Jožica in Ari sta ambasadorja nasmeha pri društvu za terapijo s pomočjo živali

Kuža Ari se lahko pohvali, da je prvi posvojenček iz zavetišča, ki je postal ambasador. Več o življenju z njim in o poslanstvu ambasadorjev nasmeha nam je v intervjuju zaupala njegova lastnica Jožica Hribar.

Kakšne so pozitivne lastnosti bivanja s psom in kaj vam pomeni, da ste lastnica psa?

Jožica: Sama prihajam z velike kmetije, kjer smo imeli vedno vse mogoče živali in tudi psa, ki je bil tudi tam član družine. Tudi moja sinova sta odraščala z živalmi, najprej smo imeli morskega prašička, nato sta imela vsak svojo posvojeno muco, obe sta dočakali po 16 let, spremljali sta ju skozi naporno puberteto in danes, ko sta odrasla, priznata, da sta bili pogosto njuna tolažba. Kužka sem si zelo želela in je bil ob prihodu namenjen mojemu mlajšemu sinu. Obrnilo se je drugače in postal je moj pes, ki pa je meni in celotni družini življenje dobesedno obrnil na glavo, saj je bil nenadoma pri hiši nov družinski član. Naučil nas je discipline – redni sprehodi, redno hranjenje, šolanje – vsi smo dobili dodatne odgovornosti. Mene je prisilil v gibanje, in čeprav prihajam iz službe pozno in obupno utrujena, je vedno treba še z njim na sprehod. Odkar imam psa, moram načrtovati vsak dan, ponovno načrtujem vsak konec tedna, svoje proste dneve, dopuste, počitnice – vse to vključuje tudi psa. Če ne more z menoj, je treba poskrbeti za varstvo. A tega, kar mi daje, ni mogoče opisati: same pozitivne stvari, toplino, prijaznost, če sem še tako slabe volje, se me razveseli in jaz njega. Ko sva zunaj v naravi, pozabim na ves svet, na vse težave. Ko ga vidim, kako razigrano teče po travniku ali zasneženih poljih, postanem spet otrok in sem preprosto srečna. Dnevno prehodiva na treh sprehodih okrog 10 kilometrov, konec tedna še več.

Kaj pa tisti malo manj lepi trenutki, ko pes ne uboga, ko kakšno ušpiči – kako se soočate s tem?

Jožica: Ari ve, da sem jaz njegova gospodarica, in me zdaj že brezpogojno uboga. Pot do tukaj je bila dolga in naporna, bila pa sem dosledna. Pazila sem, da je bilo kar najmanj priložnosti, da bi lahko kaj ušpičil, izogibala sem se manj prijetnim situacijam, če je bilo le mogoče. Doma smo se naučili pospravljati hrano zunaj njegovega dosega, ima svoj prostor, kjer ima mir, svoje igrače. Ker je izjemno živahen pes, sva največ delala na odpoklicu, čeprav je včasih, ko je bil mlajši in spuščen, rad zavil kam po svoje in je kar naenkrat postal 'gluh'. Zlasti kadar je kje v bližini zagledal kakšnega samca. V urbanem okolju ga imam vedno na povodcu. Zelo dobro pa ve, kaj si lahko privošči pri meni in kaj pri sinovih – pri njima manj, ker sta manj z njim in sta še bolj dosledna. Ju pa obožuje in brezpogojno uboga.

Na kakšen način ste psa šolali – v pasji šoli ali ste ga lepega vedenja učili doma?

Jožica: Ker je bil pes iz zavetišča in mlad, nismo vedeli, kakšen bo njegov karakter, zato sva se takoj vpisala v pasjo šolo pri KD Ljubljana, kjer sva opravila celotno šolanje od male šole do BBH-izpita. Zelo veliko smo delali z njim tudi doma. Opravila sva tudi tečaj dela z nosom, tečaj pasje masaže in šolanje pri Ambasadorjih nasmeha, saj sva njihova člana in terapevtski par. Prav to šolanje pri Ambasadorjih nasmeha naju je najbolj povezalo, med nama se je vzpostavilo zelo tesno medsebojno zaupanje, ki je nujno pri tem delu. Občasno se še vedno udeleživa kakšnega tečaja pri Alfakanu.

Kaj pomeni, da je pes ambasador nasmeha, kakšna je vloga lastnika pri tem?

Jožica: Ambasadorji nasmeha smo prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali. Poleg psov imamo tudi nekatere druge živali, največ pa delamo s psi. Pri tem sva s psom enakovreden par, saj mora pes svojemu lastniku povsem zaupati, moja naloga pa je, da pazim, da se pri delu pes počuti dobro, da dela z veseljem in da ga kdo od uporabnikov ne poškoduje. Ambasadorji nasmeha obiskujemo uporabnike v domovih za ostarele, šolah, vrtcih in podobnih ustanovah, pretežno delamo z najbolj ranljivimi skupinami (starejši, otroci …) in zelo veliko z ljudmi s posebnimi potrebami.

Kakšno je vaše poslanstvo?

Jožica: Naše poslanstvo je, da s svojim prihodom uporabnikom polepšamo dan, jim narišemo nasmeh na obraz, da jih predstavimo živali, izvajamo skupaj različne aktivnosti, se igramo, vodimo psa na sprehod (za gibalno ovirane je to lahko zelo zahteven projekt), veliko se pogovarjamo, psa božajo, mu dajejo ukaze, nagrajujejo s priboljški. Zelo uspešni smo pri aktivnostih Beremo z nasmehom, kjer otroci s težavami pri branju berejo psu, prav tako pripravimo v šolah kinološke urice, trudimo se odpraviti strah pred psom. Posamezni obisk traja največ eno uro in največ dvakrat na teden, saj je to zelo naporno in stresno tudi za psa. Po obisku pes nujno potrebuje sproščujoč sprehod in nato počitek. Delo je prostovoljno, sem prostovoljka, zame, ki se profesionalno ukvarjam s povsem drugimi stvarmi, je to delo poseben užitek, ti obiski so vedno zabavni in prijetni, uporabniki pa hvaležni in ob najinem obisku praviloma vedno nasmejani. Prisotnost živali dela čudeže tudi pri bolnih, dementnih ali kakorkoli drugače prizadetih ljudeh. Preprosto jim polepšava dan in nariševa nasmeh na obraz. Pri delu nosi Ari posebno oprsnico, jaz pa oranžno majico, ki je uradno oblačilo društva. Ko Ari zagleda oprsnico, ve, da greva na delo in se njegovo obnašanje takoj spremeni. Člana Ambasadorjev nasmeha sva šesto leto in sva med starejšimi člani, Ari pa je bil prvi posvojenček iz zavetišča, ki je postal ambasador. Danes je v našem društvu že veliko psov iz zavetišč.

Ari je mešanček, koliko nege in vaše pozornosti potrebuje?

Jožica: Ari je srednje rasti, tehta 20 kilogramov in ima srednje dolgo dlako. Ker živimo v bloku, je nujna skrbna nega, ki pa ni zahtevna. Povprečno dvakrat tedensko mu dobro skrtačim kožuh, seveda pa po vsakem sprehodu skrbno obrišemo ali operemo tačke. Ker obožuje vodo, poleti izkoristi vsak potok za kopanje, doma ga kopamo le, če je zelo umazan, sicer ga brišemo z mokro brisačo. Nekajkrat na leto ga odpeljem k frizerju, da ga postriže. Kot ambasador nasmeha ima vsako leto obvezen zdravniški pregled, prav tako pa dvakrat letno pregled blata. Redno je cepljen in vsake tri mesce dobi zdravilo proti zajedavcem. Seveda je tudi kastriran.

Kako pa njegov značaj prispeva k lepšemu družinskemu življenju?

Jožica: Če smo doma, želi biti vedno del dogajanja in del naših življenj, je naš družinski član: če kuhamo, je v kuhinji, če smo na kavču, je zraven. Ko pa smo odsotni, brez problemov počaka sam doma, pri tem pa pazimo, da je pred našim odhodom redno in dovolj dolgo na sprehodu. Hranimo ga dvakrat dnevno, vmesnih obrokov ne dobiva, nič ne 'pada z mize', dobiva pa priboljške, kadar delava ali če ponavljava vaje. Prav tako so priboljški sestavni del, kadar delava kot terapevtski par.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti mešančkov?

Jožica: Pri psih mešančkih nikoli ne veš natančno, kaj se bo razvilo iz mladička, zato je pozornost ob nakupu ali posvojitvi potrebna. Po mojih izkušnjah pa so bolj zdravi, če imajo dovolj pozornosti in so pravilno vzgojeni, so izjemno prijazni, zelo učljivi in radovedni.

Imate za naše bralce še kakšno sporočilo ali nasvet?

Jožica: Glede na res veliko število zapuščenih živali bralcem polagam na srce: posvojite psa ali muco. Pri tem naj vas ne vodijo čustva, temveč razum. Pred posvojitvijo si bodite na jasnem o tem, kakšne prostorske možnosti imate, kako velikega psa si torej lahko privoščite in kaj želite z njim početi. Tudi pri posvojenčkih je mogoče vsaj približno oceniti karakter, vedeti pa je treba, da bo z njimi morda nekoliko več dela. A žival vam bo gesto vrnila tisočkrat. Na podlagi svojih izkušenj s posvojenima mucama in psom trdim, da žival ve, da je bila rešena, in njena hvaležnost je brezmejna. Moja izkušnja je, da so dobro socializirani psi najdenčki med seboj prepoznajo, četudi se prvič srečajo. Arijeva telesna govorica je čisto drugačna, kadar srečava neznanega psa iz zavetišča – ne glede na spol. Nikdar še ni zarenčal na posvojenčka, čeprav zna biti do tujih, nekastriranih samcev včasih neprijazen.

Besedilo: Metka Pravst // Foto Osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol