"Začutila sem mravljinčenje, pogledala in videla, da se je rešetka zarezala v prst. Toda bolečine ni bilo ..."

Takšne izkušnje imajo lahko različne vzroke. Eden od manj poznanih pojavov, ki jih strokovnjaki povezujejo s spremembami telesnega zaznavanja in delovanja, je somatoformna disociacija.

Poškodovala se je, a bolečine ni čutila

Bil je čisto običajen večer, ona pa je za pripravo večerje ravno uporabljala pečico. Na prstu je začutila rahlo mravljinčenje. Ko je pogledala roko, je ugotovila, da se ji je kovinska rešetka globoko zarezala v prst. Toda bolečine ni bilo.

To ni bil osamljen incident. Že veliko pred tem je doživljala nenavadno čustveno in telesno otopelost, kot bi se povezava med njo in lastnim telesom nekako pretrgala. Svet okoli nje je obstajal, telo je bilo tam, vendar ga ni več občutila na običajen način.

Njena izkušnja odpira vprašanje, na katero ni vedno preprostega odgovora: kako je mogoče, da se človek poškoduje, a ne občuti bolečine?

Zmanjšano zaznavanje bolečine ima lahko številne vzroke, od nevroloških bolezni do delovanja različnih obrambnih mehanizmov živčnega sistema. Pri nekaterih ljudeh pa se spremembe telesnega zaznavanja pojavljajo skupaj z disociativnimi simptomi.

In prav tu pridemo do pojava, za katerega večina ljudi še nikoli ni slišala.

Disociacija ni samo stvar psihe

Besedo disociacija običajno povezujemo z občutkom odtujenosti od sebe ali okolice. Človek ima lahko občutek, da svet opazuje skozi steklo, da se mu dogajanje odvija kot v filmu ali da je nekako ločen od svojih čustev. Včasih se pojavijo tudi spominske vrzeli. Človek se ne spominja določenih dogodkov ali obdobij, čeprav je bil takrat buden in je na videz normalno deloval. Pri kompleksnejših disociativnih motnjah se lahko pojavijo tudi spremembe doživljanja identitete.

Toda obstaja še ena, precej manj poznana razsežnost disociacije. Disociacija se lahko izraža tudi skozi telo.

Človek lahko izgubi občutek v določenem delu telesa, začasno ne more premakniti roke ali noge, drugače zaznava bolečino ali doživlja nenavadne telesne občutke, za katere ni mogoče najti preproste razlage. Lahko se mu pred očmi stemni, morda naenkrat brez razloga ne vidi ali ne sliši, popačijo se lahko tudi zaznave iz drugih čutil. 

Strokovnjaki za opis takšnih pojavov uporabljajo izraz somatoformna disociacija.

Čeprav zveni zapleteno, je osnovna zamisel razmeroma preprosta: procesi, povezani z disociacijo, lahko vplivajo tudi na to, kako človek zaznava svoje telo in doživlja njegove funkcije.

To seveda ne pomeni, da so vsi nepojasnjeni telesni simptomi disociativni, pomeni pa, da je pri nekaterih ljudeh smiselno raziskati tudi to možnost in jim nato pomagati s pshioterapevtskimi pristopi. 

Šest mesecev ni mogla uporabljati nog

Kako dramatične so lahko takšne težave, kaže primer iz strokovne medicinske literature.

Pri 27-letni ženski so se skozi več let pojavljali različni telesni simptomi, med drugim tresenje, bolečine in izrazite težave z gibanjem. V nekem obdobju pa je doživela še paralizo nog, ki je trajala kar šest mesecev.

Zdravniki so jo najprej obravnavali zaradi telesnih simptomov, da bi ugotovili, da za njene težave ni moč najti fizične razlage. Šele med nadaljnjo psihiatrično diagnostiko se je pokazalo, da ženska trpi za disociativno motnjo, bolj natančno: disociativno identitetno motnjo, znano pod kratico DID.

Gre za kompleksno disociativno motnjo, pri kateri prihaja do motenj v doživljanju identitete in občutka kontinuitete lastnega jaza, pogosto pa jo spremljajo tudi spominske vrzeli.

Primer je pomemben, ker pokaže, da se lahko pri istem človeku pojavljajo izraziti telesni simptomi in kompleksna disociativna motnja.

Ko oči ne vidijo in ušesa ne slišijo

Predstavljajte si, da se nekega dne zbudite in ugotovite, da ne vidite več tako kot prej. Pred očmi je tema ali pa vidite le še ozek del prostora, kot bi svet opazovali skozi cev. Morda pa se vam vid nenadoma zamegli, čeprav se z očmi z medicinskega zornega kota ni zgodilo nič nenavadnega. In to isto se lahko zgodi tudi s sluhom, vohom ... 

Takšne spremembe imajo lahko številne zdravstvene vzroke. Toda v nekaterih primerih zdravniki ugotovijo, da težave ni mogoče pojasniti z običajno okvaro oči, ušes ali živčnih poti. Namesto tega prepoznajo spremembo v delovanju živčnega sistema.

Tudi takšni pojavi so bili zgodovinsko opisani v okviru disociativnih senzoričnih motenj, v  sodobni medicini pa se za podobne težave pogosteje uporabljajo izrazi, kot sta funkcionalna motnja vida in funkcionalna motnja sluha. 

Nenadna izguba vida ali sluha je vedno razlog za nujno medicinsko oceno, saj je lahko posledica bolezni ali poškodbe, pri kateri je hitro zdravljenje odločilno. Šele ustrezna diagnostika lahko pokaže, ali gre za okvaro čutil, nevrološko bolezen, funkcionalno motnjo ali kakšen drug vzrok.

Ko telo ne čuti, ne uboga ali boli

Kot je iz primerov razvidno, somatoformna disociacija ni ena sama, natančno določena telesna težava, temveč se lahko izraža na različne načine.

Nekateri ljudje opisujejo, da nenadoma izgubijo občutek v roki ali nogi. Ne zaznavajo dotika, in ne zaznavajo ustrezno temperature ali bolečine tako kot običajno. Drugi doživljajo nenavadne spremembe v gibalni funkcionalnosti. Roka postane šibka, noga jih ne uboga ali pa začasno izgubijo sposobnost izvajanja določenih gibov. Pojavijo se lahko tudi mravljinčenje, tresenje, nenavadne bolečine ali občutki, ki jih človek težko opiše. Zgodi se lahko tudi, da enostavno ne čutijo lakote in žeje, čeprav dolgo niso ničesar zaužili in so dejansko že dehidrirani, ali pa ne čutijo, da bi jih zeblo, zato si ne oblečejo jakne, čeprav so členki njihovih prstov vidno prezebli. 

V strokovni literaturi raziskovalci razlikujejo med dvema oblikama somatoformnih disociativnih pojavov.

Pri tako imenovani negativni somatoformni disociaciji določena telesna funkcija ali zaznava oslabi oziroma izgine. Človek na primer ne čuti dotika ali ne more premakniti uda.  Pri pozitivni somatoformni disociaciji pa se pojavijo dodatni, nehoteni telesni občutki ali gibi. To so lahko tresenje, mravljinčenje, nenavadni občutki ali bolečine.

Izraza pozitivna in negativna pri tem ne pomenita, da je nekaj dobro ali slabo. Opisujeta zgolj razliko med izgubo določene funkcije in pojavom dodatne izkušnje.

Pomembno je tudi vedeti, da nobeden od teh simptomov sam po sebi ne dokazuje disociacije, saj lahko podobne težave povzročijo različne nevrološke in druge telesne bolezni, zato je ustrezna zdravstvena diagnostika nujna.

Toda kako lahko telo preprosto ’odpove’?

Da bi razumeli, kako lahko pride do tako nenavadnih pojavov, moramo najprej opustiti nekoliko poenostavljeno predstavo o delovanju telesa.

Običajno si predstavljamo, da se dotaknemo vroče površine, živci pošljejo signal v možgane in mi začutimo bolečino. Toda zaznavanje bolečine je veliko bolj zapleten proces.

Možgani ne sprejemajo zgolj informacij iz telesa, temveč jih nenehno obdelujejo, povezujejo s preteklimi izkušnjami, pričakovanji, pozornostjo in okoliščinami. Zato lahko enako močan dražljaj v različnih okoliščinah občutimo povsem drugače.

Morda ste že slišali za človeka, ki se je med prometno nesrečo resno poškodoval, vendar je bolečino začutil šele pozneje, ko je bila neposredna nevarnost mimo.

Med izjemno stresnimi dogodki lahko živčni sistem začasno spremeni zaznavanje bolečine. Takšni odzivi so dobro poznani.

Ena od razlag takih fenomenov predvideva, da so pri nekaterih ljudeh takšne spremembe povezane z disociativnimi procesi. Toda natančni mehanizmi še niso dokončno pojasnjeni. 

Ali je lahko vzrok travma?

Ko govorimo o disociaciji, se skoraj neizogibno srečamo tudi s travmo. Številne raziskave so pokazale povezave med travmatskimi izkušnjami in disociativnimi simptomi, zlasti pri ljudeh s kompleksnejšimi disociativnimi motnjami.

Disociacijo nekateri strokovnjaki razumejo tudi kot odziv, ki se lahko razvije v okoliščinah izjemne ogroženosti ali preplavljenosti. Ko je človek izpostavljen nečemu, česar ne more obvladati ali pred čimer ne more pobegniti, se lahko spremeni njegovo zaznavanje dogajanja, čustev in telesa.

Nekateri ljudje med travmatskimi dogodki opisujejo občutek, da so zapustili svoje telo, da dogajanje opazujejo od zunaj ali da ne čutijo bolečine.

Raziskovalci se sprašujejo, ali lahko pri določenih ljudeh podobni procesi sodelujejo tudi pri nastanku dolgotrajnejših telesnih simptomov.

Toda tu je potrebna previdnost. Somatoformni disociativni simptomi niso dokaz, da je človek doživel travmo. Prav tako ni mogoče na podlagi telesnih simptomov sklepati, kakšne dogodke je nekdo doživel v preteklosti. Povezanost med travmo in disociacijo je pomembna, vendar ni preprosta zgodba o enem vzroku in eni posledici. 

"Vse je v glavi" - stavek, ki dela veliko škode

Ljudje z nenavadnimi telesnimi simptomi se lahko znajdejo v posebej težkem položaju.

Nekdo ne more premakniti noge, vendar zdravniške preiskave ne pokažejo poškodbe, ki bi težavo pojasnila. Drug človek doživlja močne bolečine v trebušni votlini, čeprav zdravniki ne odkrijejo pričakovanega vzroka. Tretji izgublja občutek v določenem delu telesa, vendar izvidi ne pokažejo jasne okvare živcev.

V takšnih okoliščinah se lahko pojavi razlaga, ki jo bolniki pogosto doživljajo kot zavrnitev: da je vse skupaj psihično. Toda odsotnost določene telesne okvare še ne pomeni, da simptomi niso resnični.

Bolečina je resnična, tudi kadar njenega izvora ne razumemo povsem. Nezmožnost gibanja je lahko resnična, tudi kadar ne najdemo strukturne poškodbe, ki bi jo pojasnila.

Pri nekaterih ljudeh zdravniki prepoznajo funkcionalno nevrološko motnjo oziroma FND, pri kateri se pojavijo motnje gibanja, občutkov ali drugih nevroloških funkcij. Pri tej diagnozi je pomembno, da temelji na značilnih kliničnih znakih, ne zgolj na normalnih izvidih.

FND in somatoformna disociacija se na nekaterih področjih prekrivata, vendar nista sopomenki. Somatoformna disociacija je raziskovalni in klinični koncept, ki poudarja povezavo med disociativnimi procesi in telesnim doživljanjem. FND pa je sodobna diagnostična kategorija, ki zajema določene funkcionalne nevrološke simptome.

Pri posameznem človeku se lahko oba pojma izkažeta za relevantna, ni pa to nujno. 

Somatoformna disociacija nas predvsem opominja, da je človeško telo mnogo več kot skupek mišic, živcev in organov, ki delujejo vsak zase. Naše telesno zaznavanje je tesno povezano z delovanjem možganov, pozornostjo, čustvi in načinom, kako doživljamo sebe ter svet okoli nas. In kadar se ti procesi spremenijo, so lahko posledice zelo konkretne. Človek ne čuti bolečine. Ne zaznava dela svojega telesa. Ne more premakniti noge. Ne zato, ker bi si simptome izmišljal, temveč zato, ker je njegovo doživljanje telesa oziroma njegovo delovanje resnično spremenjeno.

Znanost pojav raziskuje že desetletja

Čeprav večina ljudi za somatoformno disociacijo še ni slišala, koncept v strokovni literaturi ni nov.

Nizozemski psiholog Ellert Nijenhuis je s sodelavci že leta 1996 predstavil vprašalnik SDQ-20 (Somatoform Dissociation Questionnaire), namenjen ocenjevanju telesnih disociativnih simptomov.

Leta 2022 je bil v strokovni reviji BJPsych Open objavljen sistematični pregled in metaanaliza raziskav o disociaciji pri ljudeh s funkcionalnimi nevrološkimi motnjami.

Raziskovalci so pregledali 75 študij, ki so skupaj vključevale več tisoč udeležencev. Ugotovili so, da so bili somatoformni disociativni simptomi pri ljudeh s funkcionalnimi nevrološkimi motnjami v povprečju izrazitejši kot pri zdravih kontrolnih skupinah. Povezani so bili tudi z izrazitejšimi funkcionalnimi težavami in slabšo kakovostjo življenja.

Morda je zato najpomembnejše sporočilo raziskovanja somatoformne disociacije prav to: ko skušamo razumeti človekovo duševnost, ne smemo pozabiti na njegovo telo. In ko skušamo razumeti njegovo telo, ne smemo povsem prezreti njegovega doživljanja.