Uspeh male družinske 'tovarne', ki je nastala v težkem življenjskem obdobju

Eva in Klemen Šifrar iz Gorenje vasi sta mož in žena, najboljša prijatelja, mamica in ati trem otrokom (starim 3, 7 in 10 let), v zadnjih letih pa tudi sodelavca v svoji Tovarni lisice in bobra. To je butična spletna trgovina z ročno izdelanimi izdelki za dojenčke in male otroke, ki nastajajo v njuni domači hiši, v delavnici, ki ji ljubkovalno rečeta brlog. Ob srečanju ju najprej povprašamo, od kod tako zanimivo ime. "Lisice po navadi šivajo, jaz sem pa precej delal z lesom in tako je padla ideja," pravi Klemen, ki se je Tovarni lisice in bobra pridružil nekaj let za Evo.

Kot veliko dobrih in srčnih zgodb tudi ta nima najlažjega začetka. Po drugi porodniški odsotnosti je Eva ostala brez službe. Do tedaj je delala v pisarni tehničnih pregledov, sicer pa je študirala kadrovski menedžment, vmes pa eno leto tudi umetnostno zgodovino. Od nekdaj je ustvarjalna po duši, barbikam je kot deklica sem in tja sama zašila kakšno oblekico, pa tudi maturantsko obleko si je narisala sama. Šivati pa ni znala, a nekje zadaj je bila vedno prisotna želja.

"Rada bi šivala!"

Ko je v tistem času hodila na razgovore (in hkrati malo tudi upala, da je ne bodo sprejeli, saj je čutila, da delo v pisarni ni njena prava pot), se je precej iskala. "Jaz takrat tudi hobijev nisem imela, bila sem v malo čudnem, že skoraj depresivnem obdobju. Klemen mi je prigovarjal, naj se z nečim zamotim, me spraševal, kaj bi rada delala, kaj me veseli. In potem sem enkrat rekla: rada bi šivala!" pripoveduje Eva. 

Naslednji dan ji je Klemen domov prinesel dva šivalna stroja. Najprej ni vedela, kako in kje naj začne, poklicala je prijateljico, da sta skupaj sešili trak in kapo. Ljubezen je bila rojena, odtlej je šivala vsak prosti trenutek in še dolgo v noč, ko so drugi že spali. Ker živijo na vasi in ob dveh majhnih otrocih si tečajev daleč stran časovno ni mogla privoščiti, zato je bil njen učbenik splet. Kupovala je kroje, študirala, prerisovala, se učila iz svojih napak. Če si je nekaj zamislila, je morala to končati, potem pa je tiste prve izdelke ponosno fotografirala ter pošiljala domačim.

Počasi so začela nastajati unikatna oblačilca, najprej za njene otroke in povsem za lastno dušo. Njene čudovite kreacije so opazile druge mamice v vrtcu in jo vedno bolj glasno spraševale in jo prosile, naj vendarle kaj sešije še za druge. Po letu dni se je odločila: "Pa naj bo!". Bil je 1. marec 2019, ko je Tovarna lisice in bobra začela delati. Takrat je Eva začutila, da ima vse v življenju svoj namen in imela jo je tudi tista odpoved, ki ji je povsem spremenila življenje in odprla nova vrata.

Nič ni narejeno na hitro in stranke so to začutile

Eva je perfekcionistka in taki so tudi izdelki, ki prihajajo izpod njenih rok. Nič ni narejeno na hitro ali na približno. To so začutile tudi stranke, naročila so se začela množiti, skupnost na Facebook je postajala čedalje večja. Vesela novica, da bosta tretjič postala starša, je prinesla tudi izziv: kako naprej?

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Tovarna Lisice in Bobra 🌿 (@lisicabober)

Odločila sta se, da je Eva po treh mesecih materinskega dopusta porodniško prepustila Klemenu, da je 'tovarna' lahko še naprej delovala. Kmalu se je v njej nakazala potreba po paru dodatnih rok in takrat sta se odločila, da pristopi še Klemen. Danes sta že uigrana ekipa tudi na službenem področju. Ona skrbi za kreativo in šivanje, on pa je podporni steber, ki skrbi za birokracijo (in te ni malo, poudarita), spletno stran, rezanje … 

Iz njunega brloga prihajajo puloverji, hlače, prvi kompletki za novorojenčke, tudi kakšna odejica, obleke za deklice, trakovi, kape … Večinoma so izdelki namenjeni dojenčkom in predšolskim otrokom. "Starejši otroci imajo potem že svoj okus, pri tamalih pa si mamice še lahko malce damo duška. Že pri našem 10-letniku vidiva, da je včasih še v trgovini težko najti oblačila, ki mu ustrezajo," pravi Eva.

Njun prepoznavni znak so nevtralne, naravne, zemeljske barve – taka sta tudi sama, ne marata kričečih, izstopajočih, vpadljivih odtenkov, sta velika ljubitelja narave. Zato sta zelo pozorna tudi pri izbiri materialov. Pravita, da sta rdeča nit izdelkov Tovarne lisica in bobra trajnost ter kakovostni in naravni materiali evropske izdelave. "Zelo se izogibava plastiki, poliestru. Najin drugi otrok se je boril z dermatitisom in zelo dobro veva, kako pomembno je, da imajo otroci na sebi naravne materiale," pove Eva.

Pozorna sta tudi na dodatke – gumbki so iz lesa oljke slovenskega podjetja, čipka je bombažna in tkana v Sloveniji. "Sami kroji oblačil so narejeni tako, da se oblačilo nosi čim dlje. Patenti na hlačnicah so podaljšani, prav tako rokavi pri puloverjih. Tako je oblačilo nosljivo dve konfekcijski številki ali pa še celo dlje. Veliko strank nama pove, da oblačila kar rastejo z otrokom," pravita. Delata samo po naročilu, za zalogo ni časa.

Prišel je trenutek, ko bi lahko rekla: "Konec je!"

Da se dobro blago samo hvali, v Tovarni lisice in bobra še kako drži. Tisto prvo leto je Eva – ko so jo spraševali, kje je naročila določeno oblačilo za svojega otroka - kar malo sramežljivo povedala, da ga je sešila sama. "Prodajati se pa ne znam," pove v smehu. V marketing nista vložila niti enega evra, zato sta bila na začetku presenečena, kako hitro se je skupnost na Facebooku dvignila čez 8000 sledilcev.

Potem je sledil šok, ki bi lahko tovarnico tudi pokopal: ukradli so jima Facebook stran in z njo vse kontakte, vsa naročila, vse fotografije in vse lepe odzive strank, ki jima zelo veliko pomenijo. Nekaj mesecev sta se trudila, da bi stran dobila nazaj, a brez uspeha. Na novo, iz nič sta začela graditi na Instagramu, kamor je Eva tudi zapisala, kaj se jima je zgodilo, in z delitvijo njune zgodbe ju je začutilo in podprlo ogromno ljudi. "To je bilo zelo težko obdobje, velik udarec. Zgodilo se je tik pred decembrskimi prazniki. Takrat bi lahko tudi obupala in rekla – konec je!" je iskren Klemen.

Zakaj nista, kaj ju je motiviralo, da sta vztrajala? "To, da si jaz spet nisem predstavljala, da bi delala karkoli drugega. To je moj hobi, moja služba. Tudi ko mi otroci kakšen dan pridejo vrh glave, ko imam slab dan, se umaknem v moj brlog in svet je takoj lepši," pravi Eva, ki jo izjemno ženejo naprej in navdihujejo tudi odzivi strank, lepe misli, ki jih prejme, saj si jih vestno shranjuje v posebno mapico, ki ji napolni dušo, ko to potrebuje.

Delati v domači hiši, ob treh majhnih otrocih prinaša tudi svoje izzive, sploh poleti. Otroci težje razumejo, da sta mamica in ati v službi, ko pa sta vendarle doma. Pri delu se malo menjata, Klemen dela pozno v noč, Eva vstaja zelo zgodaj, tako jim ostane tudi skupen družinski čas. Kakšne nalepke na paketke ali dostavo teh na pošto pa včasih oddelajo tudi vsi skupaj.

V poslovnem smislu si želita stalne rasti, a ostala bosta majhna butična delavnica. "Nimava želje po masi in nikoli si nisem predstavljala, da bi bila jaz direktorica in bi imela zaposlene ljudi, ki bi šivali," pravi Eva. Nekoč, ko bo čas za to, si želita, da bi brlogec prestavila iz domače hiše. A se tudi zavedata, da so kot družina zdaj več skupaj kot kadarkoli prej. Otroci pa so tudi že dovolj stari, da vedo, kakšen je njihov skupni družinski cilj, zaradi katerega morata lisica in bober pridno delati: imeti avtodom in prepotovati Evropo. Pa srečno pot!