Urška Košir: "Ko ženska dojame, da je lepa takšna, kakršna je, se spremeni njen odnos do sveta"

Čeprav jo je življenje sprva odneslo na drugačne poti, ji je bilo fotografiranje, pa naj se ta fraza sliši še tako zguljeno, bržkone položeno v zibko. Fran Pavlin, mrzli stric fotografinje Urške Košir, danes kreativnega uma za fotostudiem Železna v Ljubljani, je bil namreč pred drugo svetovno vojno uveljavljen jeseniški fotograf, predvsem poznan po svojih razglednicah, ki jih prodajajo še danes. Toda leta 1945 je na njegov atelje po spletu nesrečnih okoliščin padla bomba, ubila njega in njegovo hčer in popolnoma uničila prostor.

Da si je malo manj kot pol stoletja pozneje njegova sorodnica izbrala enak poklic, bi si torej lahko razlagali tudi tako, da je del njegovega poslanstva ostal nedokončan, določena energija oziroma talent pa se je prenesel na Urško – tako na to vsaj gleda sama.

V svoj fotografski fokus je namesto pokrajin sicer postavila nekaj drugega: ljudi, predvsem ženske, vendar je v njej ravno tako uspešna, kot je bil svoj čas njen prednik.

Fotoaparat kot ekskluziva

"Fotografija je bila moja strast že od malih nog," pripoveduje. "V mojem otroštvu ostalih zanimivih naprav, na primer mobitelov, playstationov, game boyev ali česa podobnega še ni bilo, tako da je fotoaparat štel za višjo tehnologijo. (smeh) Fotografiranje je bilo ekskluziva, tudi v tem eksotičnem smislu, da pritiskaš na gumbe in bo nastalo nekaj lepega – sploh za otroka je bilo to izjemno fascinantno."

Ko je želela pridobiti več znanja, sta jo starša, ki se s fotografiranjem nikoli nista ukvarjala, usmerila na znanca, tedaj že zelo prepoznavnega fotografa Janeta Štravsa.

"Rekel mi je: nič, prinesi mi malo pokazat, kaj fotografiraš. Na ta način sva se nekajkrat dobila, jaz sem mu prinašala svoje stvari in moram reči, da mi je zelo koristilo, da je bil povsem iskren z mano. Brez zadržkov mi je povedal, da so nekatere stvari zanič. Potem pa sem mu enkrat končno prinesla serijo fotografij, pri kateri je rekel – poglej, tukaj pa čutim, da je to to, da si pa v tem res ti."

"Zanič" so bile po njegovem mnenju fotografije pokrajin in predmetov, ki mu jih je nosila na začetku, njegovo pozornost pa so vzbudile fotografije plešočih deklet na koncertih, ki jih je tedaj redno obiskovala.

"Takrat sem bila študentka, štipendija je bila omejena, če pa si prišel na koncert s fotoaparatom in tam cel večer fotografiral, si dobil zastonj vstop. Dekleta so se za koncerta vedno lepo uredila, me s prijateljicami pa tudi. In sem si mislila: nosimo pete, v katerih plešemo celo noč, vendar tega nihče ne opazi. Zato sem začela fotografirati dekleta od spodaj navzgor. Ko so plesale, sem na primer v objektiv ujela samo njihove noge. In to so bili potem fotografski izdelki, pri katerih je Štravs rekel – to je to. To serijo sem poslala tudi na študentski natečaj v organizaciji ŠOU in pristala je na drugem mestu, bila je tudi razstavljena. Pozneje sem se učila tako, da sem fotografirala tudi prijateljice, sestrično in punco svojega brata."

Že takrat je bilo torej jasno, katera smer v fotografiji ji najbolj leži. Potrditve za to, da so njene fotografije najboljše, najbolj žive, če na njih nastopajo ženske in dekleta, je pozneje v karieri dobila še kar nekaj. A ni čisto takoj po teh spodbudnih začetkih stopila na profesionalno fotografsko pot. Čeprav so ji starši pri zanimanjih in željah vedno stali ob strani, so jo kljub temu spodbujali, da si za poklic izbere nekaj bolj oprijemljivega. Tako je doštudirala pravo.

"Čeprav me je vlekla fotografija, me tudi pravo privlači že od začetka, zdi se mi dobra stvar. Sem velika idealistka in perfekcionistka in če bi v družbi vladali red, morala in pravičnost, bi bilo zelo lepo. Pri nas pa sistem kot tak žal ne deluje, že zaradi te naše majhnosti. Tako sem hitro ugotovila, da svojega idealizma v tem poklicu pač ne bi mogla izživeti.

Na začetku sem bila sicer še zelo zagnana, že med študijem sem delala v manjši odvetniški pisarni, a nekoč mi je odvetnica, ko mi ni šlo v glavo, zakaj po zakonu velja nekaj, v praksi pa je drugače, čisto po materinsko rekla, da mi toplo svetuje, da če imam kakšno drugo poklicno možnost, naj se odločim zanjo. Takrat sem bila malo jezna nanjo, češ da mi kvari sanje, a potem me je življenje kar nekako samo od sebe odneslo na druge poti. Kmalu sem začela delati na RTV in organsko pristala tu, kjer sem danes."

Na RTV, kamor je prišla prek avdicije, je šest let delala kot novinarka, snemalka in scenaristka, priučila pa se je tudi nastopanja pred kamero, montaže in vsega ostalega, kar ji je pozneje kot fotografinji prišlo zelo prav. A ves čas je sanjala o delu za Playboy.

"To je bila revija, ki je bila doma vedno na mizi, tako zaradi dobrih prispevkov kot zaradi fotografij. Odraščala sem v liberalnem, odprtem okolju, tudi na nudistično plažo smo redno hodili. Tako sem si seveda od nekdaj želela, da bi bile nekoč tudi moje fotografije v Playboyu. Seveda sem že prej spraševala, kako priti zraven, a so mi vsi odgovarjali, da je nemogoče, da je gneča, da cel kup odličnih fotografov čaka, da pride zraven ... potem pa sem nekoč na medijski konferenci, ki sem jo fotografirala, vprašala naročnico, ali bi predala moj portfolio naprej odgovornim na Adrii Medii. Odvrnila je, da sicer lahko, a da kaj več od tega ni v njeni domeni."

Portfolio je res prišel do uredništva in jih prepričal do te mere, da so ji kljub dejstvu, da je bila v fotografiji še precej neznano ime, dali priložnost. Upravičeno: že prvi pictorial, ki ga je fotografirala – snemali so ga na Soči – je pristal v posebni izdaji Playboyevih fotografij, ki je izšla v ZDA, tako da so tako ona kot njeni novi šefi dobili še eno potrditev, da so se odločili pravilno. 

Pri Playboyu je nato ostala deset let, do leta 2020, ko je tiskana edicija prenehala izhajati. Sprva je bila urednica fotografije, nato pa je z njimi sodelovala kot zunanja sodelavka. Vmes se je krepila tudi želja, da bi imela svoj studio in ko se je leta 2018 pojavila priložnost za to, kar je danes Studio Železna, jo je zagrabila z obema rokama. "Tekom kariere sem delala tudi v tujini, na primer v Berlinu. In tam mi je bilo vedno všeč, ko si prišel v nek prostor, kjer so se nabrali ljudje z vseh vetrov in vsak je ustvarjal po svoje. En je risal, drugi fotografiral, tretji počel nekaj tretjega ... ta tip nekakšnega združevanja sem želela vzpostaviti tudi v svojem studiu. Da torej ni samo fotografski studio, ampak malo več, hkrati pa je prostor dovolj estetski, da se ekipa v njem dobro počuti, tudi če dela 12 ur."

Zakaj erotična fotografija?

Erotična fotografija je kompleksno področje. Meja med vulgarnostjo in zapeljivostjo je tanka, pa tudi doseči pravo atmosfero na snemanju, da se modeli sprostijo, ni povsem enostavno. Tudi ideali se skozi čas spreminjajo – včasih je bila gola podoba, sploh ženske, nekakšna fantazija, ikona, danes, v kulturi inkluzivnosti, šteje bolj "faktor X". Zakaj jo je torej najbolj privlačil prav ta tip fotografije, jo vprašamo.

"To je dobro vprašanje. Gotovo se en razlog skriva v tem, da smo z družino tako pogosto hodili v nudističen kamp," odgovarja. "Že kot otrok sem zaznala ta fenomen, da se v družbi ves čas zakrivamo, pokrivamo, ko prideš na nudistično plažo, pa tam kar naenkrat veljajo povsem drugačna pravila. Zanimivo se mi je zdelo tudi, da so bili ljudje na nudistični plaži vedno veliko bolj sproščeni, manj je opazovanja. Čim smo bili goli, so se razlike izbrisale. Ko je človek oblečen, se določene razlike vidijo že po izbiri oblek, dragih ur, nakita ... že to te zaznamuje. Na nudistični plaži tega ni. Ostane samo telo kot telo."

Druga stvar, ki jo je vedno zanimala, pa je odnos žensk do lastnega telesa. "To je tudi razlog, da moške danes redko fotografiram na erotičen način. Pri dvanajstih, ko smo bile na začetku pubertete, se je v nas razraslo toliko nekih kompleksov ... ko zdaj gledam nazaj, seveda vidim, da so bila naša telesa takrat res popolna. Pa sem bila kljub temu zafrustrirana zaradi tisoč in ene nepomembne stvari. Zato sem želela dekletom pokazati, da je vsaka od njih v resnici lepa.

Veliko deklet, ki so prišle na fotografiranje, se je sekiralo zaradi brazgotine tu in tam, celulita, majhnih prsi ... te malenkosti nikakor niso kazile njihove lepote, a so jih kljub temu močno motile. A ko so se ta dekleta zagledala na fotografijah, so se končno videla z drugimi očmi. Dojele so, da so tudi one lepe. In po tem se spremeni njihov celoten odnos do sveta: dekle, ko ga naslednjič srečaš, da roko na popolnoma drugačen način, ne skriva se več, postavi se na svoje mesto. Tako je lahko fotografiranje kot neka terapija, ki ženski pomaga, da se ne obremenjuje več z vsem, kar naj bi ji manjkalo, ampak se osredotoči na in začne ceniti tisto, kar ima in kar je."

Skoraj po pravilu so več samozavesti že na začetku pokazala starejša dekleta, dodaja. "Najbolj se spomnim neke mamice v zgodnjih tridesetih, ki je s carskim rezom rodila dvojčici. Njen mož je bil voznik tovornjaka in želela se je fotografirati zanj, gola, da bi imel v kamionu lahko obešene njene fotografije. Bila je neverjetno sproščena in samozavestna, čeprav ni bila več najmlajša, tudi telo je imelo po porodu za sabo že neko svojo zgodovino. Ampak prav njene fotografije so najboljše uspele in bile tudi največkrat publicirane po vsem svetu."

Pri tem so v Playboyu brazgotine, pa naj bodo od carskega reza ali kakšne druge operacije ali poškodbe, vedno retuširali. "Časi so se zdaj seveda spremenili, a ni bila toliko pomembna življenjska zgodba deklet, ker brazgotine seveda govorijo neko zgodbo, ampak je bila želja narediti čim bolj nevtralno, ikonično, simbolično podobo ženske boginje. Tako da za to, da si prišla v Playboy, ni bilo nujno, da je tvoje telo brezhibno – nenazadnje so imela dekleta tudi brazgotine od operiranih prsi –, se je pa na koncu retuširalo. Sicer pa je bila najbolj pomembna karizma in nikakor ne tako imenovana manekenska postava, temveč ustrezni proporci."

Pred objektivom smo vsi ljudje

Pred objektivom Urške Košir so skozi leta stale tudi številne znane osebnosti. Poleg erotične fotografije je namreč njena druga močna točka portretna fotografija, a tudi tu prevladujejo ženske. Ob vstopu v njen Studio Železna denimo hitro opazimo portret Nine Osenar Kontrec iz leta 2010, ki je bil pred kratkim izbran za najboljšo fotografijo zadnjih tridesetih let ob zaključku enega izmed največjih svetovnih fotografskih natečajev. 

"Ravno Nina Osenar je bila prva javna oseba, ki je stala pred mojim objektivom, še preden sem zares začela delati za Playboy," se spominja Urška Košir. Spoznali sta se po spletu okoliščin in Nina je privolila, da bo pozirala zanjo, na fotografiranje pa je pripeljala svojega maskerja, umetnika Luko Luko, ki je takrat med drugim ličil tudi Monico Belucci ob njenem obisku Slovenije.

"To, da je želela imeti na fotografiranju svojega človeka, je bilo zame kot za začetniško fotografinjo vrhunska izkušnja. Pripeljala mi je namreč najboljšega možnega maskerja. Kot fotografu ti je to seveda v interesu, ker če bo nekdo na fotografiji slabo naličen, ne bo nihče pomislil, da je imel slabega vizažista, ampak bo enostavno zaključil, da jo je 'zakrivil' slab fotograf," pojasni.

Fotografiranje znanih ni v osnovi prav nič drugačno od tega, da imaš pred sabo neznance. "Za Nino so se potem pred mojim objektivom zvrstili res različni profili medijskih osebnosti: poslovneži, igralci, misice, pevke, politiki, zdravniki in pravniki ter vsi vmes ... Izkušnje z njimi so zelo različne, ampak na koncu vedno pridem do tega, da smo vsi ljudje. In tudi med znanimi so ljudje, ki so super, se bodo takoj sprostili in bo vse skupaj steklo, do takih, ki so pač malo zadržani in težje dostopni.

Veliko delam na primer z Alenko Godec in ona nam je prvič, ko je stopila v naš studio, rekla: prosim, da moje fotografije čim manj retuširate. Sem taka, kot sem in tudi moji poslušalci so stari toliko kot jaz, zato si res ne želim, da me pretirano spreminjate. Po drugi strani pa sem imela nekoč primer poslovnega portreta za medijsko neznano osebo, ki je želela, da se jo retušira do nerazpoznavnosti."

Pomembnosti poslovnega portreta se sicer zaveda vse več podjetij, saj je svojevrstna umetnost predstaviti se na način, da si profesionalen in hkrati dostopen. Zanj so tako pripravljeni – vse bolj – tudi dobro plačati, enako pa denimo velja za poročne fotografije. Po drugi strani je padla cena fotografijam z dogodkov in fotografijam produktov, saj je tu ogromno konkurence.

"Včasih je bila fotografiranje dogodka neka ekskluziva, ker je organizatorjem veliko pomenilo, da so fotografije lepe, danes pa je to malenkost razvrednoteno. Ljudje pogosto enostavno pridejo in vse skupaj malo "pofotkajo" s telefonom, veliko namesto nas opravijo AI programi. Vseeno pa imamo srečo, da naš poklic ne bo izumrl," optimistično zaključuje fotografinja.

"Definitivno se stvari spreminjajo, zaradi digitalnih medijev je fotografije vse več, praktično vsak ima že dostop do dobrega fotoaparata v telefonu ... a konstanta je edina stalnica v življenju in morda bo najlažje, če fotografijo na tem mestu primerjam s kuhanjem. Tudi kuhati namreč znamo praktično vsi, tiste specialitete, ki je nekaj več, pa ne zna narediti vsak, tega so sposobni samo izkušeni kuharji in tistih nekaj izjemnih talentov, ki se z občutkom za dobro že rodijo."