Zdravljica na olimpijskih igrah stara 20 let

Medalji, slavljeni pod nebom Južnega križa, sta nekaj posebnega in Slovenija je na ta dan dobila celo praznik športa. Slovenci na igrah sodelujemo že od leta 1912 in že takrat je sabljač Rudolf Cvetko z ekipo takratne Avstroogrske osvojil odličje. V stari Jugoslaviji in v socialistični povojni Jugoslaviji so slovenski športniki nato osvajali številna odličja. Osvajanje medalj se je nadaljevalo tudi po razpadu jugoslovanske države leta 1991, na peti celini pa smo Slovenci dobili prvi zlati medalji v samostojni državi, ki sta bili svetu predstavljeni s slovenskimi simboli - zastavo in Prešernovo Zdravljico.

Posebnega obdobja prvih uspehov slovenskega športa se dobro spomni zdaj že srednja generacija državljanov. A pred dvema desetletjema je Slovenija dobila nove športne junake, ki so jim kasneje sledili številni. Uresničile so se šale, izrečene pred igrami. Če je bila Barcelona bronasto obdobje slovenskega olimpizma (dvojec brez krmarja in četverec brez krmarja), Atlanta srebrno (Brigita Bukovec in Andraž Vehovar), potem sta bili zlati medalji zdaj načrtovani.

Seveda pa so bile to le pobožne želje, saj smo bili prav tako zadovoljni leta 1992 s prvimi kolajnami kot leta 1996 z drugima. Časi, posebej športni, so bili pred dvema desetletjema drugačni in nihče ni sanjal o slovenskih košarkarjih na prestolu Evrope, kolajnah rokometašev, odbojkarjev, udeležbi hokejistov na svetovnem prvenstvu skupine A in olimpijskih igrah ali pa nogometašev na svetovnem prvenstvu. Takrat je bila novica za medije že dejstvo, da slovenski kolesar sploh lahko sodeluje na francoskem Touru ali italijanskem Giru.

Zadnjo slovensko zlato olimpijsko medaljo je do takrat leta 1968 v Ciudad de Mexicu osvojil Miro Cerar. Kasneje so bila leta 1984 v reprezentanci nekdanje Jugoslavije uspešna tudi rokometaša Alenka Cuderman in Rolando Pušnik. Nekoliko svoj status pa ima v tem pogledu zlata medalja rokometaša Iztoka Puca, osvojena štiri leta prej v hrvaškem dresu v ZDA. Tokrat pa sta bili kolajni ne le redkost v slovenskem mozaiku uspehov, ampak tudi povsem slovenski, pomembni tudi za mlado državo in novo samozavest državljanov.

Veslači so že od leta 1988 v Seulu sestavni del udarnega slovenskega športa in zlata medalja Iztoka Čopa in Luke Špika je bila glede na uspehe v zadnjih dveh sezonah pričakovana. Seveda pa sta morala blejska veslača to nalogo pod pritiskom vloge favorita potrditi še na veslaški progi v Penrithu, 40 kilometrov oddaljenem od največjega avstralskega mesta na obrobju slavnega Modrega gorovja.

Primerjanje zlatih medalj nima pravega smisla, a bo zlato Rajmonda Debevca v mestu z najbolj znamenito operno hišo na svetu zanesljivo našlo prav posebno mesto. Kljub nekaterim "samohvalam" o kakovosti slovenskega športa namreč ni možno prikriti dejstva, da smo Slovenci na poletnih olimpijskih igrah, če izvzamemo moštvene nastope z Jugoslavijo in nastop Cvetka, do leta 1992 osvajali odličja le v gimnastiki in veslanju. V Atlanti sta se v družino športov z olimpijskimi odličji vključila še kraljica športov atletika in kajakaši na divjih vodah, pridružilo pa se je še strelstvo.

In športna pravljica se nadaljuje, žal brez strelcev in veslačev v samem svetovnem vrhu. A v zadnjih dneh sta bila to kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar na francoski kolesarski pentlji, ki sta v zadnjem trenutku zamenjala vlogi glavnega junaka, Luka Dončić in Goran Dragić v končnici lige NBA, stalnica ostajajo kajakaši na divjih vodah, prihajajo pa tudi mladi športniki na čelu z nadarjenim atletom Kristijanom Čehom, na priložnost čakajo redni dobitniki kolajn judoisti, in da ne pozabimo, pred vrati je nova zima z junaki snežnega športa.

Pripravil: Aleksander Gasser

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord