Kam za vikend? Ni slabega vremena, je samo nasmeh na obrazu, ugasnjen telefon in skodelica planinskega čaja

Kaj počnejo planinci v dežju? Kako ugasnete telefon in kaj sploh je igra Človek, ne jezi se. Vse to sem se spraševal. Facebook in Instagram. Fotografije napol golih teles na plaži, poletne kulinarike "griljenja", čudovitih sončnih zahodov in planinskih podvigov so zamenjale gobe. Jurčki, travniški kukmaki, "marele". Ena večja od druge in s pripisom: Za večerjo bo.

Poslušam čmokotanje v tekaških copatih, ko z Jožo in Marušo tečemo po mekinjskem gozdu. "Uliva kot pri norcih," v smehu izjavi Joža. Meglice med drevesi, temačen gozd, občasno zagrmi. Ustavimo se na travniku in čakamo Chilly, ki priteče za nami in z dlake stresa mokroto. Kamniške planine so zavite v temne oblake. Privlačne so. Od nekdaj so mi bile všeč takšne. V vsej svoji divjosti. Imajo posebno energijo, energijo neukročene narave. 

In na koncu tisto najlepše. Topla prha, skodelica mamljivo dišečega planinskega čaja in volnene nogavice moje bice (babica po koroško). Nekoč mi jih je spletla za mrzle noči v gorah. Ostale so mi kot topel spomin nanjo, ki greje. Greje telo in srce. Manjka še samo toplota peči. Rdečih plamenov, ki ližejo suha smrekova drva in prasketajo. In manjka ona, bica. Sedela je za mizo in brala časopis. S prstom si je kazala črke in mrmrala. Mrmrala kot menih v budističnem templju nekje pod visokimi gorami, odetimi v zimsko sivino in mračnost. Mrmranje in prasketanje. Zazibalo me je v sen.

Mesec dni snega in dežja, mrzlega severnika, megle …

Mokra oblačila, strgana tkanina šotora. Riž za zajtrk, kosilo in večerjo. Telo je shirano, utrujeno. Duša in srce pa ponosna in polna radosti. Tri dni prebijanja skozi nepalsko džunglo, nenehnih nalivov, prečenja deročih rek in iskanja poti med zemeljskimi usadi. Pijavke. S krvjo požrejo še zadnje atome volje. Narava se je odločila, da nas preizkusi, da nam pokaže svojo moč in na koncu koncev tudi brez milostno pokonča.

Vasica. Ljudje. Radovedni pogledi, nasmehi na obrazih. Otroci. Brezkompromisni in iskreni. Topla, lesena izba. Ogenj in prasketanje drv. Okus tsampe (močnata jed iz ječmena), okus čaja. Molitev. Tiho mrmranje. Zazibalo me je v sen.

Prebudi me tolčenje kapljic po vetrobranskem steklu. V bližnji luži veselo skačeta malčka v zelenih škornjih in z rumenim dežnim plaščem. Voda brizga čez glavo. Veselje. Rdeča lička. Zdravje. Redki prizori dajejo upanje. Upanje, da so še starši, ki živijo naravo, in da so dežne kapljice razlog za nasmeh na obrazu.

"Kaj počnejo planinci v slabem vremenu?"

Odgovoril sem: "Berejo." Sam se ravno sprehajam v svetu Divjega dečka, Paola Coggnetija in dodajam: "Planinci gredo v naravo tudi v dežju."

"Moj tokratni nasvet je, da telefon ugasnete, se toplo oblečete in zaščitite z nepremočljivim zgornjim slojem."

Na glavo potegnete kapo. Obujete škornje ali planinske gojzarje ali če greste teč, tekaške copate. Zbezate na plano svoje otroke, vnuke, partnerje … in greste na sprehod v naravo. V bližnji gozd uživati ob poslušanju kapljic, ki padajo na listje, opazovati meglice med drevesi, črno rumene močerade.

Prisluhnite svojim stopalom, ki stopajo po mehkem mahu in razmočenih gozdnih tleh. Pustite otroke, da skačejo v dežju, da so mokri, umazani, imajo rdeča lička in premražene prste. Se ustavite na travni livadi, se ozrete okrog, zadihate in si na obraz pričarate nasmeh. Mar ni lepo? Začutite to surovo naravo in se ji prepustite.

Topla prha.
Skodelica vročega planinskega čaja.
Telefon je ugasnjen na polici. 
Televizor osamljen v kotu. 
Človek ne jezi se pa edini pravi razlog za burno debato z otroki. Otroki? Od 4 do 99 let.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord