Pred prihodom legendarne uprizoritve v Ljubljano smo govorili z glavnim igralcem: "To je trenutek, ko si vsakič rečem: Moj bog, igram v Fantomu iz opere!"

Fantom iz opere je eden najbolj priljubljenih muzikalov na svetu. Odkar je bil leta 1986 premierno uprizorjen na londonskem West Endu, 1988 pa na newyorškem Broadwayu, kjer danes velja za predstavo, ki je na sporedu najdlje v zgodovini gledališča, se je na milijone oboževalcev napete zgodbe Gastona Lerouxa in nepozabne glasbe Andrewa Lloyda Webbra zgrinjalo na prizorišča slavnih gledališč po vsem svetu, da bi magijo skrivnostnega Fantoma, ki se v Parizu 19. stoletja zaljubi v sopranistko Christine, doživeli v živo.

Do danes ga je videlo več kot 160 milijonov ljudi v 41 državah, 186 mestih in v 18 jezikih, prejel pa je več kot 70 najpomembnejših gledaliških nagrad, med njimi štiri Olivierjeve in kar sedem Tonyjev. Z letošnjim poletjem pa bo mogoče na seznam uprizoritev dodati še eno državo: Slovenijo.

Res je: Fantom iz opere bo v okviru Festivala Ljubljana končno zaživel tudi na slovenskih odrih. Med 9. in 20. julijem bo v omejenem številu predstav na ogled v Cankarjevem domu, mi pa smo se pred tem pogovarjali z britanskim igralcem Nadimom Naamanom, ki v uprizoritvi igra glavno vlogo. 

V muzikalu Fantom iz opere igrate že leta: najprej kot Raoul, Fantomov rival, zdaj pa kot glavna vloga Fantom. Kako se je vaše dojemanje tega legendarnega muzikala razvilo skozi čas in dve različni vlogi, ki ste ju odigrali?


Zelo nagrajujoče je bilo doživeti to čudovito zgodbo z dveh različnih perspektiv. Trikotnik treh glavnih likov je srčni utrip te zgodbe. Ni drame in ni napetosti, če vsi trije ne dajo vsega od sebe ter s srcem in strastjo ne nagovorijo občinstva.

Fantomov odnos do Christine (glavni ženski lik, op. a.) ima morda več znane glasbe in močnih prizorov, a brez Raoula in njegove poti znotraj zgodbe bi bili vsi trije liki precej manj zanimivi in nihče ne bi bil prisiljen, da se prilagodi ali osebnostno zraste.

V tem smislu sem tudi sam odraščal skupaj s tem muzikalom – v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih sem najprej nadomeščal in igral Raoula, zdaj, ko se bližam štiridesetemu rojstnemu dnevu, pa igram Fantoma. 

Fantoma pogosto dojemamo kot zlobneža in tragičnega junaka hkrati. Celo sami ste dejali, da ga vidite kot strastnega, ljubečega in nadarjenega po eni strani, po drugi pa psihotičnega in nevarnega. Kaj je bilo najtežje pri študiju in pripravi na to vlogo? Je bilo težje utelešati Fantoma kot Raoula?


Obe vlogi imata svoje izzive. Raoul mi je bil po letih in osebnosti veliko bližje. A je kot lik napisan precej manj simpatično kot Fantom, zato ima težjo nalogo, da prepriča občinstvo, da je on pravi za Christine.

Fantom po drugi strani zagreši številne resne zločine, pogosto je nasilen in zlorabljajoč, a občinstvo kljub temu joka zanj zaradi njegovega trpljenja in izključenosti iz družbe. To je moč te zgodbe in glasbe.


Kot igralec se moraš pri vlogi Fantoma soočiti z izzivom, ker sta v njem pravzaprav dve osebi – najprej skrivnosten zamaskiran moški, samozavesten in mogočen. A to je le vloga, ki si jo je izmislil, da bi ustvaril moč in avtoriteto v svetu, kjer je nima. Pod tem pa je pravi človek – osamljen, ranljiv, obupano hrepeneč po ljubezni in naklonjenosti, čustveno nezrel. Postati moraš oba moška hkrati in znati med njima v trenutku preklopiti, kadar to zahteva zgodba. To je velik igralski izziv.

Kdo je bil po vašem mnenju najboljši Fantom iz opere skozi leta (in morda tisti, ki vam je bil v navdih, ko ste prevzeli to vlogo)?


To je zelo težko vprašanje, saj je vlogo odigralo ogromno izvrstnih igralcev. Vsak je prinesel svoje posebnosti in slog, kar je navdihujoče, saj te spodbuja, da storiš enako, ko sam prevzameš vlogo Fantoma.

Težko bi torej rekel, kdo je bil najboljši, a zagotovo se spomnim moči Johna Owena Jonesa, ki je bil prvi Fantom, ki sem ga videl. Kasneje, ko se je vrnil v predstavo, sem imel veliko srečo, da sem z njim igral kot Raoul. Zelo spoštujem in občudujem tudi Ramina Karimlooja. Všeč mi je bilo, kako je vlogi prinesel mlajšo energijo, saj je bil sam precej mlad, ko je igral Fantoma. Ta dva igralca sta popolnoma različna, kar dokazuje, kako raznolike so lahko interpretacije Fantoma.

Morda vas zanima tudi:

• Edinstven dogodek, kakršnega še nismo videli: kaj prinaša drzna uprizoritev Stvarjenja?
• Festival Ljubljana tudi na vodi: z glasbo po Ljubljanici, koncertne plovbe so napolnile prestolnico z ritmom! (FOTO)

Je kakšen prizor ali pesem v muzikalu za vas še posebej pomembna? Zakaj?


Moram reči, da je to naslovna pesem The Phantom of The Opera, ki preide neposredno v Music of The Night. Tudi zdaj, skoraj dve leti po tem, odkar sem jo prvič izvedel, je to trenutek, ko si vsakič rečem: "Moj bog… jaz igram Fantoma v Fantomu iz opere!"

Prizor je izjemno močan in me vedno znova spomni, kako srečen sem, da imam to priložnost, kar me, preden zapojem, napolni s ponosom. 

Se spomnite, kdaj ste si prvič ogledali Fantoma iz opere? Kakšen vtis je takrat naredil na vas? Nekje sem zasledila, da ste bili že v zelo mladih letih oboževalec muzikala ... 

Bil sem študent in starši so peljali celo družino na izlet v gledališče. John Owen Jones je igral Fantoma, Katie Knight Adams je bila Christine, mladi Ramin Karimloo pa Raoul. Spomnim se, da me je predstava osupnila s svojo lepoto – s scenografijo, kostumi, orkestrom, glasovi. Zdela se mi je točno takšna, kot sem si predstavljal, da mora biti muzikal.

Produkcija prihaja v Ljubljano prvič. Kaj vas najbolj navdušuje pri tem, da Fantoma prinašate novim občinstvom? 

Pogosto pravim, da predstavo po skoraj štiridesetih letih ohranjaš svežo tudi tako, da jo predstaviš novim občinstvom. Velika čast je bila biti prvi Fantom v številnih mestih na tej turneji, kar je tudi zasluga naših producentov, ki so dovolj ambiciozni, da obiskujejo tudi kraje, kjer Fantom še nikoli ni gostoval.

Na odru občutimo energijo občinstva, ki je navdušeno, da lahko to slovito predstavo vidi v svojem mestu. In velik privilegij je, da jo lahko prinesemo k njim, namesto da bi morali oni potovati nekam daleč, da bi jo lahko videli. 

Po drugi strani – je potovanje po svetu s predstavo kdaj težko? Vsakič znova se je treba prilagajati novemu prizorišču ... 

Potovati zaradi službe ima svoje izzive. Še posebej je težko, ko si dolge tedne stran od doma, družine in ljubljenih. A predstava je tista, ki nas motivira in ohranja hvaležne. Neizmerno srečni smo, da lahko opravljamo poklic, ki ga imamo radi, in mislim, da so ravno iskanje razlik med prizorišči, odzivi občinstva in raziskovanje mest, kolikor nam urnik dopušča, ključne sestavine za srečno in vznemirljivo življenje na turneji.

Katero prizorišče vam je bilo najljubše ali pa vas je najbolj presenetilo?


Bilo jih je ogromno čudovitih, vsako je bilo drugačno od prejšnjega. Ne le mesto, tudi sama gledališča – nekatera tradicionalna, druga sodobna, tretja arene ... V Lizboni nastopamo v nekdanji areni za bikoborbe! Nemogoče je izbrati eno najljubše.

Zagotovo pa lahko rečem, da je bil obisk Bližnjega vzhoda zame izjemno močan. Kot Libanoncu mi je veliko pomenilo, da sem bil prvi igralec arabskega rodu v vlogi Fantoma, in čutil sem močno podporo občinstva v Rijadu in Dubaju. To je bila zelo posebna povezava med mojim poklicnim in osebnim življenjem, za kar bom vedno hvaležen.

Kaj je po vašem mnenju tisto, zaradi česar Fantom iz opere velja za enega najbolj priljubljenih muzikalov na svetu? 


Fantom je popolna mešanica številnih sestavin. Združuje močno zgodbo z eno najbolj nepozabnih in ganljivih glasbenih partitur, kar so jih kdaj napisali. Dodajmo temu še prizorišče: Pariz v 19. stoletju, pa operno hišo, kostume, lasulje, balet, orkestracije ... Vse skupaj deluje popolno in očara občinstva po vsem svetu, ne glede na starost, narodnost, vero ali ozadje.

Prinaša močno in brezčasno sporočilo o pomenu prijaznosti in sočutja ter o posledicah tega, da z ljudmi ravnamo grdo samo zato, ker so drugačni. Poleg tega so liki zapleteni, ranljivi in čustveni, kar pomeni, da se lahko občinstvo z njimi poistoveti na mnoge načine. 

Kaj si želite, da občinstvo od muzikala odnese danes, skoraj štirideset let po premieri?


Mislim, da različna občinstva, poleg vseh lastnosti, ki sem jih omenil prej, še vedno cenijo, da danes praktično ni več muzikalov, ustvarjenih na tak način. Čeprav ima skoraj štirideset let, še vedno nima pravega tekmeca, še vedno je muzikal, ki mu mnogi skušajo slediti. Tako da si za vsakega, ki si muzikal ogleda danes, želim preprosto to, da uživa v predstavi in vseh njenih sijajnih elementih.

Fantom je skozi desetletja navdihnil mnoge generacije, da so vzljubile muzikale, pa tudi številne mlade nastopajoče, da so se odločili za kariero v muzikalu, in prepričan sem, da bo to počel še dolga leta.

Novo na Metroplay: Gregor Vavdi: "Kako sem po naključju prišel v bančništvo – in tam našel sanjsko kariero"