rok Zalokar: Upam, da bo kakšna umetnica, ker vem, kaj se dogaja v hribih. Absolutno jo bova naučila vse te stvari početi varno, če bo hotela, bi pa raje videl, da bi počela kaj drugega.

Na podlagi česa pa presodite, kdo lahko gre z vami na nevarnejše ture?

Rok Zalokar: Za težje vzpone imamo lahko tudi večletne priprave, da spoznam ljudi. Recimo nekdo nima izkušenj, življenjski cilj pa mu je, da bi splezal na Matterhorn. Z njim začnem športno plezati, predstavim mu, katere stvari mora trenirati, narediva kakšno skupno turo, da vidim, kako mu gre. Sicer pa za težje vzpone naredimo tedenski program, čeprav ljudi že poznam, to pa zato, da se telo privadi na višino, saj gre za štiritisočake. Preverimo tudi vse stvari, recimo, ali je vzpon bolj zahteven, z derezami in cepinom se odpravimo po ledu, bolj se osredotočimo na te stvari. Če se v enem tednu nekomu posvetiš, ga lahko zelo dobro natreniraš. Ljudje takrat malo pozabijo na svoj posel in se osredotočijo na plezanje.

Kaj pri vašem delu je adrenalinsko?

Rok Zalokar: Kadar stvari postanejo resne in jih moraš zelo dobro izpeljati. Je pa toliko nepredvidljivih stvari. Treba je biti pazljiv, nekaj vodnikov je izgorelo fizično in predvsem psihično. Zato si moraš zunaj sezone spočiti glavo in delati druge stvari.

Koliko ljudi imate po navadi v skupini?

Rok Zalokar: Pri smučanju do šest ljudi, sedem je maksimum, težje vzpone delamo tudi ena na ena. Recimo zdajle bom v Chamonix vodil par iz Amerike.

Nam lahko poveste kaj o turah na Aljasko?

Rok Zalokar: Gre za heliski na višini 2.000 metrov nad morjem na gorovju Chugahch, ki se dvigne iz morja, za gorami pa so ledeniki. Lani so bile tam temperature okoli ničle, ko si na ledenikih in sonce zaide, pa je takoj –15 stopinj, in to marca in aprila. Pravzaprav sem lani bil tam prvič in si pomagal z vsemi izkušnjami, ki sem jih čez leta nabral. Zjutraj, preden smo se odpravili, smo najprej imeli sestanek z direktorjem za sneg, glavnim vodnikom, vsakega gosta smo stehtali, da smo vedeli, koliko goriva natankati v helikopter ... V skupini pa so bili Francozi, Nizozemci, Američani ...

Kako se je sploh začel heliski na Aljaski?

Rok Zalokar: Pilot, ki je prišel iz Vietnama, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pogrešal malo akcije. V bistvu se je nekaj heliskijev dogajalo tudi že drugje, ampak prav na Aljaski se je ta začel komercialno razvijati. Zanimiva je zgodba, kako je prvi helikopter sploh pristal v Valdezu, kjer so tankerji za nafto. Eden od tankerjev je imel okvaro in je del bilo treba pripeljati od daleč, za kar so uporabili helikopter. To je bilo jeseni, začela se je zima in pilot je povedal, da ne more nazaj v Ameriko, dogovorili so se, da helikopter obdržijo čez zimo. Začeli so s heliskijem, saj so tam gore primerne za smučanje. Z žetonom za poker, ki je stal 15 dolarjev, si plačal let ter povedal, na katero goro bi rad letel, in to je to, fantje so začeli iz nič, brez izkušenj.

Ti hribi niso nevarni?

Rok Zalokar: So, ja, sicer poskušamo poiskati pršič, da je sneg mehek, so pa nevarnosti plazov in zato smučarji potrebujejo vodnika. Aljaska je ravno zaradi tega posebna, ker se pršič bolje prime na strmih stenah. Lahko pa vodiš vse, od začetnikov do najboljših smučarjev. Vodimo tudi goste, ki bolje smučajo od mene. Ko si na vrhu nekega hriba, vidiš le pet metrov pred sabo, potem pa se pogled prelomi in vidiš dol nižje, tako je strmo. To je prava Aljaska.

Morate biti ves čas zelo zbrani?

Rok Zalokar: Pozorni smo že pri samem pristanku s helikopterjem, nato pri izstopanju iz helikopterja. Takoj, ko sem zunaj, začnem ocenjevati sneg, že med poletom pa od drugega vodnika dobivam informacije. Ena največjih nevarnosti je, da se nekomu med smučanjem odpne smučka in jo odpelje na ledenik, kjer so razpoke. Te stvari rešujem jaz. Stvar, ki sem se je na Aljaski naučil, je, da se velika nesreča, recimo nenaden ogromen plaz, zgodi, če narediš res veliko napako. Do velike nesreče pa lahko pripeljejo tudi male stvari, kot je napačna ocena skupine ali če si je nekdo slabo zapel smučko.

Smo ljudje v gorah drugačni?

Rok Zalokar: Vsekakor, enkrat sem se v Švici vozil z vlakom, na katerem je gospod zelo glasno razlagal, kam gre, izkazalo se je, da je v moji skupini. Ta gospod je v zadnjem vzponu na vrh, na najbolj strmem delu, povsem odpovedal – fizično in psihično.

To pomeni, da se človek izkaže v 'pravi luči' šele v mejnih situacijah?

Rok Zalokar: Takrat marsikaj vidiš, tudi ljudi, ki ostanejo povsem mirni v vsaki situaciji, ne glede na to, ali so vodniki ali gostje. So tudi vodniki in gostje, ki so v določenih situacijah malo bolj napeti, pa takrat bolje delajo. Stres obrnejo v svojo korist. So pa tudi ljudje, ki obstanejo.

Kaj v tem primeru naredite?

Rok Zalokar: Recimo pri smučanju sem tudi smučal tako, da sva se z gostom držala za roko in se skupaj spustila dol. Pri plezanju moraš ohraniti stik z očmi, da te plezalec stalno sliši in ga lahko vseskozi usmerjaš. Včasih je dovolj le, da človeka pogledaš v oči in si vzameta pet minut. Ravno zaradi vsega tega na koncu sezone potrebuješ oddih.

Se pravi, da v hribih ni blefiranja.

Rok Zalokar: Ne, ni! V hribih je dobra ravno ta pristnost. Največja stvar je, kako se z gostom povežeš, ga začutiš. Potem prepleza nekaj, česar sam verjetno ne bi zmogel. Skupaj pa to naredita in je obojestransko zadovoljstvo.

So vam hribi dali kakšno veliko lekcijo?

Rok Zalokar: Predvsem, ko sem se ukvarjal z alpinizmom, recimo z Andrejem Štremfljem na moji največji alpinistični odpravi, kar se tiče plezanja, zahtevnosti in odmaknjenosti. Andrej je zelo družinski človek in ima te stvari zelo dobro urejene. Te življenjske vrednote je zelo dobro prenesel v hribe z Marijo, soprogo, ki je prav tako gorska vodnica. Ob njem sem dobil to mirnost, kako jo prenesti iz vsakdanjega življenja v hribe. Seveda ti največ dajo osebne izkušnje.

Kaj vam pa dajo gore?

Rok Zalokar: Vse, preživetje vsej družini. Hribi so najina pisarna, delovno mesto, obenem tam s Petro preživljava tudi prosti čas.

Foto: Igor Zaplatil, Blaž Kajdiž in osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord