Revijo že najdete na prodajnih policah.
Na pohodu je nova sila, ki lahko v hipu konča kariero še tako uspešnih ljudi na vrhuncu moči. Tako imenovana 'cancel culture' (kultura odpovedi) je s svojim aktivizmom javnega sramotenja, dajanja košaric ter 'obglavljanja' postala legitimni rabelj nepremišljenih in politično nekorektnih. Omenjen družbeni fenomen namreč ljudem pod okriljem družbenih omrežij v roke polaga enormno moč. Z drugimi besedami, znana ali druga javna oseba naredi ali reče nekaj, kar nekdo drug razume kot žalitev. Sproži se javni odziv, ki ga pogosto spodbujajo politično napredni družbeni mediji. Sledijo pozivi k dejanski ukinitvi dotične osebe oziroma blagovne znamke. Nekdanji oboževalci jih ne podpirajo več, še več, aktivno se vključujejo v njihovem bojkot, nekdanji partnerji čez noč odpovedo sodelovanja, izogibati se jim začnejo celo nekdanji prijatelji.
Vzpon te kulture, ki je svoj največji razcvet doživela prav v letu 2020 (ameriške volitve, Black Lives Matter, covid-19), je tla pod nogami že zatresel prav vsem, tako zvezdnikom resničnostnih šovov kot vplivnežem, politikom, igralcem, pisateljem …
Besedo 'cancel' smo začeli najprej uporabljati na internetu, ko je bil preklic način, da smo nekomu sporočili: »Končal sem s tabo.« Ker pa so preklic vse pogosteje začeli uporabljati tudi v družbenih medijih, je ta beseda prerasla v način, kako druge pozvati, naj zavrnejo osebo ali podjetje. To se najpogosteje lahko zgodi, ko tarča krši družbene norme – na primer dajanje seksističnih komentarjev, 'napačnih' mnenj o politiki, pop kulturi, spolni usmeritvi, poslu …
Lepo in prav, a kaj hitro se zaplete, saj kultura odpovedi največkrat ne sprejema diskurza.
Demokracija v tem primeru ne deluje, saj je svoboda govora omejena zgolj na politično korekten govor. Meja med sovražnim govorom in podajanjem svojega mnenja je povsem zabrisana in zlahka se zgodi, da bodo morale osebe ali podjetja, ki so rekli ali naredili nekaj bolj 'doživetega' in s tem užalili nekoga drugega, plačati kazen. Slavni glasbenik Nick Cave meni, da je kultura odpovedi postala najbolj nesrečna religija na svetu, ki ustvarjalce dobesedno duši.
Niso samo glasbeniki zaskrbljeni, ali bodo s kakšnim verzom ali videospotom nase navlekli bes nekoga, ki se ob tem počuti užaljenega, izkoriščenega. »Ni možnosti, da bi danes posnel The Office. Vsakič bi se našel nekdo, ki bi bil užaljen,« meni Ricky Gervais, znan angleški komik, družbeni kritik in igralec. Spomnite se tudi superg blagovne znamke Dolce & Gabbana z napisom I'm thin & gorgeous (sem vitka in čudovita), zaradi katerega se je nad to modno hišo zbralo kar nekaj črnih oblakov.
Ti se zadnje čase zbirajo tudi nad glavo pisateljice J. K. Rowling zaradi komentiranja članka o menstruaciji, češ da je za osebe, ki menstruirajo, nekoč obstajal izraz, namigujoč, da imajo menstruacijo lahko samo ženske. Tisti najbolj kritični so začeli sežigati njene knjige in pozivati k splošnemu bojkotu. Kam pripelje sežiganje knjig, pa smo v zgodovini že večkrat videli, kajne?
Danes gotovo vse, kar naredite ali rečete, lahko potencialno užali nekoga drugega, ljudje pa, kot da komaj čakajo, da nekdo 'poklekne', in ga ob tem toliko žalijo, da mora oseba poiskati psihološko pomoč ali pa si zapriseže, da nikoli več ne bo brala komentarjev na svoj račun.
Kulturo odpovedi namreč največkrat zadovolji le popoln linč.
In vendar, se vam ne zdi, da bi bilo veliko bolj razumno, da bi ljudje zaradi svojega nesprejemljivega obnašanja dobili možnost, da revidirajo svoje nazore, da postanejo bolj empatični?
Če imajo to možnost veliko hujši prestopniki, ki s svojimi dejanji niso samo užalili nekoga, ampak celo posegli po svobodi ali življenju posameznikov, sem mnenja, da bi morali prisluhniti tudi politično nekorektnim. Dati odpoved Alexandru Wangu, na katerega te dni dežujejo obtožbe zaradi spolnega nadlegovanja z zlorabo položaja, ni isto kot dati odpoved Stefanu Gabbani zaradi škandala s kitajskimi jedilnimi palčkami.
In čeprav se zdi, da je glavna pomanjkljivost kulture odpovedi nezmožnost, da se nekomu oprosti, v oči bode tudi dejstvo, da je empatija do 'nasprotnikov' velikokrat še bolj ničelna, kot naj bi bila ničelna empatija napadenih.
Leta 2019 je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama v razpravi o kulturi odpovedi dejal, da to ni aktivizem. »Če je vse, kar počnete, metanje kamnov, verjetno ne boste prišli prav daleč,« je dejal občinstvu na prireditvi za Obamovo fundacijo.
Dodal je, da je dobil občutek, da nekateri mladi menijo, da je čim bolj obsojajoče najboljši način za vsiljevanje sprememb, in jih opozoril, da so ljudje postali skrajno obsojajoče nastrojeni drug proti drugemu, medtem ko pozabljajo, da živijo v kaotičnem svetu, polnem dvoumnosti. Podoben argument je podala tudi skupina več kot 100 pisateljev in akademikov, vključno z Margaret Atwood, Glorio Steinem, J. K. Rowling in Noamom Chomskyjem, v pismu, objavljenem v reviji Harper's. Opozorili so na porast agresivnega obračunavanja z ljudmi, ki ne delijo istega mnenja, in tendenco, da se osebo zaradi njenega mnenja ali komentarjev ne le verbalno napade, ampak se ji zrušijo kariera in dosegi.
Se vam to zdi na mestu?
Sama še vedno verjamem, da bi se naša svoboda zamaha s pestjo morala končati pred nosom soseda, pa čeprav ta ne prisega na enako zeleno travo, kot raste na našem dvorišču.
Urednica mode in lepote Petra Windschnurer
