Ana Kandare Šoljaga: Najstniška norost je zelo nalezljiva, zelo hitro se razširi po vsej hiši

Velik del njenega dela, ki ga ima zelo rada, je svetovanje staršem in najstnikom, zato ni čudno, da je najprej v svoji domovini in nato še v Sloveniji izdala praktičen, življenjski in poljuden priročnik z nasveti za 'obvladovanje' najstnikov, ki je prilagojen času, v katerem živimo. Najstniki – praktični vodnik za starše je simpatična knjiga, ki bi jo moral v roke vzeti prav vsak starš, čeprav je pogovor z dr. Kandare Šoljaga tako prijeten, da ne bi ob živce spravil niti najbolj napetega najstnika.

O najstnikih dr. Ana Kandare Šoljaga pravzaprav govori na zelo spoštljiv način, ki ga človek ni vajen. S svojimi izkušnjami, znanjem in študijem točno ve, zakaj se najstniki obnašajo na določen način in kako do njih pristopiti.

Komu je torej teže – staršem ali najstnikom?

Dr. Kandare Šoljaga: Brez dvoma staršem, saj imajo več odgovornosti, občutka za odgovornost. Najstniki so v tistem svojem 'mutnem' stanju, da niti ne razmišljajo, kaj bo v prihodnosti, kakšne bodo posledice njihovih dejanj. Šele okoli 20. leta vidimo, kakšni smo bili, kako smo bili v resnici izgubljeni.

Od 13. do 19. leta se v možganih dogajajo zares neverjetne stvari. Šele v zadnjih desetih letih je prišlo do velikega znanstvenega napredka, da vemo, da se z vstopom v najstništvo začnejo zelo intenzivno razvijati možgani oziroma začnejo se tvoriti nove povezave, zaradi katerih se celotni možgani preobrazijo. Mi sicer na zunaj vidimo osebo, ki se zdi dovolj odrasla, da razume, presoja, razmišlja s svojo glavo in sprejema dobre odločitve. A v resnici je povsem drugače. Spremembe, ki se dogajajo v možganih, povzročajo čustveno nestabilnost, zaradi katere lahko najstnik kakšno reč zelo narobe razume, poleg tega pa ima zelo oslabljen čut za odgovornost in zlasti ne predvidi posledic svojih dejanj.

Torej za vse to 'noro' najstniško obnašanje ne moremo kriviti hormonov, ampak v resnici možgane?

Dr. Kandare Šoljaga: Ja, v resnici so vzroki nevrološki, zaradi hitrega razvoja možganov. Tudi vsa ta nihanja razpoloženja so posledica vseh teh procesov v možganih. Samo če opazujete najstniško hčer – eno minuto je super razpoložena, potem se odpravlja ven in stoji pred polno omaro oblek, ko v trenutku dobi živčen zlom, ker po njenem nima nič za obleči. Joka, tuli, grozi, vi že razmišljate, da z vašim otrokom zares nekaj ni v redu, da nujno potrebuje pomoč psihologa, ko nenadoma pri vratih pozvonijo njene prijateljice in ona spet postane najbolj prijazna oseba. To je tipično najstniško obnašanje, ko otrok v eni minuti grozi, da se bo ubil, ker nima nič za obleči, drugo minuto pa že povsem mirno klepeta s sošolci.

Mislim, da ta nova spoznanja o najstniških možganih zares lahko veliko pomagajo vsem, tako staršem, učiteljem kot tudi nam psihologom. Najbolj se razvija ta prednji, čelni del možganov, ki je kot nekakšen novi dirigent, ki se mu morajo zdaj prilagoditi vsi drugi deli možganov. Strokovno rečemo, da imajo najstniki nestabilne možgane. V teh letih niso razvite še sposobnosti za predvidevanja, da to, kar počnem danes, vpliva na jutri, prav tako še ni razvita sposobnost sprejemanja odločitev. Na primer, kolikokrat boste pri minus 5 stopinjah videli najstnika, ki gre na avtobus samo v majici. On je bil pač na telovadbi, kjer mu je bilo vroče in zdaj se mu ne ljubi obleči. Ne razmišlja, da ga bo kmalu zeblo in da se lahko prehladi. In ko ga vprašaš, pa zakaj si šel tak ven, on v resnici ne ve, ali kot pravi moj ameriški prijatelj, psiholog, te gleda s pogledom nemškega ovčarja, ker zares ne ve, zakaj je nekaj storil. Pač je, ne ve, zakaj. To je zelo podobno kot pri otrocih tam okoli treh let, takrat se jim možgani tudi razvijajo z veliko naglico in pač uveljavljajo svojo voljo. Vse je ne. To je prvo formiranje identitete in osamosvojitev od staršev. Podobno je pri najstnikih, ker se z njihovimi možgani dogaja toliko stvari, oni zares nimajo kontrole nad svojimi izpadi.

To so spoznanja, ki bi jih morali vedeti tudi učitelji, profesorji? Mislite, da oni vedo za vsa ta nova spoznanja o najstniških možganih? To bi bilo zelo pomembno.

Dr. Kandare Šoljaga: Lahko govorim le za Hrvaško, kjer se mi zdi, da so učitelji opremljeni za pedagoško delo le s svojim življenjem in svojimi izkušnjami. Torej tisti, ki je imel boljše življenje, bolje reagira, tisti, ki je imel slabšega, je bolj živčen. Mi od njih sicer pričakujemo, da so strokovnjaki, a v resnici za vzgojo in razvoj niso, ne znajo pravilno reagirati. Najstniki se na vse odzovejo na polno. Ko znorijo, znorijo na polno, ko je smešno, je noro smešno, ko so žalostni, so do konca žalostni, tako kot nikoli več v življenju ne bodo. Pri njih je vse maksimalno. In to je treba razumeti, tudi v šoli.

Kako potem reagirati pri prepiru z najstnikom?

Dr. Kandare Šoljaga: Ko se razvije prepir med najstnikom in staršem, lahko nastane prava vojna. A v tistem trenutku starši ne smejo računati na racionalnost. Ko se najstnik vznemiri, prav nič ne more ustaviti njegovih možganov in reakcij. Takrat je najbolje, da se starši ustavijo, gredo v svojo sobo in počakajo, da se najstniku možgani ponovno stabilizirajo. Vznemirjenega najstnika je najbolje pustiti pri miru, potem se boste lahko povsem mirno pogovorili z njim.

Najstniški možgani nasploh obožujejo hitrost. Oni se radi hitro vozijo v avtomobilu, na motorju, v letalu, hitro se ga napijejo. Hitrost zelo paše razvijajočim se možganom, zato se je z najstnikom še najbolje pogovarjati med vožnjo z avtom. Tako boste najlažje kramljali z njim o vseh stvareh, o zabavnih in resnih.

Kaj najbolj potrebujejo najstniki? Oni najbolj potrebujejo sidro, uravnovešene, razumevajoče starše, ki vedo, kaj se z njimi dogaja. Tako oni lahko norijo, okoli njih pa so mirni ljudje v zenu. No, kolikor je to mogoče, ker kot sem že rekla prej, najstniško obnašanje in vzkipljivost sta zelo nalezljiva. Tudi starši ne morejo imeti vsak dan dober dan, tudi starši imajo svoje naporno življenje in ni čudno, da vsake toliko časa tudi njim poči. A več kot vemo, bolje se lahko odzovemo na najstnike.

Kaj pa moderna tehnologija? Ali odrasli sploh vemo, kako ravnati z vsemi digitalnimi pripomočki, predvsem pametnimi telefoni, kdaj jih pustiti, kdaj jih prepovedati?

Dr. Kandare Šoljaga: Prav zdaj so strokovnjaki naredili nekaj raziskav na to temo, ker vsi ti pametni pripomočki so pač naša realnost. Naredili so raziskavo pri študentih prvih letnikov, ki so še vedno v tem najstniškem procesu. Najprej so morali vsi študentje ob začetku predavanj v škatlo dati svoj mobilnik. Potem so spoznali, da se študentje veliko slabše koncentrirajo, če v roki nimajo mobilnika. Če ga imajo pri sebi, vsake toliko časa malo preverijo stanje na svojih socialnih omrežjih in elektronski pošti, preostali čas pa poslušajo predavanje. Ko nimajo mobilnikov, samo razmišljajo o tem, kaj se zdaj dogaja na njihovih pametnih telefonih in kaj vse zamujajo.

Podobno so dognali pri učenju z mobilniki ali brez njih. Tako so naredili preizkus. Dijaki so imeli po 15 minutah učenja 'technology break' oz. odmor za tehnologijo. V tistem odmoru so dijaki mirno preverili vse, kar se je zgodilo na njihovih telefonih, nato pa je ponovno sledilo učenje. Učenje so nato podaljševali do 30 minut, no, dlje ni šlo. A prišlo so do zaključka, da če najstniki vedo, da bodo imeli tehnološki odmor, se vmes zares skoncentrirajo in učijo. To je veliko bolje, kot pa da najstnik ure in ure sedi za mizo brez mobilnika, a se čisto nič ne uči, ker razmišlja samo, kaj vse zamuja na družabnih in drugih omrežjih. Vsa ta nova spoznanja nam veliko pomagajo pri razumevanju najstnikov, njihovih možganov in tudi tehnološke dobe. Meni se to zdi super. To je odlično sodelovanje modernih znanosti, nevroloških znanosti in psihologije.

Ampak v resnici imajo najstniki zelo naporen ritem življenja? Morda premalokrat pomislimo na to? Šola, učenje, šport, druženje, starši …?

Dr. Kandare Šoljaga: Ja, v resnici njim ni lahko. Ves čas nekdo nekaj želi od njih – starši, učitelji, trenerji. Tudi večina odraslih ne živi v takem tempu, poleg tega njemu možgani ves čas delajo, ko pri odraslih že počivajo. Odrasli bi se morali večkrat čuditi, koliko energije imajo najstniki.

Kaj pa fantje in dekleta? Je tukaj kakšna razlika pri razvoju?

Dr. Kandare Šoljaga: Ne, možgani se razvijajo na zelo podoben način, z zelo podobnim tempom. Druge razlike so zelo kulturološko pogojene. Razliko pa je treba narediti pri vprašanju spolnosti. Zato je zelo pomembno, da starši govorijo o spolnosti s svojimi otroki in najstniki, če ne bodo oni, bo nekdo drug, v najslabšem primeru jih bodo nagovorile internetne porno strani. Raziskave kažejo, da večina otrok pride v stik s pornografskimi stranmi, ko so stari 10 let, kar je grozljivo. Porno strani nas o seksu ne morejo naučiti nič, saj tam ni ljubezni, ni romantike, ni čustev, ni nežnosti, ni skrbi za drugega, za sebe, ni govora o bolezni …

Vem, da je to lahko nerodna tema tako za starše kot za najstnike, a starši najlažje govorijo o spolnosti na primerih drugih. Na primer pri filmu, ob poslušanju glasbe. Tam lahko mimogrede svojim najstnikom zapolnijo nekaj praznin, ki bi sicer ostale nezapolnjene.

Prav tako je treba fantom povedati, da dekleta spolnost doživljajo veliko bolj čustveno kot oni. Dekleta se navežejo, zaljubijo, njim to veliko pomeni. Prav tako je treba dekletom povedati, da fantje spolnost bolj doživljajo kot trening, da lahko seksajo povsem brez čustev, da je to bolj dokazovanje samemu sebi. Dekleta si prvo spolno izkušnjo zapomnijo za celo življenje, fantje pa o tem sploh ne razmišljajo več, za njih je najbolj pomembno, da je čim prej in da se lahko pohvalijo prijateljem. Tako pač je.

Foto: Osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord