Maja Fister | 8. 11. 2019, 06:00
Slovenka, ki se z družino seli na tri leta in trenutno živi v Indiji: Ni vsak za tako življenje
Ana Sneeringer je Belokranjka, ki jo je po desetih letih dela na naših televizijah iz Slovenije odnesla ljubezen. Američan Isaac. Odkar je odšla iz Slovenije trenutno biva v sedmi državi, z njima pa potujeta tudi njuni hčerki. Trenutno živijo v Indiji, v mestu Hyderabad.
Kakšna je dinamika nomadskega življenjskega sloga, s kakšnimi izzivi se srečujejo v drugi najbolj poseljeni deželi na svetu, ki je povrh še polna kulturnih razlik, in kako jim to uspeva, preverite v tokratnem intervjuju.
Pravite, da se v novo državo selite na vsake tri leta. Kakšen je razlog za to?
Pravijo in pravim, da ljubezen ne pozna meja. In moja ljubezen do moža res ni prepoznala meja. Spoznala sva se v Sarajevu in ostala prijatelja. Po dveh letih prijateljevanja prek spletne pošte in Skypa je bila to kar hitra odločitev. Predvsem se mi je zdela ta zveza, ki je bila najprej prijateljska, tako interesantna, ker je Isaac tip moškega, ki ga nikoli prej nisem prepoznala v Sloveniji.
Ko sem ga spoznala, me v bistvu niti ni zanimala ljubezen, bolj kariera. Ampak najini občasni pogovori in ta neka odraslost, ki sem jo prepoznala v njem, me je po dveh letih "poznanstva" prepričala v slep odhod na vrtiljak popotovanja okoli sveta.
Najprej kot punca in nato kot žena. Isaac dela v gradbeništvu. V Hyderabadu gradijo Ameriški konzulat, zato smo zdaj tu.
Kje vse ste že živeli in kakšne izzive prinaša nomadski življenjski slog?
Zelo na kratko, ampak še vedno dovolj, da sem okusila, kako je biti v neki državi tujec: Aman – Jordanija, Pariz – Francija, Moskva – Rusija, država Washington – ZDA. Daljša, po tri leta dolga življenjska obdobja pa sem preživela v krajih kot so Santo Domingo – Dominikanska Republika, Haag – Nizozemska in trenutno Hyderabad – Indija.
Izzivi so predvsem kulturne narave. Jezik niti ni taka ovira, ker ga dokaj hitro osvojim – vsaj ten in neke osnove. Zasluge bom štela k nekdanji Jugoslaviji, kjer smo se učili srbohrvaščine in angleščine ter si odpirali jezične kanale v možgaskih membranah. Danes ni težko živeti v tuji državi, kar se tiče jezika – Google translate prevede vse.
Hrana je ena izmed stvari, ki me recimo najbolj omeji v vsaki državi. Mi, izseljenci, smo navajeni na neko kulinariko. Oziroma vsaj na tisto, česar smo se navadili v treh letih bivanja v eni državi in potem gremo že v naslednjo, kjer so stvari zelo različne, nedostopne ali pa tako bizarno drage, da res traja kakšno leto privajanj na vse stranske učinke.
Trenutno imam recimo po skoraj dveh letih bivanja v Hyderabadu še vedno težavo z mlekom. Tukaj namreč pijejo bivolje mleko in tega enostavno ne morem prežvečiti – psihično. Druga plat pa je, ko vidiš, kaj krava oziroma bivol je in prebavlja. V veliki večini namreč živijo v zelo slabih razmerah in praktično jedo smeti. Tako za mleko v kavi raje kupiš mleko za 5 evrov, uvoženo iz Irske.
Vseeno pa v večini primerov ni nekih groznih izzivov. Večinoma so ljudje zelo prijazni – je pa vse tudi odvisno od posameznika. Trenutno mi je še vedno izziv, kako se sprijazniti s tem, da živimo s smetmi na vsakem koraku.
Indija ima zelo veliko težavo s smetmi. Je skoraj zakopana v svoje smeti. Skrb za to je zelo slaba, kar povzroča zastrupitev zemlje, zraka in vode.
Vsak dan se v državi proizvede okrog 15 milijonov ton smeti. Grozno je videti naselja, obdana s smetmi. Kar 45 milijonov ton smeti od 62 milijonov pridelanih ton letno v Indiji ostane neobdelanih, kar je hudo nevarna statistika za prihodost dežele. Ljudje so zelo nepodučeni o tem, kako in kam z njimi.
Predstavljam si, da so pogoste selitve izziv tudi v smislu socialnega življenja. Kako navezujete in vzdržujete prijateljske stike po svetu?
To je najtežji del naših nomadskih podvigov. Svoje življenje spakiraš v nekaj kovčkov in greš gradit novo življenje nekam drugam. V novi državi najprej gradiš dom in vzporedno gradiš prijateljstva. Ko se vnovič seliš, se ta sicer nadaljujejo, a po drugi strani na nek način tudi končajo. Za seboj pustiti prijatelje in navade, ki si jih komaj usvojil, je težko. Ni pa nemogoče. Vsi imamo neka domotožja, ampak z današnjo tehnologijo je toliko lažje.
Trenutno je vaš dom Indija. Kako ste se znašli v tej pisani deželi?
Še vedno se iščem. Indija je zemlja čudes. Zanjo moraš biti pravi tip človeka, da jo uživaš v popolnosti. Jaz recimo to nisem. Se še vedno prilagajam, kar je zelo nenavadno zame.
Ponavadi traja nekje od šest mesecev do enega leta, da se navadim na novo kulturo in ves sistem neke države, ampak tukaj pa kar ne gre. Vse je drugačno.
Hrana, socialno življenje, umetnost, moda, prevozna sredstva … Govorim o Hyderabadu – mestu, ki je sicer na prvem mestu v svetu glede naglega razvoja. Verjetno je v drugih večjih mestih, kot so Delhi, Mumbai, Kolkata in Bangalor lažje, ker je več kulturne pisanosti, kar doprinese k lažjem dostopu do stvari za zahodno naravnanega človeka.
Hyderabad ima zelo malo priseljencev in je še vedno zelo kulturno avtentičen. Kakorkoli zna biti tu frustrijajoče, je lahko tudi toliko bolj zanimivo.
Spoznaš celo vrsto ritulov, s katerimi častijo okoli 330 milijonov bogov, načine prehranjevanja z rokami in vse vrste zelo pekoče hrane. Sprejmeš tudi dejstvo, da te v trgovini s spodnjim perilom postrežejo moški. In ne veš, komu od vaju je ob tem bolj nerodno.
Kaj vas na tem delu sveta najbolj navdušuje in kaj vam zna pokvariti dan?
Navdušujejo me barve! Bolj kot vzorci. Spomnim se, kako sem že med življenjem v turobnem Haagu opazovala Indijke, oblečene v živahne rumene rute in oranžne hlače. In nekoliko posmehljivo mislila, kako so brez stila. In potem to Indijko postaviš v Indijo in si navdušen nad izborom barv. Barve so postale moj navdih. In te se zdaj kažejo tudi v mojih delih.
Ni veliko stvari, ki bi mi pokvarile dan. Če že kaj, je to promet. Včasih padeš v prometni zamašek in se 15 minut raztegne v uro ali več.
Vas je katera od dežel, kjer ste živeli, posebej presenetila z drugačno kulturo?
Indija! Če ne živiš v njej, nimaš pojma, kaj je Indija. Vsi dokumentarci, članki in popotovanja v to državo ti ne morejo prikazati njihove kulture, kot ti jo prikaže življenje z njo. Tako zelo je drugačna.
Z vama potujeta tudi vaši hčeri. Kako doživljata vse te selitve?
Ena se je rodila v Dominikanski Republiki in druga na Nizozemskem. Tako da sta z rojstvom svetovni državljanki in se ne pritožujeta preveč. Zaenkrat ne komplicirata. Saša, ki je mlajša, še ne ve, kako začutiti spremembe od selitvi. Suriyah pa to že prepozna. In za zdaj ji je to v redu.
Čeprav se to nomadsko življenje mogoče sliši naporno za otroke, se mi zdi, da jima daje tak način življenja več, kot pa bivanje v samo eni deželi.
In kakšni sta njuni državljanjstvi?
Imata slovenskega in ameriškega.
Sta v Indiji vključeni v šolski sistem? Kakšen je v primerjavi z našim in s kakšnimi izzivi pri vzgoji se soočate?
Kakšen sistem je v Sloveniji, ne vem. V državah, kjer bivamo, pa sta vpisani v mednarodne šole, ponavadi z ameriškim učnim načrtom. Predvsem zato, da lahko lažje sledimo šolskemu programu naprej v drugi državi. Izzivi so kakor povsod po šolah.
Mi je pa všeč, da skrbijo za to, da otroku ni dolgčas. Vsako leto imajo na primer obvezne nastope v odrski produkciji. Lani so uprizorili Lepotico in zver. Suriyah je bila ena od junakinj. Postavijo jih pod žaromete, a jim dajo možnost, da si gradijo samozavest. V njeni šoli je trenutno 22 različnih kultur, kar je precej neverjetno.
V kakšnem jeziku pa dekleti komunicirata?
Ko smo skupaj, govorimo angleško. Z Isaacom govorita angleško, z mano pa slovensko.
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imajo ljudje o vašem življenjskem slogu, ko so selitve v različne dele sveta tako pogoste?
Tak način življenja pri ljudeh lahko vzbudi zavist, v smislu, poglejte jih, kako uživajo življenje s potovanji po svetu, ko bi le tudi mi lahko tako. A vendar mislim, da ni vsak za tako življenje, za tak življenjski slog. Življenje zdomcev prinaša vsakodnevne izzive in zahteva človeka s karakterjem, ki si upa malo več.
Veliko teh sanjskih dni, ki nam jih kdo zavida, prejokamo ali nas skrbi za zdravje in varnost družine. Trenutno se na primer že od aprila ukvarjamo s tem, da kdo od nas ne dobi mrzlice. Pa še s čim drugim.
Stojite tudi za umetniškim imenom Pile, pod katerim slikate pop art portrete žensk s karakterjem. Kakšen je vaš ustvarjalni proces?
Navdih dobim kjerkoli, tudi na cesti. Ko vidim določen izraz, lahko tudi popolnoma naključne osebe, ki se me dotakne, ga narišem. Rišem predvsem digitalno. K tej tehniki sem se najprej zatekla zaradi pomanjkanja časa, a mi je zelo prirasla k srcu. Pripravljam pa se tudi na novo razstavo in ta mi nekako govori, da morajo biti portreti na platno naslikani z akrilnimi barvami.
View this post on Instagram
Kako to, da se na vaših portretih znajdejo zgolj ženske? Kakšne so njihove zgodbe?
Ker sem sama ženska in ženske najbolje razumem. Največ navdiha črpam iz osebih izkušenj, nekaj pa tudi iz druženj z drugimi ženskami, ki jih srečujem na svoji življenjski poti.
To so ženske iz različnih kultur po vsem svetu. Skozi umetnost odsevam svoj odnos do njih in jih upodabljam kot močne karakterne portrete. Vse to so čudovite in edinstvene ženske, ki so, tako kot vsi, ujete v vsakodnevne obveznosti in drvijo skozi sedanjost, brez pomisleka na preteklost ali prihodnost.
Nihče od nas ne more pobegniti določenim čustvom, tudi jaz ne. Zato jih, če že z besedami ne morem, izražam prek slikanja. Svetu želim pokazati, kako močne smo.
View this post on Instagram
Kam vse potujejo vaša dela in kje jih lahko najdemo?
S tem se ne ukvarjam preveč. To je marketing in jaz tega ne znam, zato moram najti nekoga, ki me bo malo pognal naprej. Najtežje je prodati sebe. Razstavljala sem na Nizozemskem in v Kanadi, trenutno se pripravljam na razstavo na World Art Dubai, ki bo aprila 2020. V novembru pa nekaj pripravljam tu, v Hyderabadu.
Je pa nekaj del potovalo že v Slovenijo, ZDA, Kanado, tudi Indonezijo, vse pa so bili portreti naročnikov v pop art tehniki.
View this post on Instagram
V ZDA vodite neprofitno organizacijo. Povejte nam več o tem.
V mestu Tonasket v Washingtonu imava z možem nasad sivke, ki sva ga posadila z namenom, da doprineseva tamkajšnji skupnosti. Tako sva tudi ustanovila neprofitno organizacijo Okanogan Highland Lavender Farm. OHLF se ukvarja predvsem z izobraževanjem skupnosti o trajnostnem življenju, alternativni energiji, eko kmetijstvu in ker imamo nasad sivke, tudi o sivki, kot zdravilni rastlini.
Jaz vodim organizacijo iz vseh vidikov – organiziram šolske izlete, različne delavnice in na letnem nivoju Festival sivke. Projekt vodim prek spleta, potem pa skupaj s prostovoljci izvedemo dogodke. Smo pa samostojna organizacije, ne apliciramo za donacije države, ampak ravno z delavnicami in s prodajo sivkinih produktov podpiramo delovanje organizacije.
Kaj vam je prineslo življenje v tujini, česar se ne bi tako hitro ali sploh zavedli in naučili v Sloveniji?
Strpnosti in spoštovanja sebe ter drugih. Velikokrat se znajdem sama s sabo, ker si tu dejansko velikokrat sam. In takrat, ko si sam, sprejemaš odločitve, ki so dobre zate. Ko sprejmeš to, da spoštujes sebe in svoja čustva, takrat si pripravljen sprejeti tudi druge.
To in dodatno znanje geografije (smeh)!
Kako pogosto obiskujete Slovenijo? Bo kdaj spet vaš dom?
Vsaj enkrat na leto poskusim priti v Slovenijo. Bo to kdaj naš dom? Verjetno ne. Raje jo imam kot državo, ki jo redno obiskujem, kot državo, v kateri bi živela.
Kam vas bo odneslo v naslednji triletni fazi?
Še ne vemo. Preostali sta nam še dve leti pogodbe v Indiji. Vprašajte me čez leto in pol.
Anine pop art portrete, ki jih ustvarja pod umetniškim imenom Pile, najdete na njeni spletni strani (TU) in na Instagram profilu @art_of_pile.
PREBERITE ŠE: Nea Likar: Če stvari delaš rad, ne pomeni, da niso delo ALI Danica Badovinac: Slovenka, ki si je v Indoneziji ustvarila družino in službo
