V 'korona krizi' prepoznala sladko priložnost in ustvarila edinstvene čokoladne bonbone

Nika Svetec je 27-letna Kamničanka, ki je pred dvema letoma, v času koronavirusa, ko je bila na čakanju, zbrala pogum in uresničila željo, ki je tlela že dolgo.

Pod blagovno znamko Bon Bon Atelje je pričela ustvarjati gurmanske čokoladne bonbone, ki so prave umetnine tudi za oko.

Zgolj z objavami na Instagramu se je o njej razširil tako dober glas, da ji dela ne zmanjka. Zaenkrat zmore sama, s pomočjo sestre Katje, počasi razmišlja o ekipi. Zase v smehu pravi, da slabo planira, zato pa toliko bolje rešuje situacije.  

Nika, svet sladic je velik. Zakaj prav bonboniera?

Bonbonier se od nekdaj drži malo negativen prizvok. Pri nas doma vem, da smo si jih podajali iz rok v roke, nihče pa je ni odprl. Če pa že, okus ni bil nič posebnega. Zato so tudi ljudje na začetku ob moji ideji velikokrat rekli, da ima ta beseda negativen prizvok. Res se ob njej ne pocedijo sline tako kot ob sladoledu. Jaz pa hočem spremeniti to miselnost.

"Želim, da si ljudje bonboniero kupijo zase, namesto da jo podarijo naprej. Da se ob mojem pralineju za 5 minut ustavijo, uživajo v okušanju, ga doživijo."

Da spoznajo visoko kulinariko tudi pri čokoladi. Zato sem presrečna, ko vidim, da vsak mesec praline naroča veliko istih strank, da so si začeli naročati zato, da sami sebe pocrkljajo.

Za vas smo na naši Facebook strani pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

https://www.metropolitan.si/trendi/zeleno/svojo-poslovno-idejo-je-nasla-v-kepici-gline/

Vsi tvoji izdelki dišijo po čokoladi. Si tudi sama njena ljubiteljica?

Obožujem čokolado in to že od nekdaj. Doma nikoli nismo imeli veliko sladkega, ampak ena Gorenjka je pa vedno morala biti v omari (smeh). In ker nikoli ni bilo sladkarij, sem že kmalu začela peči. Vsak vikend, vedno kaj drugega. Je pa res, da je vse moralo biti povezano s čokolado. Po tem obdobju je prišlo obdobje tort, ki pa me je precej hitro minilo.

"Včasih sem se počutila kot kiparka (smeh)."

Najbolj pa me je motilo to, da je bilo treba sestavine prilagajati sami obliki. Pri meni je na prvem mestu vedno okus in pri sestavinah zame ni kompromisov. 

Potem sama skrbno izbereš, kje jih kupuješ?

Temu posvečam precej časa in energije. Pazim na sestavine, da so najboljše. Kjer se da, izberem slovensko. Pri čokoladi iščem čim bolj pravično trgovino. Na tem mestu naj poudarim, da veliko ljudi misli, da jaz delam čokolado.

"Čokolado kupim (sem t. i. chocolatier) in jo predelam v svoje izdelke. T. i. 'chocolate makerji' pa delajo iz kakavovih zrn svojo čokolado."

Moja velika želja je nekoč sodelovati z eno samo plantažo, se z njimi osebno spoznati in točno vedeti, od kod prihaja kakavovo zrno, iz katerega bi potem sama naredila čokolado.

https://www.metropolitan.si/trendi/zeleno/pri-22-letih-postavil-farmo-prve-slovenske-spiruline/

Svet pridelave čokolade ima eno veliko senčno stran, ogromno je izkoriščanja, suženjstva. Kmetje dobijo 5 % zaslužka, ki ga dobi evropski trg. Čeprav morajo to države urediti na sistemski ravni, mislim, da vsaka, še tako majhna stranka z bolj pravično odločitvijo lahko prispeva svoj delež.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Bon Bon čokoladni atelje (@bonbon_atelje)

Kljub temu pa ne moremo mimo vizualnega efekta, ki ga naredi tvoj čokoladni praline.

Čeprav je okus vedno boljši kot videz, mi je tudi slednji seveda pomemben. Sem človek barv, obožujem jih, dajo mi energijo in zagon.

Prijatelji me poznajo kot vedno nasmejano Niko s pisanimi supergami. Barviti so tudi moji pralineji.

S tem sem želela malo prevetriti čokoladno sceno v Sloveniji, ji dati nekaj mladostniške energije. Čokolada ni dolgočasna, veliko se da iz nje narediti. Praline bonbone lahko zapakiraš v rjavo lupinico, ali pa ji vdihneš barve in človek to dojema drugače. Uporabljam tehnike, ki so se razvile šele pred desetimi leti in vse barve so v bistvu obarvano kakavovo maslo, torej čokolada. Ni umetnih barvil, ki spremenijo ali pokvarijo okus.

Koliko različnih okusov imajo Bon Boni?

Na začetku sem razvila 20 različnih okusov, ki so v redni ponudbi. Med njimi so pasijonka, limetina karamela, hruška, slana karamela, črni ribez, madagaskar, limonin cheesecake, lešnik, citrus … Dizajni zanje ohranjajo isto rdečo nit, tako da stranke že vedo, kakšen izgled ima določen okus. Potem pa sezonsko pripravljam še kakšne posebne okuse.

V čem se tvoji izdelki razlikujejo od podobnih na trgu?   

Moje bonbone je treba porabiti v 28 dneh, kar je za bonboniero precej kratek rok trajanja. Po tem času ni z njimi nič narobe, ampak začnejo izgubljati na kakovosti, aromi, intenzivnosti okusa.

"Vedno rečem, da so bonboni najboljši v prvih desetih dneh."

Pakiram jih na isti dan, ko jih odpošljem. Drugače pa so moji bonboni sladica v mini obliki. To niso navadni praline bonboni, saj vsebujejo želeje, ki niso narejeni z želatino, ampak s pektinom. Vse, kar je v bonbonu, naredim sama (razen čokolade) in vsak je ročno delo.

Za Bon Bon Atelje praviš, da je 'otrok korone'. Brez epidemije zgodba do danes ne bi zaživela?

Tako hitro zagotovo ne. Bila sem na čakanju, kot vsi zaposleni v gostinstvu in po dveh tednih sem se naveličala sedenja na kavču. Jaz sem imela že dolgo v načrtu, da bom nekoč pustila redno službo in imela svojo obrt. Ampak na začetku sem mislila svoje izdelke ustvarjati popoldne, morda samo kot poslovna darila. Je pa res, da sva z možem na to že delno pripravila prostor v hiši, kjer sem odraščala.

"Ko je padla odločitev, sva zavihala rokave, dokončala prostor, ga opremila, naredila prve izdelke, jih fotografirala in objavila na Instagramu."

Spletno stran smo naredili šele lani, tudi z oglaševanjem se nisem nič ukvarjala.

Kako pa so stranke sprejele tvoje izdelke, si zadovoljna z odzivom?

Na začetku me je rešilo pošiljanje po pošti. V tistem času so ljudje iskali samo take storitve. Moje prvo naročilo je bilo 50 škatlic, drugo že 100 in tretje 300. Zelo hitro je raslo. Morda prehitro, saj sem vse delala sama.

"Čeprav živim dve minuti stran od ateljeja, tistega decembra en teden nisem šla domov spat. Za tri ure sem zadremala v moji nekdanji otroški sobi in se vrnila na delo."

Takrat še niti stroja za pomivanje posode nisem imela. Brez sestre Katje, ki mi je priskočila na pomoč, mi ne bi uspelo. Še danes mi pomaga, ampak sedaj se seli v novo službo, jaz pa načrtujem, da bom počasi vzpostavila svojo ekipo. To tudi najbolj pogrešam v primerjavi s prejšnjo službo, ko sem vodila slaščičarski del v hotelu Plaza. Ekipo, s kateri se 5 minut malo pohecaš ali razjokaš in potem greš delat naprej.

Nika, ideje kar puhtijo od tebe. Kakšni pa so načrti za naprej?

Res je, idej mi ne zmanjka, sem kreativka po duši, moji možgani stalno nekaj meljejo, vseskozi potrebujem kakšen izziv. Planirati pa ne znam, ampak toliko bolje rešujem situacije (smeh). Moji načrti? Vsekakor ne masovna ponudba. Ena 'funky' kavarna je moja velika želja. Z veliko različnimi kavami in v tej smeri izobraženim osebjem.

"Sanjam o prostoru, kjer se družijo istomisleči, da cenijo to, kar pijejo in kar jedo.

Moj cilj ni biti edina in najboljša v 'čokoladni' panogi. Mislim, da je dobro, da nas je več.

"Moj cilj je, da ljudje začnejo spoznavati, kaj je to dober izdelek. Konkurenca me ne skrbi, saj mislim, da če vsak pelje svojo zgodbo, ki je iskrena, bodo to ljudje prepoznali."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ