"Do kdaj bom plesala? Dokler bom zmogla in dobivala vloge," pravi prvakinja ljubljanskega baletnega ansambla

Njegova članica je postala takoj po končani Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Plesala je v številnih baletnih predstavah, se preizkusila v najrazličnejših baletnih slogih ter leta 2009 za vlogi v predstavi Mozart vs. Schumann prejela stanovsko nagrado Lidije Wisiak. Gostovala je na gala koncertih in festivalih v Sarajevu, Miamiju in New Yorku, Ciudadu de Méxicu, Bogoti, Astani, Brnu in drugod.

Kakšna je njena plesna strast, kaj najraje pleše in kako zase po štiridesetem letu starosti skrbi, nam je zaupala v pričujočem intervjuju.

Članica ansambla ljubljanske baletne hiše ste že 27 let. Kaj vam ljubljanska baletna hiša pomeni? Ste kaj premišljevali o tem, da bi odšli drugam, tudi v tujino?

Na začetku svoje kariere, ko sem torej začela plesati profesionalno, sem dosti premišljevala o tem, da bi šla kam drugam, tudi iz Slovenije, seveda. Želela sem si preizkusiti tudi druge baletne hiše, vendar je ta blaga želja usahnila. Razmere oziroma pogoji dela v ljubljanski baletni hiši so mi pravzaprav izjemno ustrezali, tako da sem se odločila ostati. Vedno je bilo v redu, vedno smo dovolj delali, vedno smo se dovolj učili. Ljubljanski baletni ansambel je v nekem smislu moja druga družina, ne nazadnje s plesalci preživim skoraj več časa kot z domačimi.

Za vami je, kot rečeno, dolga kariera, v kateri ste prešli različne razvojne stopnje. Z baletom ste bili najstnica, dvajsetletnica, tridesetletnica ... Kaj so posamezna obdobja prinesla s seboj?

Rekla bi, da je bilo obdobje med adolescenco in poznimi dvajsetimi še zmeraj obdobje učenja – kako dejansko delati v ansamblu, sodelovati, kako poslušati svoje telo ipd. Trideseta leta so se mi zdela oziroma se mi danes zdijo najbolj produktivna. Ne le, da plesalka takrat največ zna, takrat tudi največ zmore, in je smiselno, da v tistem obdobju tudi največ dela in se izrazito preizkuša. Okoli štiridesetega leta pa napoči čas za drugačno vrsto plesa, takrat začneš plesati bolj zrelo. Vsako obdobje seveda prinese drugačne metode, moram pa poudariti, da čeprav pri svojih letih še zmeraj veliko zmorem, k nalogam pristopam bolj previdno, z glavo.

Veljalo je, da se kariere baletnih plesalk zaključijo okoli štiridesetega leta. Vi dokazujete, da to ni pravilo. Kako torej skrbite za svojo kondicijo, zdravje?

Kariere plesalcev so se praviloma zaključevale okoli štiridesetega leta, vendar se to zdaj počasi spreminja, kariere se vsepovsod podaljšujejo, le da so tipi nastopov morda nekoliko drugačni. Ko sem začela plesati, so bila štirideseta še mejnik, in nisem pričakovala, da bom sama plesala krepko čez ta mejnik. Danes vsekakor vemo več o telesu, o negi, o tem, kako vzdrževati kondicijo, za ohranjanje zdravja uporabljamo več pripomočkov, na voljo nam je fizioterapija, redne masaže ipd. Seveda pa vsaka plesalka oziroma vsak plesalec za svoje telo odgovarja sam. Več ko vložiš, boljši bo izkupiček.

Danes vsekakor bolje skrbim za telo, kot sem v preteklosti, ko sem bila bolj zagnana in tudi nespametna. Ob tem je pomembna prehrana, pomembne so dodatne vaje za utrjevanje telesa in ohranjanje gibljivosti, denimo pilates, pomembno je, da ob baletu svoje telo negujem tudi z drugimi praksami, saj se tako nekako uravnotežim.

Med baletnimi karierami moških in žensk obstajajo pomembne razlike. Kakšne?

Kariere moških so običajno krajše, saj je njihov ples praviloma sestavljen iz skokov in dvigov, kar seveda precej obremenjuje telo. Ženske se lahko skozi čas prilagajajo, recimo, da določenih figur ne izvajajo več, moški pa te možnosti nimajo – ne morejo manj dvigovati, recimo, saj so dvigi večji del njihovega plesa.

Leta 2020 ste postali prvakinja ljubljanskega baletnega ansambla. Kaj vam to pomeni?

Gre, jasno, za priznanje za delo, za žrtvovanje, za vložek vseh teh let. Veliko mi je pomenilo, ko sem dobila ta naziv.

Za vami je tudi obilica vlog. V kakšnih se počutite še posebej domače oziroma vam najbolj ugajajo?

Skozi leta se je to ves čas spreminjalo, ampak trenutno mi najbolj odgovarjajo »igralske« vloge, torej značajske vloge, kot je recimo vloga Daisy v Velikem Gatsbyju. Iz istega razloga mi je bila ljuba tudi predstava Doktor Živago.

Plesala sem vse sloge in od vseh mi najbolj ugaja neoklasika, ki je na neki način nadgradnja oziroma posodobitev klasičnega baleta. Že od nekdaj obožujem špice, delno tudi zato, ker tega res ne zmore vsak človek (smeh).

Vas, kljub temu da imate za seboj že obilo delovnih procesov, še kaj vznemirja? Kateri del priprave na predstavo vam je najljubši?

Pravzaprav so mi najbolj vznemirljive kar same predstave. Po vseh teh letih imam še vedno tremo, še vedno želim z gledalci nekaj deliti, jim nekaj dati, pa čeprav samo svoja občutja. Če se ljudje na moj ples oziroma na naše predstave odzivajo, ob tem nekaj doživljajo, je naš namen dosežen. Plešem tudi zaradi ljudi, ne samo zaradi sebe.

Ob tem rada prejemam, jasno, pohvale, pa tudi kritike – kritike zlasti zato, ker mi, kadar so konstruktivne, omogočajo napredek, mi pomagajo pri razvoju. Nikoli ne vemo in ne znamo vsega. Je pa tudi tako, da te balet sam nauči sprejemati kritiko, jo poslušati in ponotranjiti, saj je disciplina, ki je usmerjena k perfekciji. Da vse to preneseš, moraš biti trden človek, verjetno to res ni za vsakogar.

Kaj pa balet? Kako se je spreminjal vaš odnos do te discipline? Večna ljubezen?

Kot deklica nisem sanjarila o tem, da bi postala balerina. Do moje kariere je vodila serija naključij, želja se je razvijala postopoma. Najprej so me starši vpisali v baletno šolo, nato sem z izobraževanjem nadaljevala in preprosto ostala v baletu, zlezel mi je pod kožo. Na neki točki sem, seveda, začela dobivati večje vloge, kar je precej pomembno za motivacijo. Pri meni ne gre za otroško ljubezen, torej prej za odnos, ki se je razvijal v partnerstvo za vedno.

Do kdaj mislite, da boste plesali?

Dokler bom zmogla. Dokler bom dobivala vloge.

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu