5. 11. 2014, 11:35 | Vir: Liza

Intervju z Jasmino Audič, ki se ukvarja z energijami narave - Orišami

Tina Ramujkić

Jasmina Audič o sebi pravi, da je pozitivno čudna, da je videti kot čisto navadna oseba, verjetno v enaki meri kot drugi občudovana in osovražena, z veliko napakami v preteklosti (neuspehi, cinizem, zajedljivost, impulzivnost) in z veliko manj napakami v sedanjosti (preveč perfekcionizma, ki jo včasih dela nemogočo). Njene gube pa so večinoma posledica smeha.

Poleg svojega rojstnega imena nosite še eno ime?

Awodiran pa je moje svečeniško ime, ki dobesedno pomeni posvečena v skrivnost. In prav ta funkcija mi s tem imenom daje več motivacije biti bolj nevtralna, tolerantna, potrpežljiva in dojemljiva za vse skrivnosti življenja, da jih vidim kot nekaj povsem običajnega.

Kdaj ste se prvič srečali z orišami – energijami narave?

Z energijami narave se vsi prvič zavestno srečamo s prvim vdihom, kot filozofijo življenjo pa sem jih nezavedno iskala od nekdaj, začela tipati leta 1994, aktivno našla pa leta 2003. Vse druge filozofije mi nekako niso bile sprejemljive, v orišah pa me ni nič zmotilo. Moja drugačnost je tu nekaj normalnega, moji vzponi in padci so del življenja, moja vprašanja najdejo odgovore, ki so logični, nič romantični.

Oriše so realizem! In res bi težko bila pripadnica religije – katere koli v njenem klasičnem smislu verovanja v nekaj, česar znanstveno ni mogoče dokazati (čeprav zdaj že dokazujejo obstoj duše ...), v vodo pa hudo verujem, ker vem, kako je biti žejen in umazan. Skratka med vsem, kar je na svetu, in hvala stvarniku, da je vsega toooliko, mi je najlažje verjeti vase in v naravo, ki mi omogoča preživetje. Vsi smo odvisni od vode, zraka, zemlje ...

V orišah k tej soodvisnosti dodamo še abstraktni del. In če si v mislih narišete prvi žarek sonca, ki zjutraj obsije vrhove gora, ali zadnji žarek sonca, ki na videz poljubi morje, tik preden se potopi vanj, če si narišete jutranjo roso na listih dreves, brezzobi nasmeh dojenčka ali opotekanje pravkar povrženega konjička – lahko kdo reče, da to ni odraz božanske lepote?

Zakaj soodvisnosti?

Verjamemo, da smo soodvisni, ne le mi od naravnih elementov, temveč tudi oni od nas. Naj pojasnim, vsako živ­ljenje ima neki namen, pomen, ki presega dekorativno vrednost. Voda bi brez ljudi, živali, zemlje in rastlin le bila. Seveda preživi brez nas, a koristna je lahko le drugim oblikam življenja, sama sebi le je, le obstaja.

Že več kot deset let ste kot duhovna skupnost prisotni v Sloveniji?

Prisotni smo kot Duhovna skupnost Oriš – energij narave, ker se Svetovnonazorske ali Filozofske ni dalo registrirati, uradno smo od 2007.

Kaj vse se je v tem času spremenilo za vas in kaj za samo skupnost?

Hm, če dobro pomislim, se kaj drastičnega ni spremenilo. Nam je dobro. Dobili smo čudovito priložnost predstaviti se v Mestnem muzeju Ljubljana, imeli smo televizijsko oddajo na lokalni televiziji (na ogled pod video vsebinami na www.orisa.si), bili gostje v Duhovnem utripu, skratka imeli smo kar nekaj možnosti odstraniti kak­šne okove tabujev, v katere ljudje vkujejo nekaj nepoznanega.

Zdaj se v glavnem ve, da smo okolju prijazni, sicer glasni in razigrani, a nenevarni. Skupnost raste, kakšen kamenček se kdaj zakotali pod naše noge, a izzivi nas obogatijo in z njimi rastemo. Zame osebno se z več člani veča odgovornost, in to je prav in dobro. Torej vse mikro spremembe, ki so se zgodile, so super.

Kaj je vaše poslanstvo?

Naše poslanstvo je ljudi naučiti tistega, česar jih starši niso znali, zmogli, niso imeli časa ali pa že sami teh znanj niso bili več deležni od svojih babic, ker so se skozi industrializacijo, potrošniško kulturo in s tehnološkim bumom izgubila. Ta znanja niso neka skrivnost, gre le za živeti dobro tukaj in zdaj, rešitve za svoje težave najti v naravi – z opazovanjem in posnemanjem ali z uporabo njenih virov.

Biti hvaležen za vsak dan posebej, opaziti bolj to, kar imamo, kot pogrešati tisto, česar nimamo, spoštovati starše, prednike in zanamce.

Biti skrben do lastnega življenja, stabilen v čustvih, odgovoren v delovanju in bivanju, spoštovati naravo in njena darila. Biti samozavesten, organiziran, discipliniran, spontan, delaven, umirjen, toleranten, spoštovati različnosti, biti potrpežljiv, komunikativen, moder ...

Kaj menite o postajah HAARP?

Sprašujete Jasmino ali Awodiran? No, reciva, da Awodiran. Awodiran meni, da v življenju obstajata dve vrsti težav, ene so take, ki jih imamo moč rešiti, druge pa take, s katerimi se moramo sprijazniti in se prilagoditi. Med te druge bi uvrstila HAARP. Kolikor vem, se igrajo s frekvencami tam na Aljaski ... Naj bi že tudi nehali letos, je bilo rečeno. No, ali pa bodo uradno nehali in neuradno nadaljevali ...

Majhni otroci, majhne igrače – veliki otroci, velike igrače. Če želite strokovno razlago vpliva na nas, na naravo, bi bil morda kdo iz Jožefa Štefana pravi sogovornik. Jaz imam o tem premalo znanja, ne poglabljam se v to, ker menim, da ne morem dovolj vplivati na to, tudi če bi imela znanje. In se zato ne počutim nemočna, če nimam vpliva. To me motivira, da še bolj aktivno živim trenutek.

Ljudje smo prestrašeni, da nas nekdo res zastruplja, nadzoruje naša življenja, naravo, vreme ...

Koliko je naše življenje zares naše, se vedno lahko vprašamo, ni pa treba imeti strahu pred tem. Naše življenje je posledica življenja naših prednikov, celo sedem generacij nazaj vpliva na nas prek čustvenih in mentalnih vzorcev, prek odvis­nosti, genetskih bolezni ... Kolikokrat se v kriznih situacijah zalotite, da niste reagirali kot Rajka? Kot kdo pa, morda kot Rajkina mati, babica ali kot praprapra nekdo, ki je živel leta 1869?

'Starejša' je naša reakcija v sedanjem času, manj je primerna. Nekaj, kar je bilo takrat sprejemljivo, danes ni. Pa o tem zelo malo razmišljamo, o privzgojeni nemoči, o ponavljanju vzorcev ... pa to dosti več oblikuje in občasno uničuje naše življenje, kot vse, s čimer nas strašijo po televiziji. Da ne omenjam notranjih sovražnikov, kot so lenoba, depresija, brezup, neumnost, ozkoglednost, trma, ljubosumje ... 

Vse to je znotraj nas, torej je rešitev odvisna od nas. Na zunanje vplive direktno težko vplivamo, lahko pa krepimo sebe. Tisto, kar je najpomembnejše orožje pri tem in v boju z zunanjimi negativnimi vplivi, je naše osebno božanstvo, ki mu rečemo ori. Ori simbolno predstavlja naša glava. Je sedež gibljivega – spremenljivega dela naše usode.

V svoji glavi, umu, se odločimo, kaj bomo in česa ne bomo počeli, sprejeli, imeli, dojeli v svojem življenju. Ne trdim, da na nekoga z dobrim, stabilnim in močnim orijem razne kemikalije v zraku, vodi, razne frekvence in sevanja ne vplivajo, seveda vplivajo, a je aktiven, ni depresiven, poskrbi zase, je optimističen ne prestrašen.

Naš ori je osnova, ki naredi pogoje, tudi za verovanje. Bogovi katerekoli religije, interpretacija njihovega pomena in sporočila so odvisni od našega razumevanja, ki nam ga omogoči ori.

Vse oblike izrazov narave imajo svoj ori, nekateri so logično lažje razumljivi, drugi so bolj abstraktni. Ori živali in rastlin je lažje opaziti, če na primer pogledamo kokoši na travi ali kokoši v prisilni drži pod lučjo, ni nujno, da smo strokovnjak, da opazimo ori, ki deluje bolje. Svoj ori ima tudi čas – izraža se prek narave. Predstavljajo ga ljudje, rastline, živali in minerali, saj brez njih čas nima fizične oblike.

Kaj lahko kot posamezniki naredimo v dobro narave in vseh nas?

V dobro vseh in narave naj vsakdo poskrbi zase. Duhovna evolucija je postajati vsak dan boljši človek, manj opravljiv, manj lažniv, manj zloben, manj pohlepen, manj slep za realnost življenja, manj gluh za klic ljubezni in miru.

Vzemimo si čas zase, za svojo družino in naj nam bo to pomembnejše kot posedanje po kavarnah, potepanje po trgovskih centrih.

Pojdimo v naravo in si povrnimo svojo harmonijo. Namesto virtualnih gojimo pristne stike. Živimo življenje, ne ga le opazovati, kako hiti mimo in nam uhaja. Tak človek je dober in hvaležen 'uporabnik', če že ne častilec narave, je nekonflikten sosed, je toleranten državljan, je umirjen in spoštljiv starš in otrok, je odgovoren in zanesljiv partner.

Vsak mesec imamo dogodke, o čemer si lahko preberejo na naši spletni strani www.orisa.si.

Pripravila: Rajka Meše

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord