Dr. Pavel Car: "Če je kaj žalostno, je to gotovo muzej brez obiskovalcev."

Od zadnjega pogovora, ki smo ga objavili v tem mediju, je minilo devet mesecev. V tem času se je, vsaj tako se zdi, epidemija koronavirusa iztekla. Kako so se pandemične razmere preslikale na delovanje Narodnega muzeja Slovenije? Ste se iz dveletnega obdobja morda naučili kaj, kar boste prenesli v svoje prihodnje strategije vodenja Narodnega muzeja Slovenije in oblikovanja programa?

Upam, da gre pandemija res h koncu. Pandemija je dodobra izpraznila vse muzejske prostore in če je kaj žalostno, je to gotovo muzej brez obiskovalcev. To se je poznalo tudi na prihodkih, še posebej na Blejskem gradu, od koder dobi muzej del vstopnine. Tako smo imeli lani oteženo poslovno leto, še posebej, ker smo imeli bogat program ob 200-letnici, ki smo ga tudi v celoti izvedli. Nas je pa pandemija vzpodbudila pri digitalizaciji zbirk in razmisleku o navidezni realnosti. Vendar pa nobena, še tako dobra navideznost ne more nadomestiti pogleda na muzejski predmet v živo.

Osrednja razstava ob dvestoletnici muzeja z naslovom »Zlata sled« v muzeju še poteka, s februarjem ste odprli manjšo začasno razstavo z naslovom »Kristus Kralj«, jeseni pa se obeta velika razstava, posvečena znamenitim Slovencem in njihovim odlikovanjem. Kako bo ta razstava zastavljena?

Res je, pripravljamo veliko občasno razstavo z naslovim Pro fide, rege et lege (Za zvestobo, vladarja in pravico) oziroma Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja. V zadnjega četrt tisočletja so se Slovenci v vseh državah, katerih sestavni del je bil naš geografski prostor, s svojo sposobnostjo povzpeli do najvišjih civilnih in vojaških služb ter bili odlikovani z najvišjimi odlikovanji in drugimi častmi. Nismo bili le, kot pravi Cankar, narod hlapcev, ampak narod visokih državnih uradnikov, diplomatov in vojskovodij. Malokdo ve, da je bil general pehote Blaž Žemva iz Zgornjih Gorij pri Bledu leta 1912 načelnik avstroogrskega združenega generalnega štaba, torej prvi vojak v monarhiji za samim cesarjem Francem Jožefom. Res, da je bilo njegovo načelovanje kratke sape, saj so ga čez slabo leto odstavili, ker je zagovarjal mir. Trdil je namreč, da vojna avstroogrski monarhiji ne bo prinesla ničesar dobrega. In ji res ni. Majorja Jurija Vego poznamo kot matematika, a je bil pravzaprav topniški častnik, ki mu je matematika služila (tudi) za izračun balističnih krivulj.

Razstavo smo zasnovali kot prikaze, recimo temu, zamrznjenih trenutkov življenj in okolja odlikovancev, ki jih predstavljamo, saj jih bomo s pomočjo lutk in opreme umestili v okolje, v katerem so živeli.

Kot posebno presenečenje pa pripravljamo nekaj odlomkov »žive« zgodovine, ki jih bodo predstavili dramski igralci, in sicer na posebnih vodenih ogledih. Kaj, pa naj ostane skrivnost.

Na razstavi pa se obeta tudi nekaj čisto posebnega, nedavno ste namreč odkrili uniformo cesarja Franca Jožefa. Nam lahko o tem poveste kaj več? Za kakšno uniformo gre?

Ko smo pripravljali material za razstavo o odlikovanjih, smo nepričakovano odkrili, da imamo uniformo cesarja Franca Jožefa. Sicer ne gre za feldmaršalsko uniformo, ampak za uniformo polkovnika prvega pehotnega polka, katerega »imejitelj« je bil (naziv izhaja iz časa najemniških vojsk, ko so pomembnejši plemiči sami nabirali in plačevali vojake in s tem postali imetniki svojih polkov. Pozneje so imeli imejitelji le častno vlogo, običajno so bili to člani domače ali tujih vladarskih hiš ali pa znameniti vojskovodje). Cesar je to uniformo nosil na polkovnih svečanostih. Seveda imamo tudi fotografije cesarja v tej uniformi. Za muzej je to izjemno pomemben predmet. Podrobnosti, kako smo uniformo odkrili, pa bomo sporočili na posebni novinarski konferenci.

Kako pomembno je to odkritje? Ne le za Narodni muzej Slovenije, marveč v regionalnem kontekstu. In tudi za vas – zgodovinarja – osebno.

To je izjemno odkritje, lahko bi rekli skoraj sanjski kos za vsak muzej. Kolikor vem, nima uniforme cesarja Franca Jožefa noben drug muzej razen Vojnozgodovinskega muzeja na Dunaju in Hoffburga. Z Dunaja so nam čestitali za izjemni kos. Zame pa je to še poseben privilegij, da si lahko eno od cesarjevih uniform ogledam pobliže, preučim način izdelave in notranjost (podlogo ter krojačevo etiketo). Nimamo pa kape, ki jo je cesar nosil k tej uniformi. Pa se mi po glavi vrti kup idej …

Kako pogosta so pri nas sicer »muzejska odkritja«? Se nabori eksponatov ves čas širijo ali so najdbe prej izjeme kot pravilo? Od česa je to pravzaprav odvisno?

Število eksponatov res raste iz leta v leto. Arheološki predmeti prihajajo v muzej z izkopavanji, tu se konservirajo, restavrirajo, če je treba, ter strokovno obdelajo in objavijo. Del predmetov pride v muzej z donacijo ali pa z odkupi. V Narodnem muzeju Slovenije imamo več sto tisoč predmetov. Nemogoče je, da bi kustosi poznali prav vsakega od njih, razen tega tudi kustosi prihajajo in odhajajo, saj muzej stoji že 200 let. Nekateri predmeti z leti pridejo v pozabo, potem pa jih čez desetletja kustosi ponovno »odkrivajo«. So pa to res izjeme, saj kustosi svoje zbirke dodobra poznajo. Če pa imaš v zbirki deset tisoč in več muzealij, težko poznaš prav vsako.

Ali so razstave, ki so povezane z zgodovino določenega naroda, vedno posredno povezane tudi z zgodovinami drugih? Kako se zgodovinarji in muzealci odločate, kaj vključiti in kako?

Zgodovina nekega naroda nikoli ni samostojna zgodba; vsak narod je bil, hočeš nočeš, vpet v širša zgodovinska dogajanja, tako da je povezava z zgodovino sosedov nujna. Če govorimo o turških vpadih, ne moremo brez Turkov in Turčije, torej širšega konteksta, zakaj je do njih prišlo. Pri pripravi razstave se kustosi trudijo ponuditi čim bolj verno sliko zgodovine obdobja, ki ga razstava prikazuje, pri tem pa je zgodovinski kontekst širšega prostora nujen.

Pred veliko jesensko razstavo Narodni muzej Slovenije čaka še kar nekaj prijetnih izzivov. Eden od teh, ki še posebej izstopa, je poseben dogodek, enigmatično naslovljen kot »Časovna kapsula«. Na dogodku boste v muzeju nekaj izbranih predmetov zakopali oziroma zabetonirali. Kakšna ideja stoji za tem?

Časovne kapsule, to bo ličen kovinski valj, ne bomo zakopali, pač pa vzidali v steno v novi muzejski trgovini. Na idejo smo prišli lani, ko je Narodni muzaj Slovenije praznoval 200-letnico in smo se spraševali, kako bo ob 300-letnici. Pa se je porodila ideja, da bi zanamcem pustili nekakšno časovno kapsulo. Vsebina pa je za zdaj še skrita.

Se kot zgodovinar pogosto vprašate, kako bo pisana zgodovina obdobja, ki ga doživljamo kot svojo sedanjost? Kaj mislite, da se bo iz vrtoglavega novega milenija preneslo v zgodbo zgodovine?

Se, pa mi taka vprašanja porajajo prej nelagoden občutek kot kaj drugega. Svet postaja vse bolj nepredvidljiv in drvi neznano kam. Rajši ne razmišljam, kakšen bo svet, v katerem bodo živeli naši otroci.

V aprilu se med drugim obeta tudi odprtje muzejske trgovine. Zakaj so muzejske trgovine pomembne? Kako doseči, da ne banalizirajo vsebin, ki jih nudijo muzeji, marveč jih, nasprotno, bogatijo in podpirajo?

Imate prav, končujemo obnovo velike dvorane v pritličju muzejske stavbe na Muzejski ulici, kjer bo po novem lepa, moderna trgovina in blagajna. S tem bomo sprostili vhodno avlo, kjer je sedaj blagajna in neki približek trgovine. Vsi veliki muzeji po svetu imajo trgovine, izhod iz muzeja pa je speljan tako, da mora obiskovalec skozi trgovino. Prodajni artikli morajo biti seveda skrbno izbrani in povezani z muzejskimi zbirkami. Mi bomo ponujali publikacije, ki jih izdaja muzej, tako za strokovno kot za širšo javnost, ter replike nekaterih znamenitih predmetov, ki so sicer razstavljeni v muzeju, recimo neandertalčevo piščal ali majhne kopije vaške situle in podobno. Veliko povpraševanja je tudi po nakitu, oblikovanem po motivih iz naših zbirk. Lani smo šli poskusno tudi v izdelavo luksuznih predmetov v manjših serijah. Znan slovenski oblikovalec nam je zelo moderno oblikoval dekanter za vino in vinske kozarce, steklarna pa nam je nanje vrezala friz z vaške situle. Vsak kos ima vgravirano številko, zraven pa je priložen certifikat. Serija je že praktično pošla.

Prva četrtina leta se izteka, vendar so pred muzejem še nadaljnje tri razgibane četrtine. Kakšne cilje ste si – onstran razstav – zastavili za letošnje leto?

Nekaj ciljev je bilo omenjenih že zgoraj; odprtje muzejske trgovine, odprtje prve navidezne resničnosti, kjer se bo obiskovalec prestavil v prvo stoletje pred našim štetjem, in sicer na gradišče nad Ulako. Ne samo, da bo skozi 3D očala obiskovalec pokukal v svet, ki ga že davno ni več, ampak se bo v dogajanje aktivno vključil, se odpravil v kovačnico in koval …

V drugem polletju sledi razstava o odlikovanjih. Pa odprtje nove razstave na Blejskem otoku z naslovom Blejski otok med valovi slovenstva.

Morda premišljujete že o prihodnjem letu?

Ne samo premišljujemo, tudi načrtujemo. Na novo bomo postavili razstavo na Blejskem gradu. Razen tega smo se letos lotili tudi največjega muzejskega projekta zadnjih nekaj deset let, razstave o zgodovini slovenskega prostora. To je izjemno velik projekt, pomemben za celotno slovansko zgodovinopisje in muzeologijo. Prevelik celo za Narodni muzej Slovenije, zato smo k sodelovanju povabili Filozofsko fakulteto, Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za novejšo zgodovino in druge. Prvi del razstave naj bi stal ob koncu prihodnjega leta.

Pa še kaj bi se našlo.

Napisala Lena Kreutz