Zakaj je z občutkom jeze lažje živeti, kot pa z občutkom lastne nevrednosti? (piše: Alenka Lanz)

Včasih nas s svojo silovitostjo preplavijo kot močan vihar, spet drugič nas nežno božajo kot valovi morsko obalo. Ne moremo jih otipati, pa jih vseeno zaznavamo. Čustva. So energija v gibanju, ki potuje iz trenutka v trenutek, zato so vedno spreminjajoča. So naš notranji kompas. Sporočajo, da se nam dogaja nekaj pomembnega in da moramo temu posvetiti svojo pozornost. 

Ker se dogajajo nam, so tudi naša odgovornost. Kako odprti in senzitivni smo za svoja čustva, je odvisno od marsičesa: dednosti, okolja in vzgoje, pa tudi naše odločenosti, da področje čustev pri sebi razvijamo in raziskujemo vse življenje.

Obstaja mnogo teorij o čustvih in tudi znanstveniki niso enotnega mnenja, katera čustva so osnovna. Toda če upoštevamo fiziološke temelje, bi lahko rekli, da so temeljna čustva tista, ki jih čutimo že od rojstva naprej in to so: veselje, zanimanje, naklonjenost, zaupanje, žalost, jeza, strah in gnus. Šele pozneje, ob koncu 2. leta starosti, ko smo se kot otroci začeli zavedati sebe, smo začeli doživljati tudi ponos, krivdo, sram, hvaležnost, krivico, zamero in sposobnost, da težke dogodke tudi odpustimo.

Čeprav so nekatera čustva zelo intenzivna in boleča, jih ne moremo deliti samo na pozitivna ali negativna. Vsako čustvo, tudi najbolj prijetno in koristno, lahko v sebi nosi tudi neprijetni del. Tako nas lahko strah povsem zakrči in ne moremo narediti ničesar, ali pa nas po drugi strani spodbudi in postanemo bolj aktivni, pozorni, motivirani in lažje dosežemo tisto, kar si želimo. Tudi tako prijetno čustvo, kot je veselje, se lahko stopnjuje v evforijo in ekstatičnost, v takem stanju pa smo čustveno zelo odprti in hitreje naredimo kaj nespametnega ali tveganega, kar pozneje obžalujemo.

Če smo pozorni, vidimo tudi, da lahko čustva doživljamo različno intenzivno. Vzemimo na primer jezo: najprej jo začutimo kot šibko vznemirjenje, ki nam sporoča, da z nečim nismo zadovoljni. Takrat lahko ohranjamo mirnost, toda če imamo še naprej občutek, da nismo upoštevani, da se nam dogaja krivica, da naše osebne meje niso spoštovane ali osnovne potrebe ostajajo nezadovoljene (npr. potreba po pozornosti, hrani, spanju), bo šibko vznemirjenje preraslo v močnejšo jezo, ki se lahko zelo hitro prelevi tudi v pravo eksplozijo besa. Jeza nam zaradi svoje močne energije, ki se ob tem sproža, pogosto predstavlja prav poseben izziv.

Doživljamo lahko tudi več čustev hkrati, čeprav se na prvi pogled zdi, da se med seboj izključujejo. Če pogledamo na občutke, ki se prebudijo novopečenim staršem, ko dobijo svojega prvega otroka, vidimo, da so takrat lahko polni radosti, veselja in ekstaze, ter jih je hkrati strah, kako bodo zmogli zanj poskrbeti ter čutijo tesnobo in nemoč.

Čustva so zaradi svoje energije, ki potuje po našem telesu in se lahko spreminja hitro, iz trenutka v trenutek, zelo zanimiva. Če le opazujemo proces, kako naše telo zaznava čustva, se lahko naučimo marsičesa.

Preden se pojavi čustvo, ljudje najprej zaznamo dražljaj. Ti dražljaji lahko prihajajo iz zunanjega okolja (npr. občutek vetra na obrazu) ali iz notranjosti telesa (npr. čutimo stiskanje grla). Naše telo je opremljeno z vrsto različnih receptorjev. Receptorji so živčne strukture, ki prepoznavajo dražljaje in jih pretvarjajo v elektrokemični potencial.

Nekateri receptorji so pri svojem delovanju zelo specifični, kar pomeni, da se osredotočajo npr. samo na vidne, slušne ali toplotne dražljaje, bolečino, ravnotežje, krvni tlak, napetost mišic in podobno. Naš osrednji živčni sistem pridobiva tako informacije iz okolja kot informacije iz notranjosti telesa, in šele ko neko dogajanje zaznamo, ga lahko tudi ozavestimo. Ljudje smo različno odzivni na te dražljaje. Tisti, ki so zelo občutljivi, hitreje začutijo močno vzburjenost in potrebujejo več energije, da svoja čustva uravnajo.

Po drugi strani pa ljudje, ki se na dražljaje odzivajo šibkeje, težje najdejo vznemirjenje: lahko postanejo apatični ali iščejo bolj intenzivne izkušnje prek škodljivega vedenja (npr. uporabljajo droge, so nevarni vozniki in podobno). Čeprav smo si ljudje med seboj po odzivnosti na dražljaje različni, je zanimivo tudi to, da je naša odzivnost lahko izoblikovana že pred našim rojstvom, saj je takrat mamin živčni sistem povsem prepleten z otrokovim.

Ko enkrat naše telo zazna dražljaj, možgani presodijo, ali je za nas ta dogodek pomemben ali ne, nam je prijeten ali nas ogroža. To se zgodi zelo hitro. Kadar telo presodi, da smo v nevarnosti, se aktivira naš obrambni sistem: takratse odzovemo  z begom, bojem ali zamrznitvijo, slednje pa lahko pripelje celo v izgubo zavesti. Takrat smo v stanju, ko se naša pozornost močno zoži in vidimo samo tisto, kar nas ogroža. 

Kadar pa možgani presodijo, da nam dražljaj povzroča ugodje, se v telesu sproža dopamin; nevrotransmiter, ki v nas prebudi željo, da bi prijetne izkušnje še kdaj ponovili. Za človeka ni dobro, če se v življenju večinoma počuti le ogroženo, niti zanj ni najbolje, če ves čas išče prijetne dražljaje in ugodje.

Ko telo zazna dražljaje in presodi, ali so ti prijetni ali ne, vse informacije poveže v smiselno celoto. Prek različnih telesnih sprememb šele zaznamo, kaj čutimo, ali povedano drugače: bolj kot zaznavamo dražljaje v svojem telesu, lažje smo v stiku s tem, kar čutimo.

Vzemimo za primer dihanje, telesno temperaturo in bitje srca. Vsako od njih nam lahko da informacijo o našem čustvenem doživljanju. Ko smo žalostni, dihamo počasneje in globlje, ko nas je strah, pa hitreje in bolj plitko. Temperatura kože na obrazu se najmočneje poveča, kadar smo jezni, kadar pa nas je strah, se temperatura kože na konicah prstov zniža. Naše srce bije najhitreje, kadar smo jezni, še vedno pospešeno pa utripa tudi, kadar nas je strah, doživljamo bolečino ali veselje.

Na podlagi preteklih izkušenj čustvom pripišemo tudi pomen. Različnih čustvenih stanj nam ne povzročajo dogodki, temveč se nanje odzovemo glede na to, kako jih razumemo. Npr. čakanje v vrsti pred blagajno v trgovini lahko dvema osebama povzroči povsem drugačen odziv.

Ena povsem mirno in vljudno čaka, da bo prišla na vrsto, druga pa ob čakanju postaja v telesu nemirna, razdražljiva, celo zadirčna in žaljiva. Kot bi se ji nekaj »odprlo«. Lahko se ji je prebudila izkušnja iz otroštva, ko je morala čakati svoje starše, da poskrbijo zanjo in jo je to zelo prizadelo.

Povsem možno je, da je že zdavnaj pozabila to bolečino, jo potisnila v podzavest, toda njeno telo si je zapomnilo, kako se čuti čakanje in občutek nepomembnosti. Če se takrat ni dalo jeziti na svoje starše, lahko ta potlačena jeza pride na dan tudi ob tako majhnih in nepomembnih izkušnjah, kot je čakanje v vrsti pred blagajno. V takem primeru bo ta oseba vedno postavljena pred odločitev: ali za svoje čustvo okriviti nekoga drugega ali pa prevzeti polno odgovornost za svoje doživljanje.

Prva pot je lahka in preprosta: vzrok za slabo počutje bo ta oseba poiskala zunaj sebe ter ves svoj gnev preložila na nekoga drugega, nič krivega. S tem bo izgubila možnost, da bi sebe v resnici spoznala. Jeza bo sprostila napetost v njenem telesu, za nekaj časa se bo lahko počutila bolje, toda krivica se bo prenesla na sočloveka, ki ni v ničemer odgovoren za njene bolečine iz otroštva.

Če se ta oseba ne ustavi in zazre globoko vase, poišče prave korenine svojim občutkom, se negativni naboj ne bo v polnosti sprostil. Potlačeno čustvo bo sililo iz nezavednega dela v njeno doživljanje, lahko prek niza ponavljajočih sorodnih dogodkov (npr. oseba se nato razjezi še na počasnega voznika, »nesposobnega« sodelavca in »nepozornega« partnerja, ne da bi prepoznala rdečo nit svojega čustvovanja).

Z občutkom jeze je namreč veliko lažje živeti, kot z občutkom lastne nevrednosti.

Druga pot vzpostavljanja stika s svojim notranjim svetom je težja: vodi v polno prevzemanje odgovornosti za lastna čustva. Taka oseba lahko ob čakanju na blagajni prepozna svoje signale, ki jih pošilja njeno telo: zazna spremembo dihanja, ki postaja hitrejše, čuti vročico, ki jo zajema. Če je takrat sposobna svoje telo umiriti, je že veliko doseženega.

To je trening: vaja dela mojstra, kadar mojster dela vajo. Ta oseba je lahko že v preteklosti ugotovila, da je zanjo ohranjanje mirnosti pravi izziv, zato ima zdaj orodja, ki ji pri tem pomagajo.

Mogoče ji pomaga, da šteje do deset, globoko in zavestno diha, se v mislih prestavi v domači gozd in se spomni občutka, kako jo narava pomirja, ali pa se zavestno prestavi v kožo drugega človeka in poskusi raziskati še njegov zorni kot (npr. oseba se lahko v vrsti pred njo premika počasi, ker je utrujena, toda ali je lahko možno tudi, da ima znotraj sebe globoko žalost, ki jo vleče k tlom, ker ravno zdaj žaluje za izgubo bližnjega človeka?).

Taka oseba si čustva lasti, razume, da so njena in ji jih nihče ne povzroča. Doživlja jih kot morski val, ki pride, objame morsko obalo in se umakne. Čeprav doživlja kopico čustev, prijetnih in bolečih, se z njimi ne identificira, saj ve, da je ne določajo. Uči se, vsakič sproti, kako čustvom pustiti prosti pretok čez telo, saj se zaveda, da bodo le tako tudi minila. V čustvih ne vidi slabosti in ni je strah, ko drugim razkrije svoje doživljanje. Iz njih črpa moč in energijo ter jim dovoli, da ji obarvajo življenje v mavrico različnih odtenkov.

Ljudje smo bitja odnosov in znotraj odnosov se porajajo ter krožijo čustva. Ni vseeno, kako bomo poskrbeli za lastno čustveno higieno. Od tega, kako dobro bomo poznali sebe, je odvisno tudi, kako si bomo pustili čutiti čustva. Bolj kot bomo poznali sebe, bolj bomo poznali druge ljudi, in obratno; manj kot bomo poznali sebe, slabše bomo razumeli druge in svet, ki nas obdaja.

Čustva. Navdihujoča, ko jih povežemo s telesom, svojo preteklostjo in sedanjostjo, ko jih vpnemo v intimne odnose in jim pustimo, da se njihova energija giblje po našem telesu. Tako kot mora gosenica čez preobrazbo, da lahko poleti kot metulj, moramo tudi mi dovoliti čustvom, da nas objamejo in se nato umaknejo. Tako bomo lažje razvijali ljubezen do sebe, drugih ljudi in vsega, kar nas obdaja.