Pogovor z likovno terapevtko Ireno Valdes

Kaj vse vam lahko risba pove?

Lahko pokaže stopnjo kognitivnega razvoja otroka ali mladostnika, ali je miselno vse v redu in ali se dobro razvija, lahko veliko pove o njegovi čustveni problematiki, ali ima otrok težave s samopodobo, pokaže družinsko situacijo, kakšni so njegovi socialni stiki ... Likovno diagnostiko v veliki meri uporabljajo tudi verbalni terapevti, zlasti pri manjših otrocih, le da je velika razlika v sami terapiji, ki sledi.

Zaradi česa se starši običajno obračajo na vas?

Starši pokličejo, kadar gre za težave zaradi razveze, izgube v družini pri mlajših otrocih, učiteljice pa opazijo kakšne vedenjske motnje, motnje pri koncentraciji. Pri mladostnikih pa gre velikokrat za motnje hranjenja, pravzaprav se te lahko pojavijo že pri otrocih od sedmega leta naprej.

Kakšen občutek je, ko se otroci s situacijo spopadejo tudi v realnosti?

Fantastičen. Osebno moram pri tem biti zelo previdna, ker sem medij med otrokom in starši in je to pot treba zaokrožiti. Ko otrok prihaja proti koncu terapije, je pomembno, da takrat ne preneha, ampak da se videvamo še nekaj časa na daljša obdobja, da tudi starši uvidijo, kakšna je njihova vloga pri tem. Pravzaprav je to pomembno že od začetka terapije.

S starši se pogovorim, kaj lahko poskušajo spremeniti, kar je prav tako občutljivo, saj se dostikrat počutijo zelo krive za otrokovo stanje in jim je zelo težko. Zato jim breme krivde poskušam odvzeti čim prej, saj ta nikakor ne koristi, karkoli je bilo. Hitreje si oprostijo, bolje je in veliko lažje je delati. Če imajo občutek krivde, je vse skupaj v krču in niti ni energije za spremembe.

Na kaj so starši lahko pozorni pri risbah svojih otrok?

Otrok s šestimi leti naj bi znal narisati človeško figuro, ki stoji na tleh da je nekako povezana s tlemi, oziroma da je pripravljen na zemeljska znanja. Tudi noge morajo biti narisane širše, kar prav tako pomeni, da se je otrok povezal s tlemi. Naj bi že opazil obleke, pobarval figure z barvami, kakršne so obleke, ki ima oblečene, ali s svojimi najljubšimi barvami, skratka v navezi z realnostjo. Figure naj bi imele tudi določene podobnosti, se pravi, če riše sebe, naj bi narisal pravo barvo oči, las, velikost. Moral bi znati narisati tudi kakšno žival, rastlino, hišo.

Sicer pa starši velikokrat pridejo k meni po kakšno mnenje, ali je otrok res primeren za šolo, saj se starši lahko odločijo, da gre otrok v šolo tudi leto dni pozneje, če mislijo, da še ni razvojno dozorel. Ti otroci imajo lahko zaradi prezgodnjega vstopa v šolo pozneje veliko težav in je bolje, da počakajo leto dni z vpisom, če so na meji.

V puberteti se počasi začnejo kazati individualne razlike, pa tudi tam imajo še vedno iste karakteristike, ker se otroška risba stopnjuje in izboljšuje vsako leto do pubertete. Vsako leto ima otrok možnost, da več nariše, opazi več stvari, riše bolj natančno, dokler ne pride v obdobje pubertete.

Malo pred puberteto se zgodi, da vidi, da tisto, kar je na risbi, ni tako kot v realnosti. Tako začne vse stvari risati bolj preprosto, jih karikirat, poenostavljati, uporabljati simbole. Skrijejo se za risbo, saj gre za prvo fazo pubertete, ko jim je zelo nerodno, kar se tudi kaže na risbi.

Celoten intevju si lahko preberete TUKAJ.

Več o likovnih terapijah Irene Valdes na spletni strani www.likovnaterapija.si

Besedilo:Suzana Golubov, foto: Primož Predalič