Aleksander SD: "Živimo v družbi, ki nas kaznuje, če delamo po občutku"

Intervju

9. 11. 2019, 06:00 | Zdravje | Piše: Katja Štingl
Aleksander SD: "Živimo v družbi, ki nas kaznuje, če delamo po občutku" (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Skrivnosten, netipičen terapevt, ki se ne smeji z naslovnic knjig, niti ne prodaja motivacijsko življenjskih nasvetov prek svojega kanala na Youtubu. Kadi, uživa meso, ni alkoholik, a si tu in tam vseeno privošči kozarec dobrega vina. Svojega priimka ne pove. »Ni pomemben, pol planeta me pozna pod imenom Aleksander,« pove skromno človek, ki je s svojimi metodami zdravljenja že marsikomu podaljšal življenje in spremenil kvaliteto bivanja. Če so si sami tako izbrali, seveda.

Kje ga najdete, se sprašujete? »Če ima človek srečo, me bo že srečal,« pove. Jaz jo očitno imam, vi pa tudi, saj se je po 18-letih medijske tišine odločil spregovoriti. »Ker je prišel čas, da ljudje slišijo tisto, česar nočejo slišati,« pravi.

Že v otroštvu je zdravil različne divje živali, polagal roke na ljudi in jim s tem odpiral energetske pretoke, kasneje pa je šel med ameriške domorodce in nekaj časa prisostvoval njihovim obredom. Veliko znanja so mu dali tudi pravi ruski šamani, kasneje pa se je usmeril v delo s kristali, v kristalno-svetlobno terapijo, v zdravljenje s frekvencami in elektro-magnetnim valovanjem, s čimer se v veliki meri ukvarja še danes.

Ni tipičen »prodajalec« instant rešitev, ki nam jih nudijo na vsakem koraku in h katerim se moramo, v duhu kapitalizma, vedno znova vračati po še in še. On samo je. »Človek ne more čez noč odpraviti, kar se je v njem nalagalo desetletja,« začneva pogovor. Resnica boli, tista, ki jo skrivamo pred samim seboj še najbolj.

Zakaj je življenje s tisočerimi maskami tako pogosto, kaj nas ovira, da jih ne snamemo? Zakaj ne pokažemo svojega pravega obraza?

Zaradi strahu. Kaj bodo rekli drugi. Oziramo se na mnenja, ocene. Z maskami vzpostavljamo odnos z javnostjo. Samo poglejte socialna omrežja – vsi so lepi, s perfektnimi nasmeški s porcelanastimi zobmi za deset tisoč evrov, pred kamere se postavljajo brez napak, malodane idealni. »Meni gre v življenju tako fantastično, da vam to lahko pokažem s filmskim nasmehom,« sporočajo. Blišč, fasada.

Če je fasada lepa, je v hiši vse lepo. Dokler se ne odpre oken in vrat ter pokuka v notranjost. Tam pa se začne povsem druga zgodba. Kdorkoli se odloči drugače, in sicer da bo stopil izven tega okvirja, je kaznovan. Izjeme so kaznovane. Ljudi še vedno pribijamo na križ, če niso po družbenih normah in delujejo prek svojih občutkov. A kdo je ta, ki postavlja družbene norme? Kdo? Sprejemamo zakone, rešitev pa ni. Tega, da se je od leta 1992 število zakonov potrojilo, nihče ne opazi. Ne želijo videti.

Lahko rečemo, da smo družba, ki bazira na alter egu?

Alter ego, ja. Tisto, kar človek misli o sebi in se napolni z idejo, da je to najbolj popolna slika, ki jo lahko pokaže svetu. Ne želi videti resničnega sebe, svoje resnice. Nastavljamo si podobe, kdo si želimo biti, da odgovarjamo normativom družbe, ki so nam postavljeni. S takim normativom nato vstopamo v partnerstva, starševstva, ko nas lahko razgali lasten otrok. Če smo ga seveda pripravljeni slišati in ga ne utišamo z besedami »Kaj pa ti veš mulc, saj si še otrok«.

Otroci nas opazujejo od rojstva in nam lahko pokažejo vse napake, tudi s svojim delovanjem. In to boli, ko nam otrok s svojim obnašanjem pokaže, kdo smo. Dober primer so recimo resničnostni šovi, v katerih udeleženci pod pritiskom pokažejo svojo temno plat, ki jo v veliki meri skrivajo tudi pred samim seboj. Kako? Z mentalno kontrolo. Biti všečen in ugajati drugim. Za vsako ceno.  

A ta cena se enkrat plača, kajne?

Račun pride, vsekakor. In zraven še davek, po navadi zelo visok. Davek, ki ga plačujemo sebi, za svoje odločitve, ki v veliki meri niso stanje duha, pač pa stanje našega uma, naše mentalne sheme, v kateri sami sebi lažemo, kdo smo. Račun je zlom. Posameznik mora sesuti svojo mentalno shemo, kdo je in kaj je, ter se na novo sestaviti. Da je čim bližje temu, kar je v resnici v sebi, tisto, kar je bil rojen. Civilizacija nas uči, da ostanemo mentalni, razmišljujoči, nečuteči.

Živimo v družbi, ki nas kaznuje, če delamo po občutku, občutek pa je tisti, ki nas povezuje z našo dušo. Od rojstva imamo konceptiran um, drugi nam govorijo, kaj smemo in kaj ne, kaj se spodobi, določajo nam moralo, zakone. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, kajti če želimo živeti v civilizaciji, nas je potrebno civilizirati. A duša ne pozna zakonov.

Kdo je v tej civilizaciji zares srečen? Če sledimo temu, kaj od nas zahteva in pričakuje družba in ne tistemu, kar nas dejansko osrečuje in ob čemur naša duša zapoje, ne moremo biti srečni.

Je vedno potrebno, da se človek sesuje, ali lahko svojo resnico spozna tudi drugače?

Če so temelji trhli, na njih ne moremo graditi. Potrebujemo čvrste temelje in do njih pridemo, če sesujemo stare in jih postavimo na novo. S tem se začnemo približevati naši osebnosti, naši resnici. Ko se znebimo vcepljenih družbenih moral, kaj je prav in kaj narobe in si namesto tega sami postavimo vprašanje – kaj jaz čutim, da je prav.

Ne pa da naredimo to, kar imamo vprogramirano. Posledica tega je, da se sami s sabo ne počutimo domače. Skregani smo s seboj in se uničujemo, ker bežimo od svoje resnice. Živimo svoje življenje ali le životarimo? Kar jaz vidim, so zapufani ljudje, ki so vložili ogromno denarja in časa v to, da bo njihova javna podoba najbolj bleščeča, namesto da bi življenje uživali. Porcelanasti zobje ne prinesejo sreče.

Osebni arhiv

Pogosto slišim, da nekdo pravi, da osebnostno raste, v praksi pa to videti tako, da prebira duhovne knjige, posluša nekaj audio posnetkov in ezoterično glasbo, gre na pet delavnic, ki naj bi mu razširile zavedanje in postane duhoven. Je to resnična osebnostna rast?

Pozabili ste še, da se fotografira zraven kakšnega duhovnega učitelja in si nabira všečke na Facebooku. (smeh) Vse za petnajst minut iluzije o tem, kako smo duhovni, ker je to zdaj pač trend. Vse to je le praskanje po površini jajca, medtem ko lupine sploh nismo predrli. Temu se reče mentalna duhovnost, pot prave duhovnosti pa se začne, ko predremo lupino.

Govoriva o transformaciji naših vzorcev iz otroštva?

Tako je. Razrešitev vzorcev, ki ti ne pustijo dihati, ki te vlečejo k tlom. Ko se nekdo odloči, da bo presegel svoje vzorce, se bo resnično začel osvobajati. Osvobodil se bo spon, svojega alter ega, vsega, kar ga ovira pri napredku. Nekateri so srečni, ker ugajajo množicam, saj jih le te napajajo z občudovanjem, aplavzom. Ampak, ali je ta človek resnično srečen?

Kdaj se človek sploh odloči, da, po vaših besedah, predre svojo lupino?

V veliki večini takrat, ko udari v lastno dno. V dno svoje eksistence. Ko se začne spraševati, zakaj je sploh še živ. Ko njegov program ne deluje več. Ko pride do točke, da ne želi več nikomur ugajati. Edino takrat lahko začne živeti svojo resnico. Tisti, ki si želi priti do svoje resnice, bo moral čez vso svojo osebno nesnago. Resnica ni vedno lepa. Peče, bode. Telo je minljivo, a zavedanje se prenese z dušo, iz telesa v telo.

Samo prek lastnih izkušenj bomo spoznali resnico, ni je knjige na svetu, ki bi nam dala ta odgovor, sami ga moramo poiskati, v sebi.

Življenje je naš največji učitelj.

Zame je. Vsega tega nisem bral, življenje samo je bilo in je še resnično moj največji učitelj. Veliko tako imenovanih učiteljev je prišlo v moje življenje, tudi takšnih, ki so mi s traparijami kradli čas, dokler nisem slišal tistega enega stavka, za katerega sem vedel, da je zame. Modrost je slišati takrat, ko je čas za slišati. To so besede iz mojega učbenika življenja.

Kam nas pripelje, če ne slišimo, nočemo slišati?

V bolezen. Če zanikamo in se obračamo stran od svoje resnice, smo na poti v samodestrukcijo, v propad. Prav tako, če vztrajamo v situaciji, ki nam škodi. Če sprejemamo vedno enake odločitve, ki prinašajo vedno enak rezultat, namesto da bi pogledali kaj lahko storimo v danem trenutku. Ne takrat, ko bodo optimalno izpolnjeni vsi pogoji. Tukaj in zdaj, s tem kar imamo. Zdaj je pomemben!

In takšni se znajdejo pred vašimi vrati …

Tudi, a ne sprejmem vsakogar. Vsem povem, da nisem lepilo za njihove težave, da instant rešitve ni. Moje terapije ljudi postavljajo v ravnovesje in spodbudijo telo k samozdravljenju, če so se pripravljeni odpreti višjemu zavedanju in prebuditi svoje svetlobno telo. Takim bom z veseljem odprl vrata, skoznje pa bodo morali vstopiti sami.

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri