Dr. Aljoz Ihan o tem kako lahko adrenalin žene v finančni propad

Lahko rečemo, da knjiga Slike z razstave nadaljuje vaša razmišljanja, ki ste jih zastavili v Državljanskih esejih?

Lahko bi rekel, da je bila recimo esejistika dobra teoretska priprava za roman. Mislim, da je zgodba, ki se dogaja v teh zgodbah, tranzicija, ki nas zdaj tako peče. Zdelo se mi je zanimivo to obdelati, ker mislim, da pri nas še ni, in tudi dobro, da se čim prej obdela. Za mene je to bil nekakšen eksperiment ali smo tranzicijo že prestali.

Pa smo jo?

Rezultat je bil pozitiven. Sklepal sem iz več stvari: prvič iz tega, da me je zaneslo v smer zelo humornega pripovedovanja, in kadar človek o nečem pripoveduje humorno, to pomeni, da ima do tega distanco. Imam občutek, da se je ta zgodba končala, sicer ne bi vzpostavil distance. Drugi dokaz, ki sem ga dobil iz samega pisanja, je, da se mi je zgodba pravzaprav lepo zaključila, skoraj pravljično. Pomeni, da bi, če bi jo pisal pred desetimi leti, imel še polno nejasnosti in vseh tistih vznemirjenosti, ki jih imaš, ko si sredi dogodkov, takrat stvar niti ne bi bila humorna, niti se ne bi zaključila katarzično, z lepim koncem.

Iz tega stališča mi ta eksperiment kaže, da so se stvari, ki so se nam morale zgoditi, zgodile. Pravzaprav ta knjiga ni toliko nadaljevanje esejev, ampak je kot zgodba nadaljevanje knjige Hvalnica rešnjemu telesu, ki je bila hormonska knjiga, saj sta bila glavna dejavnika testosteron in antagonist testosterona, se pravi kortizol, ki je nasprotnost testosterona, se pravi hormon neobvladanega stresa, depresivnosti ...

Že takrat sem si želel, da bi naslednja knjiga bila prav tako hormonska. S knjigo Slike z razstave sem napisal knjigo o adrenalinu, hormonu, ki je gonilo mojih treh glavnih junakov, ki so v tranziciji finančno propadli, ampak so se spravili še enkrat, kar je za adrenalin tudi značilno. To pomeni, da v igralnici ali pri kartah postaneš toliko zasvojen, da bolj izgubljaš, bolj si pravljično vzburjen, bolj te vleče. Zato se v tej knjigi vse vrti okoli adrenalina.

Kaj pa okoli testosteronov, saj je ena od glavnih junakinj tudi prelestna ženska?

Res je, ampak ženska ima tu drugo vlogo. Z njo sem hotel uravnotežiti adrenalin. Imam tri možake, ki so vsi skupaj precejšnji tranzicijski naivni zgubarji, adrenalinski odvisneži. Ti pa običajno izgubijo, ker se njihov fokus tako zoži, saj adrenalin ubije vso lateralno pozornost. Fokusiran si le na to, kar te vleče, kar pomeni, da si vedno narediš pravljico in na koncu te seveda drugi dejavniki pokopljejo. Ti moji junaki gredo povsem noro, ko so že tu zgubili, v še manj domačo pustolovščino v Rusijo, kar pomeni, da je to vnaprej zgubljena zadeva z igralci, ki jim niso kos, ker so ti od njih finančno stokrat težji.

Kakšno vlogo ima ta ženska?

Naredil sem eksperiment, kako te adrenalince malo prizemljiti. Dal sem jim drug hormon, ki je naravni antagonist, nasprotnik adrenalina, oksitocin. To je hormon navezanosti, ljubezenski hormon, ki ga imajo največ nosečnice in mame, ki dojijo. Ta hormon je prav nasproten adrenalinu, saj tisti, ki ima adrenalin, ne more imeti oksitocina. Zato sem v zgodbo postavil nosečnico. Če bi postavil žensko, ki bi imela le oksitocin zaljubljene ženske, ta stvar za žensko-moški odnos ne bi bila dovolj, ker je adrenalin pri odvisnežu tako močan hormon, da ta ne bo nikdar vzel ženske, ki je v njega zaljubljena.

Zato sem v zgodbo postavil žensko, ki je noseča, in jo v resni ne brigajo ti tipi, čeprav na nekakšen način išče očeta svojemu otroku, ker je biološko napačen. Ko se potem zaplete v te zgodbe, se izkaže, da ti zgubarji, ko so soočeni z žensko, ki se predvsem bori za svojega otroka, preživijo, postanejo ekipa.

Ste k pisanju pristopili znanstveno, glede na to, da ste določenim hormonom namenoma dodali druge, ali bolj razmišljajoče?

Saj pravim, da ne razlagam znanosti, ampak da iz tega izhajajo metafore. Hotel sem povedati, da je našo adrenalinsko ambicijo, ki smo jo imeli, ker nas je vrglo v drugi sistem, ki ga nismo poznali in smo potem zaplavali po zraku, ker se nam je zdelo, da so se pojavile blazne prilike, ki jih je treba zagrabiti, kar človeka prenese v igralniško stanje, možno ozemljiti edino tako, da človek prepozna, da gre v resnici za življenje, otroke in družbo.

To se mi je zdela edina možna protiutež adrenalinu. Sicer je človek, ki ima adrenalin in je prizemljen, zelo učinkovit, ker ima cilj, fokus. Tekačev adrenalin, ki ima pred sabo cilj, bo šel v mišice, da bo čim hitreje tekel, medtem ko bo hazarder, ki v bistvu nima cilja in želi le pravljico, ves adrenalin porabil za pravljico, saj ga adrenalin oslepi in ogluši za življenje okoli njega.

Menite, da pravljice ni možno živeti?

Mislim, da je pravljica možna, vsekakor pa ne pravljica, ki je stkana iz adrenalina, saj je ta nepravljičen že zato, ker človeku zaslepi vse impulze od strani. 'Adrenalinec' je tiger, se pravi tisti, ki ima zenico le za svoj plen, medtem ko pravljico lahko živi nekdo, ki sledi svojim ciljem iz celotnega spektra sveta. Skratka ta hormonski del je bil podlaga zgodbe, v kateri sem našel asociacijo s tranzicijo, nakar se mi je zdela tranzicija takšna adrenalinska 'odpuljenost' – da smo padli iz sistema, ki smo ga poznali, v sistem, kjer nismo bili absolutno prizemljeni, ker ga nismo poznali, hkrati pa smo bili preleni, da bi si vzeli čas in spoznali nove smernice in reflektirali to, o čemer smo razmišljali.

Najbolj izrazito leni v tem smislu so bili novi podjetniki. Recimo ekonomisti z znanjem ekonomije iz socializma, ki se niso učili kapitalistične ekonomije. Namesto da bi si vzeli čas in videli, kako stvari funkcionirajo v kapitalizmu, so si raje med sabo telefonirali in se dogovorili, kar so bili isti vzorci kot prej. Če se s petimi slepci zmeniš, da je nekaj prav, to še ne pomeni, da je prav.

Nas s svojim pisanjem želite zbuditi iz lagodnega dremeža?

Vsa pisanja so vedno debatiranje, treniranje realnosti. Če je zgodba zapisana kot roman, je to pravzaprav isto kot eksperiment v biokemiji ali celični biologiji. Se pravi, da postaviš neke osebe in gledaš, kako se obnašajo.

Ste pri analiziranju zelo natančni, mikrobiološki?

Seveda, drugače ne dobiš realnosti. To poskušam, ker če se vse poklopi, tisti ljudje v resnici živijo in v tem romanu sem jih želel narediti čim bolj človeške. Najprej sem mislil, da bi mafijce prikazal črno-belo, saj se s tistim, kar je hudobno, ne ukvarjamo, ampak sem videl, da pravzaprav lahko vsakega človeka povsem razumeš, če ga daš v take okoliščine, kjer razumeš, zakaj se tisti mafijec želi znebiti teh Slovencev.

Zdelo se mi je fino, da sem glavnega ruskega mafijca prikazal kot tipično šibkega Rusa. Se pravi medveda, močnega, ampak ko se zagleda v neko žensko, popolnoma razčustvovanega in neuravnovešenega. V knjigi vsakega junaka opisujem z zgodbami in tej ženski gre v spominih na tega ruskega mafijca ravno to na živce, ker bi veliko raje videla, da bi se do nje ves čas obnašal dosledno, se pravi grobo in arogantno. Ta pa je v nekem trenutku, kot da pade v cmeravega otroka, ki bi si rezal žile ...

Zakaj ji gre to na živce?

Ker to čuti kot čustveno izsiljevanje, obenem si ni na jasnem, kako se bo obnašal v naslednjem trenutku. V njegovi tragiki sem ga tudi razvil v osirotelega fantka, ki so mu v nekem trenutku pobili družino in se je moral znajti. V glavnem so vsi taki ljudje, ki so se morali znajti, ko so bili še zelo nebogljeni in prepuščeni samim sebi, navzven trdni. Tudi pri enem od junakov, ki je skrajni adrenalinec, nekdanji udbaš, potem poslovnež, v dveh ali treh odlomkih nakazujem, da je bil vojna sirota, ki je odraščal po internatih, in pozorni bralci pa bodo videli.

Za njega je bila potrditev, da ima dosti denarja, in ko se je vsaj navidezno zmenil za milijonski posel z mafijcem, mu je ta predvsem pomenil, da je iz sebe vrgel svoj kompleks vojne sirote. Zaradi tega skoraj ni videl, da je v istem trenutku mafijec že skoraj določil, da bo ubil tisto žensko z otrokom in vse druge, kar so vsi drugi že videli. On je še vedno premleval svoj uspeh, ker je vsak človek, sploh če je poln adrenalina, tako ozek, da je praktično le v svojih štorijah.

Najbolj zabavno se mi je zdelo, da ljudi v takih adrenalinskih situacijah povsem vsaka stvar preseneti, ker takrat niso več zmožni videti realnosti in je vsaka naslednja stvar, ki jo doživijo, proti temu, kar so mislili, da bodo doživeli. Ravno zaradi tega mi je bilo dobro, da sem lahko za like porabil tranzicijski adrenalin.

Ste zgodbo sestavljali sproti ali ste že takoj poznali razplet?

Bil je eksperiment, da vidim, kaj se zgodi. Najbolj me je zanimalo, ali bo prišlo do zaključenega konca. Marsičesa nisem vedel vnaprej, tudi na začetku, ker je like treba kompaktizirati, da so resnični, da delujejo realno. Človek ima polno glavo informaciji, kot ima pianist polno glavo informacij o skladbi. Niti ne gre toliko za note, ampak si mora glavo napolniti s skladbo kot doživetje, kako bo na tem in tem delu hrumela čez. Teh informacij je desetkrat več, kot je samih not, pri pisanju je podobno. Ko pišem, je treba imeti polno glavo besedila, ker je treba poskusiti oživeti like in zgodbo iz vseh svojih registrov.

To konkretno pomeni, da ste med pisanje te knjige veliko brali o ruski mafiji?

Ne, to sem že prej, takrat je treba sestaviti zgodbo.

Želite s svojim pisanjem spodbujati k udejanjanju svojih razmišljanj?

Mislim, da je eden od naših največjih problemov ta, da ekstremno nismo bili vajeni reflektirati tega, kar se nam dogaja, to opaziti in tudi izraziti navzven. Nismo bili vajeni opažati stvari. Opažaš stvari, ki jih poznaš že prej. V socializmu nismo bili vajeni denarnih odnosov, zlasti odnosov lastništva, gospodarstva, kaj je potrebno za preživetje, kaj je bistveno, kaj ne, ker ni bilo treba. Stvari so na neki način tekle. Zdaj tega ni več. Če tega nismo znali opažati takrat, ko je bilo treba družbeno lastnino privatizirati, sploh nismo vedeli, zakaj bi jo privatizirali? Kdo je to povedal? Potem je v resnici nismo privatizirali in smo jo več ali manj pretvorili v državno, vmes pa je bilo toliko in toliko izgube kot pri vsaki transakciji.

Se vam zdi, da družba sploh želi imeti razmišljajočo maso ljudi, da to spodbuja?

Družba tega ne bo nikoli spodbujala. To vedno spodbuja situacija. Tipičen problem so zavodi, bolnišnice ... Dokler gre, gre. Večina ve, da bi se recimo stvari s preplačanimi materiali rešilo tako, da bi direktor bolnišnice deloval kot posameznik, ki kupuje avto, in hoče kupiti optimalno za svoj denar. Zato bi moral direktor biti lastnik bolnišnice, ker bi potem stvari bile zanesljivo urejene brez vsakih razpisov.

Vsi v bolnišnici bi se tudi zavedali, da so povsem odvisni od tega, da so racionalni. To pomeni, da bi mentaliteto samo po sebi uredilo, če bi prišlo do tega, da 14 dni ali mesec dni ne bi bilo plače. Dokler gre po starem, si pustimo, da gre. Gre za lenobo, konformizem, vprašanje je le, do kakšnega udarca se je človek pripravljen neaktivirati. Tu gre za družbeno raziskavo.

Kaj pa mikroorganizmi, so ti enostavni za raziskovanje?

Niso preveč.

Kako preskakujete iz znanstvenega v literarni svet?

Nobenih preskokov ni. So različne tematike.

Imate potrebo po umeščanju svojih razmišljanj?

Orientacija ti lahko velikokrat reši življenje. To, da ne veš, kje si, kakšne so okoliščine, je lahko zelo nerodno. Treba je imeti GPS, v socializmu ni bilo te potrebe, takrat ni bilo treba imeti orientacije, celo ni bilo zaželeno. V resnici sistem ni bil tako konsistenten, kot se je zdel, kar precejkrat se je preobračal. Takrat bi bili ljudje, ki so imeli orientacijo, v takem sistemu tujki. Nekdo, ki je imel orientacijo, je videl, da se je sistem razvil v eno smer in potem v drugo ter rekel, da to ni razvoj, temveč zmeda. Takrat je bilo bistvo, da posamezniki niso imeli družbene orientacije, zdaj pa je smrtno nevarno, če je nimaš.

Se vam zdi, da kapitalizem res želi ljudi, ki razmišljajo in imajo svojo orientacijo?

Saj pravim, da je nevarno, če je nimaš, čeprav ima raje, da nimaš orientacije. Vsak sistem ima raje žrtve. Res pa je, da v kapitalizmu človek ni črna ovca, če dobi orientacijo, lahko se mu obrestuje. V socializmu je bil faktor orientacije slaba lastnost za preživetje, lahko te je teplo, medtem ko v kapitalizmu načeloma ni slabo, da imaš orientacijo.

Kapitalizem zlasti ni tako uniformni sistem, kot je bil socializem, saj je tisoč kapitalizmov. In vsaj to orientacijo, kakšne vrste igre je v kapitalizmu, je nujno imeti, saj je ta tako prepleten, mednaroden in sestavljen iz različnih kultur, da je orientacija zelo pomembna. V povprečju jo bolje odnesejo ljudje, ki jo imajo. V socializmu bi človek rekel, da je bilo obratno, ni bilo blazno narobe imeti orientacijo, le da so se ljudje, ki so jo imeli, težko zadržali, da ne bi to vsaj malo izrazili. Bilo bi fajn, da v socializmu človek nima orientacije, da ne govori, kar je mučno in dela zatrte ljudi.

Kar je obratno od tega, kar počnete vi, ki radi delite svoja razmišljanja.

Meni to deluje v redu in mi tudi veliko pomeni. Ko napišem knjigo, se za nekaj mesecev izprežem. Zadnja leta običajno, ko gre že ena knjiga na leto ven, potem vedno traja dva meseca, da napišem knjigo, ki običajno zelo hitro izide, potem pa traja še dva meseca, da tisto knjigo na neki način predelam v pogovorih o njej.

To se mi zdi zelo pomembno obdobje, ker si človek tako zapre teme in potem pozabi. Je kot pri psihoterapiji, ko je treba vsako stvar, ki jo psihoterapevt odpre, predelati. Se pravi, nobene stvari se ne sme odpirati zato, da ostane odprta, temveč je treba vsako stvar pospraviti. Je kot pri kirurgu, ki te ne more prerezati, potegniti ven malo žolčnika in te ne zašiti. S tem ti je naredil blazno škodo. Podobno je pri pisanju knjige, kjer je zapiranje tudi nujno.

Čeprav ste napisali piko na koncu zadnjega stavka v knjigi?

Ampak s piko knjiga šele začne funkcionirati kot živa in potem je pač treba umiriti.

Ste zahtevnejši avtor, ki nič ne ujčka, temveč sili človeka k razmišljanju, ste zelo brani.

To mi je v redu. Če obstaja kakšna definicija umetnosti, ki mi je simpatična, je to, da je to vendar en objekt, ki ga veliko ljudi prepozna kot svojega in takrat med vsemi temi ljudmi steče oziroma nastane komunikacijska skupnost. Če vsi v dvorani gledajo neki film, ki jim je fajn, jim med sabo ni treba nič razpravljati. V bistvu jih je ta film združil in organiziral.

Ste nevarni, ker s pisanjem spodbujate k razmišljanju in udejanjanju?

Ja, ampak tako nastaja komunikacija, ki je nujna, ker se družba prek nje razvija. Ravno s tega stališča je zagotovo, da sta v današnjem času film in glasba zelo močni umetnosti. Film se mi kot nezavedna komunikacija zdi bistveno močnejši kot knjige, ker je množičen in bolj angažira veliko ljudi, ki jim ista zadeva na neki način postane domača.

Medtem ko so knjige močnejše v tem smislu, ker vzpostavljajo povezavo med združevalnim momentom tega artefakta in med ubesedenjem, saj je beseda že skoraj akcija. To, da nam je vsem všeč muzika, nas sicer združi, ni pa še to načrt za neko akcijo. V tem smislu so knjige nevarnejše.

Kako vaš poklic vpliva na vaše pisanje?

Zagotovo bi pisal na zelo drugačen način, ne tako secirajoče. Če ne bi bil medicinec, bi bil pravnik, in v tem primeru moje pisanje ne bi bilo tako drugačno, ker je tudi pravo secirajoče. Če pa bi bil pilot, si predstavljam, da bi pisal povsem drugače.

Kdaj ste najbolj zadovoljni?

Če vidim, da je stvar odprla debate. Ko sem imel na internetu trilogijo o bejbijih in o generacijah, sem bil zelo zadovoljen, ker sem videl, da je to dejansko odprlo debate, televizijske oddaje. Zdi se mi, da je to to.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord