V Abhaziji bi veljalo za žalitev, če bi vam rekli, da ste »videti mladi«!

V sodobni industrializirani družbi je zelo malo ljudi, ki se veselijo starosti. Preprosto ni zgledov, ki bi nam pokazali možnosti in priložnosti, ki se pojavijo v starejših letih. Pa vendar obstajajo družbe ljudi, kjer se dejansko veselijo starosti, saj se počutijo spoštovane in sprejete. Ponekod v teh družbah se tako veselijo starosti, da celo dodajajo leta, da bi zaradi svoje modrosti, ki se povečuje sorazmerno z leti, zaužili še večji ugled, spoštovanje in občudovanje.

»Stvari postanejo lepe, ko jih vzljubite.« - John Robbins

Kaj se lahko naučimo iz njihovega načina življenja, da bomo tudi mi živeli dlje - zdravi in veseli? Kateri so ključni dejavniki, ki prispevajo k tako izjemno zdravemu staranju?

Skrivnost starih s Kavkaza

Abhazija pokriva 8500 kvadratnih kilometrov med vzhodno obalo Črnega morja in glavnim lokom gorovja Kavkaz. Na severu meji na Rusijo, na jugu na Gruzijo. Ob popisu prebivalstva leta 1970 so Abhazijo, takrat avtonomno pokrajino v sovjetski republiki Gruziji, označili za svetovno prestolnico dolgoživosti.

En del abhazijske formule za izjemno zdravo staranje je veliko rednega gibanja, ki je njihova vsakdanja rutina. Stalna telesna dejavnost, kot del vsakodnevnega življenja Abhazijcev, razvije delovanje srca in pljuč, kar vpliva na to, da njihovo srce dobiva večje količine kisika.

Revija Journal of Epidemiology and Community Health je z novo raziskavo ugotovila, da gorski prebivalci živijo dlje kot primerljivi ljudje v nižinah. Raziskovalci so opozorili na povečano telesno dejavnost oziroma hojo po zahtevnem terenu z manj kisika v zraku. To naj bi pojasnilo podaljšano življenjsko dobo in nižjo stopnjo bolezni srca med tistimi, ki živijo v gorah. Abhazijci že samo za vsakodnevne opravke potrebujejo znaten telesni napor.

Pri njih ljudje ne sedijo za pisalno mizo ali se vozijo v službo in nazaj domov. Upokojitev v abhazijskemu načinu razmišljanju ne obstaja. Večina starejših še vedno redno dela v sadovnjakih in po vrtovih, obrezujejo sadno drevje in orehe, odstranjujejo star les ter sadijo mladike, nekateri pa še vedno sekajo drva in hodijo po vodo.

Trdo delajo, vendar njihovo delo ne prinaša čustvenega stresa, ki ga pogosto povezujemo z delom. Njihov delovni ritem je usklajen z njihovim biološkim ritmom. Zato nimajo občutka naglice ter priganjanja kot v večini razvitih držav.

Abhazijci ne marajo, da jih priganjajo in ne poznajo pojma časovnega roka. Nujnost občutijo samo v resnično izrednih primerih (npr. požar v hiši). Sicer pa so zelo sproščeni. Pogosto se šalijo in pojejo.

Starost je krona uspešnega življenja.

V Abhaziji ugled osebe narašča s starostjo, zato so starostniki deležni čedalje več privilegijev. Starejše spoštujejo že zato, ker so stari. Ničesar jim ni treba narediti, da bi si prislužili spoštovanje. Tudi če so revni in poznani samo svojim bližnjim imajo starejši v abhazijski družbi višji družbeni položaj kot nekdo, ki je morda bogat in slaven a ni star. Ne poznajo izraza, ki pomeni »stari ljudje«. Namesto tega starejšim od 100 let pravijo »dolgo živeči ljudje«.

Ko kompliment postane žalitev in obratno.

V Abhaziji bi veljalo za žalitev, če bi vam rekli, da ste »videti mladi«, saj si tam ljudje dajejo kompliment tako, da drug drugemu rečejo: »Danes si pa videti star,«. Tam prav starostnike vidijo kot zelo lepe, saj srebrni lasje in gube veljajo za znamenja modrosti, zrelosti in dolgih let služenja.

Na Zahodu velja nasprotno. Visoka starost je povezana z grdostjo, mladost pa z lepoto. Na račun tega je vedno več ljudi pripravljenih porabiti veliko denarja in prestati znatne bolečine za lepotne operacije, da bi bili videti mlajši.

K sreči upanje vzbuja dejstvo, da sodobna zahodna kultura ni edini način življenja. Ponekod pa se tudi v industrializiranem sodobnem svetu pojavljajo znamenja, da se stvari morda spreminjajo na bolje. Najpogostejši abhazijski pregovor pravi: »Poleg Boga potrebujemo tudi starešine.«

V sodobnem zahodnem svetu starejše moške, ki jih zanima spolnost, včasih obrekujejo kot »pokvarjene starce«. V Abhaziji pa je aktivno spolno življenje v starosti enako naravno kot nadaljevanje zdravega teka ali trdnega spanca. Tam pač ne mislijo, da obstaja kakršenkoli razlog, zakaj bi jim bilo v starosti odvzeto tako značilno človeško delovanje.

Zelo pomembno vlogo v njihovem življenju imajo pesem, glasba in ples. Ljudje vseh starosti radi pojejo pesmi za vse priložnosti: uspavanke, delovne pesmi in pesmi za ozdravljanje; posebne pesmi za poroke in druge obrede. Abhazijci plešejo, pojejo in slavijo življenje, kot se odvija.

Kadar ljudje slavijo in uživajo življenje, pošiljajo svojim celicam pozitivna sporočila.

Katero hrano uživajo?

Tradicionalna abhazijska prehrana je v glavnem mlečno-rastlinska, z redkimi mesnimi obroki. Mlečne izdelke najpogosteje predstavlja fermentiran matzoni. Abhazijci navadno začnejo zajtrk s solato iz sveže zelene zelenjave, ki jo naberejo na vrtu. Spomladi so to vodna kreša, mlada čebula pa tudi redkvice. Poleti in jeseni sestavljajo solato paradižniki in kumare, zimsko solato pa vložene kumare in paradižniki, redkev, zelje in čebula. Občasno dodajo koper in koriander, prelivov ne uporabljajo. V solato dodajajo tudi mnoge rastline, ki divje rastejo v Abhaziji. V zajtrk pogosto vključijo kozarec matzonija.

Vse obroke spremlja priljubljena abista, kaša iz koruzne moke, ki jo vedno sveže skuhajo in postrežejo toplo. Za prigrizek med obroki Abhazijci navadno jedo sezonsko sadje z lastnega sadovnjaka ali vrta.

Sveža živila so za njih najpomembnejša. Zelenjavo poberejo tik preden jo postrežejo ali skuhajo, ostanke pa zavržejo. Njihova zavzeta skrb za sveža živila jim omogoča, da nikoli ne zaužijejo hrane, ki je morda pokvarjena in vsebuje bolezenske mikroorganizme. Omogoči jim tudi, da živila pojedo, ko so na vrhuncu prehranske vrednosti z minimalno izgubo hranil.

Oreški kot glavni vir maščob.

Glavni vir maščob v abhazijski kuhinji so oreški. Najpogosteje so to mandlji in pekani. Orehe in lešnike gojijo. Kostanji pa rastejo divje kot druge vrste dreves z oreški; oreške v kateri od oblik vsebuje skoraj čisto vsak obrok. Mesa skorajda ne jedo. Maščobe iz mesa in perutnine nikoli ne uporabijo. Preden si postrežejo, odstranijo tudi najmanjše dele maščobe. Mastne jedi jim na splošno ne gredo v slast. Prav tako ne uživajo sladkorja, uporabljajo malo soli in skoraj nič masla. To morda pomaga pojasniti zakaj je povprečna raven holesterola med abhazijskimi stoletniki tako nizka.

Za Abhazijce je najbolj značilno, da jedo zelo malo. Ne glede na status beljakovine uživajo zmerno, maščobe večinoma iz oreškov, ogljikove hidrate pa predvsem iz zelenjave, sadja in polnozrnatih žit, kot je njihova koruzna kaša abista.

Ljudje v Abhaziji se skoraj nikoli ne prenajedajo; to velja za neprimerno in nevarno. Zato so Abhazijski na splošno zelo močni in vitki ljudje brez odvečne telesne maščobe. Jedo počasi in hrano temeljito prežvečijo ter uživajo v vsakem trenutku in globokem zadovoljstvu v družbi drug drugega.

Kadar Abhazijec povabi gosta na večerjo, se povabilo glasi: »Pridi in bodi moj gost.« Nikoli ne rečejo: »Pridi na večerjo.« Poudarek ni nikoli na hrani ampak na medsebojnem druženju. To so ljudje, ki bolj kot v vsem drugem uživajo v radostih prijateljstva.

Naša telesna tkiva imajo sposobnost nenehnega obnavljanja, zato kadarkoli lahko začnemo z novim načinom prehranjevanja, da podpremo telo in ozdravimo.

Več v knjigi Zdravi pri stotih

Pripravila: Mirela Smajić
FB: @izbranozmirelo
IG: izbrano_z_mirelo
www.pravljicna-agencija.si

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord