16. 6. 2011, 13:26 | Vir: Playboy

Viagra in njeni strupeni ponaredki

Kdo bi vedel, kdaj točno je farmacija nasledila religijo in prevzela ­vlogo tiste institucije, v katero ljudje polagamo upanje.

Morda takrat, ko smo ljudje (s)pustili hedonizem in egoizem civilizacije na plan v polni in pravi podobi. Ali ko se je v misli ljudi prikradla in učvrstila zavest, da je življenje po smrti vendarle preveč oddaljeno, da bi vanj polagali vse upe. Začeli so dvomiti o njegovem obstoju in se odločili za tega tukaj, zdaj. Posledično je farmacija s podaljševanjem življenja oziroma izboljšanjem njegove kakovosti bistveno bolj posegla v trenutke, v katerih smo vedno bolj pripravljeni odšteti svoj denar za storitve in zdravila, ki nam ponujajo možnost upanja k ozdravitvi.

Razvoj znanosti in medicine je omogočil vedno več in bolj raznolikih zdravil z različnimi nameni učinkovanja ter tudi za različne žepe.

Izvirnik

Eno od njih je prav posebne vrste in je odrešilo marsikaterega moš­kega, ki ga je prizadelo breme let ali bolezni in je bil prikrajšan za užitke seksa. Pomanjkanje erekcije pač ni zgolj še ena izmed sodobnih bolezni, ampak je pogosto tudi biološko pogojen pojav, ki nastopi z leti, stresom in kupom dejavnikov, ki obremenjujejo moško psiho in telo – v tem vrstnem redu. In o malokateri tabletki se je od iznajdbe dalje tolikanj pisalo in jo povzdigovalo v rešiteljico ene temeljnih eksistencialnih (torej erektilnih) moških težav, kot so viagro v zadnjih 13 letih, ko je postala množično dostopna.

Tudi iz preteklosti so sicer znani primeri, ko se je neko zdravilo glorificiralo in se mu je pripisoval znaten pomen. Toda doslej najbrž ni bilo posamičnega medicinskega pojma, h kateremu je bilo usmerjeno tolikšno stremljenje enega od obeh človeških spolov na planetu. Jasno, gre za zelo intimno težavo, o kateri redki moški sploh želijo govoriti. V nasprotju z zvinom roke ali operacijo se o tem ne govori v družbi in ob pivu, morda z zdravnikom. Zaupanje je ključno za že tako načet ego. Tudi sicer je jasno, da nam naš najzabavnejši telesni ud ne more vse življenje služiti enako dobro in uspešno; podobno je z nogami, vidom in še kaj bi se našlo. Toda če ne zaupaš sebi, tudi drugim ne boš.

Viagra je nekam v drugi plan potisnila vse tradicionalne in mitološke afrodiziake, ki so jih posamični narodi po vsem svetu uporab­ljali (tudi) za dvig potence. Hkrati pomeni idealen odgovor na odprav­ljanje težav po zahodnjaško – pogoltnemo tableto in nadaljujemo začrtano pot. V nekaterih primerih to celo deluje. V viagrinem očitno, saj to potrjujejo razširjenost in prodajne številke, da ne omenjamo generikov oziroma kopij zdravila, ki so ga izvorno razvili v angleških laboratorijih multinacionalke Pfizer.

Strupeni ponaredki

Nekoč, ko še nismo imeli viagre, še ni bilo interneta, ki bi ljudem omogočal individualizacijo seksa. Tako v praksi kot ob njej: ob kiberseksu, klepetalnicah, kontaktnih straneh, arhivih spolne naslade in mnogovrstnih vsebinah smo dobili neposreden dostop do morja stvari, ki se tako ali drugače vežejo na seks. Med drugim tudi do zdravil, k nakupu katerih nas namesto veleplakatov in TV-reklam nagovarjajo številna elektronska sporočila, ki jih vsak dan lahko najdemo med neželeno pošto.

Ta sanjska dežela spleta, v kateri je vse mogoče, ima seveda tudi temne plati. Ena najtemnejših so ponarejena zdravila, ki so vsaj toliko slaba, če ne še slabša izbira od prepovedanih drog. V nasprotju z omenjenimi, ki se redno prodajajo brez nadzora in so predmet nenehnega uživanja ter posredno tudi nadzora kakovosti z medsebojnim komuniciranjem konzumentov in (pre)prodajalcev, so ponarejena zdravila podvržena sleherniku, ki si po spletu naroča viagre oziroma modre ponaredke, ki se pretvarjajo, da so pravi.

Spletne lekarne poslujejo mednarodno, pri čemer pogosto prodajajo izdelke neznanega ali nejasnega izvora. Skozi leta so spletna zdravila postala velik vir ponaredkov tako v razvitih kot tudi revnejših državah. Ljudje vsepovsod iščejo cenejša zdravila, in to mimo recepta, ki pomeni poprejšnji posvet z zdravnikom. Zakaj bi se pravzaprav ukvarjal z zdravnikom in farmacevtko v lekarni, če se lahko z uporabo interneta vsemu temu izogneš? Zaradi sestavin, jasno. Če vam v realnem svetu, vsaj v Sloveniji, ni treba dvomiti o pristnosti zdravila, ki ga kupujete v prodajalni ali lekarni, ste na spletu lahko skoraj prepričani, da si naključna ugodna ponudba viagre v vašem spletnem nabiralniku ni niti v daljnem sorodstvu z izvirnikom pojma. Seveda vse spletne lekarne niso lažne – to zlasti velja za tiste, ki so podaljšek fizičnih lekarn, ki jih poznamo iz svoje okolice. Pa vendar, kot pravijo sami farmacevti: »Če se cena zdravila zdi preveč ugodna, da bi bilo res, verjetno tudi je tako.«

Videz in embalaža sta podobna izvirniku in zgolj po sliki na spletu je to težko razločiti, kar lahko marsikoga tudi zavede – a v sestavi gre zgolj za cenene ponaredke, polne raznovrstnih dodatkov, ki jih v izvirnih recepturah zagotovo ni. Tako 'obogatene' tablete, ki se po videzu, embalaži in drugih lastnosti morda od izvirnika na videz niti ne razlikujejo veliko, lahko vsebujejo neškodljive sestavine, kot sta laktoza ali sladkor, ali pa škodljive, kot so borova kislina, barva za ceste (s svincem), loščilo za tla, podganji strup strihnin, težke kovine, opečni prah ali cement.

In najverjetneje nič sildenafila, tiste ključne sestavine, zaradi katere slovi viagra in ki jo mora vsebovati za svoj erektilni učinek. Telo različno reagira na povečane odmerke snovi, ki jih prejme vase – in v primeru zaužitja toksičnih snovi bo to jasno dalo vedeti. Če so dodatki neškodljivi, ne boste ničesar čutili, če so škodljivi, ni nujno, da začutite takoj. Kako torej vedeti?

Zaščita ljudi

Od leta 2005 so se zasegi ponarejenih zdravil v Evropski uniji povečali za štirikrat, po podatkih carinskih organov EU pa je bilo v letu 2009 največ ponarejenih izdelkov (takoj za tobačnimi izdelki) – zdravil. Prodaja lažnih zdravil je polje, v katerem je slovenska majhnost (trga) za spremembo prednost, saj za globalne igralce nismo zanimivi in naša država po mnenju nekaterih poznavalcev služi bolj oziroma zgolj kot tranzitna država za večje količine ponaredkov. Vendarle se je proizvodnja ponarejenih zdravil iz Kitajske in Indije, ki sta tudi surovinski oskrbnici nekaterih največjih farmacevtskih multinacionalk, preselila tudi na staro celino, na kateri prednjačijo Poljska, Anglija in Nizozemska, ki je tudi sicer velika proizvajalka prepovedanih drog.

Proizvodnja ponarejenih zdravil je za zdaj razmeroma nepenalizirano področje kriminala, saj so kazni v primerjavi s tistimi za mamila ali orožje docela smešne. Računica je preprosta in posel se zaradi globalizacije širi. Posel, katerega globalno težo merijo severno od stotin milijard dolarjev, ima številne stranske obvode, kot so izgub­ljene vnaprej plačane pošiljke ali visoki dostavni stroški, ki prinašajo ogromno dodat­nega denarja ob ponaredkih samih.

Tukaj se je morala zganiti farmacevtska industrija. Ne zgolj za zaščito dobrega imena (in) svojih blagovnih znamk, ampak predvsem zaradi zdravja ljudi, ki ji zaupajo. Ker je že preganjanje spletnih lekarn precej nemogoč posel za ameriške preiskovalne organe (proizvodnja namreč poteka zunaj držav, kjer se izvaja končna prodaja), so se morali obrniti k zaščiti lastnih izdelkov in k lažjemu ločevanju plev od lastnega zrnja. Toda tovrstne bitke trajajo dolgo, če se sploh kdaj končajo.

Staro obrtniško pravilo pravi, da je ponarejevalec vedno za korak v prednosti, ker poskuša zaobiti neko varnostno stopnjo, ki jo nato drugi v verigi lovijo oziroma morajo odkriti. In med druge v verigi – ob farmacevtski industriji – prištevamo veletrgovce, distributerje, posrednike, zdravnike in lekarne ter končne kupce. Zato so vpeljali posebne postopke pakiranja in tiskanja, zaradi katerih je ponarejanje težavnejše, odkrivanje ponaredkov pa lažje – do tukaj so ponarejevalci še nekaj časa držali korak.

Toda metode postajajo vse bolj prefinjene: med zadnje Pfizerjeve zaščite sodi radiofrekvenčne identifikacija, ki spremlja zdravilo od izdelovalca do lekarne s preverjanjem edinstvene elektronske kode izdelka na škatlici za dejansko pristnost izdelka. Zdravila dobivajo očem nevidne podpise, ob tem so za iskanje oziroma vohljanje serafidina v viagrah izšolali tudi pse, ki s smrčki odkrivajo pošiljke nezdravja. Proti ponarejevalcem se danes ne borijo več le organi pregona, ampak tudi oddelki v matičnih medicinskih podjet­jih, ki se ukvarjajo z medicinskimi pirati.

Od sredine februarja smo tudi evropski potrošniki prešli pod nov zaščitni plašč evropske zakonodaje, ki ga je evroporočevalka Marisa Matias obrazložila takole: »Ponarejena zdravila so tihi morilci bodisi zato, ker nimajo učinka, ali pa vsebujejo strupene snovi, ki so lahko škodljive ali celo smrtno nevarne. Pomanjkanje zakonodaje pomeni spodbudo za ponarejevalce in organizirani kriminal.« Za čas uveljavitve direktiv, ki bodo docela zaznamovale nove čase, bodo države članice imele dve leti.

V direktivah je dejansko opredeljeno to, kar so farmacevtska podjetja že postavila kot nove standarde zaščite zdravil: ureditev spletne prodaje, zaščitni elementi, sled­ljivost in registracija posrednikov ter njihov izbris v primeru kršitve pravil.

Navkljub zakonskim okvirom ter carinikom, ki bodo zelo verjetno prestregli tovor modrih tabletk iz tujine, se bodo ponaredki najverjetneje še nekaj časa ohranili v temačnih tolmunih svetovnega spleta. V vsakem primeru bo obisk zdravnika precej bolj zdrav in do žepa prijazen, pa tudi do izvirnika boste prišli zagotovo le z receptom in v lekarni. Zagotovo pa je dolgoročno lažje najprej narediti največji korak do zdravnika, kot se zatekati k nezdravim rešit­vam, ki nam bodo namesto odpravljanja težave nakopale  povsem nove in nepričakovane. Pri nekaterih izvirnikih je pač dobesedno nezdravo varčevati ...

Alternativa

Preden pa se odločite za viagro, lahko preizkusite tale recept (malce za šalo in precej zares): za vsaj mesec dni (priporočamo tri) se z drago in mično vam osebo ter obiljem potrpljenja in razumevanja (pri obeh!) osamite na čudoviti plaži še lepšega otoka in tam počnita to, kar bi vsakdo od nas obeh spolov, ako je iskren, najraje počel vseskozi, ne pa hodil v službo, poln stresa in pomanjkanja užitka. In na tem otoku se ljubita obvezno vsaj enkrat na dan vsak dan. Brez očitkov, če ni šlo vse tako, kot ste si želeli v zgornji glavi. Gresta naprej zmagi, pardon, skupnim radostim naproti. Če pa se ne izide ali če si tega recepta ne morete privoščiti, ker ste v stiski s časom ali/in cvenkom, potrpljenjem, vztrajnostjo, kakšnega drugega izhoda pa ne najdete, je modra odrešitev vedno na dosegu roke. Le pristna naj bo.

TEKST Tomica Šuljić
Foto Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord