Ogledali smo si znameniti muzikal Fantom iz opere: spektakel, kakršnega v Cankarjevem domu še ni bilo

Naj bralce takoj na začetku opozorim, da bom v tej reportaži pristranska. Sem namreč dolgoletna oboževalka muzikala Fantom iz opere: dediščina, ki sem jo nasledila po ženskem delu družine. Ko se je babici izpolnila dolgoletna želja in si je Fantoma v Royal Albert Hall v Londonu ob petindvajsetletnici muzikala lahko ogledala v živo, smo o tem poslušali še mesece. 
 
Ko sem torej izvedela, da bo ta legendarna produkcija prvič gostovala v Ljubljani in da jo bom imela dejansko priložnost videti, ne da bi morala seči v žep še za letalsko karto do New Yorka ali Londona, me je preplavilo navdušenje – čisto malo pa tudi dvom.

Bo muzikal po vseh teh letih izpolnil moja pričakovanja? Sem ga morda prerasla ali pa lahko kljub kritičnosti in cinizmu, ki se z leti poglabljata, še vedno začutim afiniteto do gotskega spektakla in melodrame?

Odgovor sem dobila takoj ob prvih taktih uverture: mogočna glasba, odrska razkošnost in intenzivnost so me potegnili vase, pustili brez besed in s kurjo poltjo skoraj skozi celotno predstavo. "To bi moral videti vsak, ki ne verjame v moč kulture in umetnosti," sem si mislila. 

 
Morda je rahlo ironično, da me je na to misel napeljala prav komercialna predstava, ki jo je od prve uprizoritve leta 1986 do danes po vsem svetu videlo že več kot 160 milijonov ljudi. A čeprav sem si skozi leta ogledala lepo število gledaliških, baletnih in opernih uprizoritev domačih in tujih produkcij, mnogih med njimi zares izvrstnih, moram priznati, da takšnega vtisa name ni napravila še nobena.

To morda pomeni, da je moj okus nekoliko banalen – ali pa da se Fantoma iz opere upravičeno drži sloves enega najbolj legendarnih muzikalov v zgodovini in najdlje igrane predstave v zgodovini newyorškega Broadwaya.

Ena najkompleksnejših predstav v zgodovini Cankarjevega doma

Na novinarskem dogodku pred uprizoritvijo smo slišali, da je Fantom iz opere ena najkompleksnejših postavitev v Gallusovi dvorani vseh časov.

To, je postalo jasno med predstavo, ni bila le fraza: tehnično izjemno zahtevna scenografija z gibljivimi odrskimi platformami, plavajočim čolnom, razkošnimi kulisami, ki res dajejo vtis, da gledamo dogajanje v pariški operi, dvigajočim se lestencem, ki lebdi nad dvorano in izjemno premišljeno svetlobno dramaturgijo je namreč Gallusovo dvorano uspela preoblikovati v skoraj filmsko kuliso. 

Morda vas zanima tudi:

• Pred prihodom legendarne uprizoritve v Ljubljano smo govorili z glavnim igralcem: "To je trenutek, ko si vsakič rečem: Moj bog, igram v Fantomu iz opere!"
• Med flamenkom in newyorškim utripom

Že uvertura s prodornim zvokom orgel, mogočnim orkestralnim uvodom in utripajočim lestencem uspešno nakaže ton predstave. Lestenec (replika znamenitega lestenca iz pariške opere) pozneje odigra pomembno vlogo še ob koncu prvega dejanja, ko – gre za dejanje Fantomovega maščevanja – spektakularno pade s stropa, po besedah organizatorjev s hitrostjo 2,5 metra na sekundo.

Ta trenutek je za poznavalce muzikala eden najtežje pričakovanih, za tiste, ki ne vedo, kaj jih čaka, pa morda celo malo neprijeten. Na večjih svetovnih prizoriščih lestenec sicer običajno dramatično poleti nad parter in se zruši na oder, v Gallusovi dvorani pa se je le spustil nad gledalce v parter. 

To pomeni, da prizor ni bil vsestransko viden: gledalci na balkonu smo imeli odličen pogled na "padec" lestenca, obiskovalci v parterju pa dogajanja zaradi pozicije lestenca tik nad njihovimi glavami niso doživeli enako intenzivno. To je morda edino, kar lahko očitamo produkciji.

Pa še zanimivost: padec lestenca je navdihnil resnični dogodek v pariški operni hiši Palais Garnier leta 1896. Sicer ni šlo za neposreden padec lestenca, pač pa se je med eno od predstav strgal eden od nosilcev, ki so držali lestenec, in padel skozi strop. Ena oseba je umrla, več pa jih je bilo tudi poškodovanih.

Predstava po uverturi napreduje skozi prizore, ki so razkošno oblikovani tako vizualno kot zvočno. Dramatičen trenutek, ko Christine (Bridget Costello / Georgia Wilkinson) v ogledalu prvič ugleda Fantoma (Nadim Naaman) in mu pozneje sledi v njegovo podzemno rezidenco, je bržkone najbolj znan prizor muzikala, ki izstopa po natančni koordinaciji glasbenega suspenza, scenskih efektov in osvetlitve ter spretni menjavi prizorišč. 

Izjemno čustveno močan je tudi duet Christine in Raoula (Dougie Carter), ganljivost pa doseže vrh v prizoru Christine ob očetovem grobu. Dramaturgija se v precejšnji meri naslanja na kontraste: svetloba in tema, pozitivna in negativna čustva, varnost in grožnja, red in kaos.

Fantom: tragični genij ali posesiven psihopat?

Če ob koncu za trenutek pustimo spektakel ob strani, je morda tisto, kar se je v štiridesetih letih uprizarjanja muzikala najbolj spremenilo, dojemanje figure Fantoma. Ta je skozi leta pridobil mnogo oboževalk in oboževalcev, številnim je bila namreč všeč domnevna romantična ideja za dejstvom, da je Fantom strasten, skrivnosten, nevaren moški, ki se požvižga na konvencionalno moralo in Christine obsedeno ljubi oziroma si jo želi – v nasprotju z Raoulom, ki je sicer varna, a dolgočasnejša opcija.

A zdi se, da v današnjem času (sploh po dobi JazTudi, ko je marsikdo opozoril na problematičnost Fantoma) ni več lik, ki bi ga bilo mogoče zlahka umestiti med tragične junake in mu zaradi manične predanosti Christine in žalostne življenjske zgodbe 'pogledati skozi prste'.

V njem je nekaj, kar se malodane sklada s kulturo incelov – ranjeni moški s kompleksom večvrednosti, v katerem se kopiči jeza tudi zaradi dejstva, da nikoli ni dobil ženske pozornosti. Verjame, da mu je Christine avtomatično dolžna pozornosti in čustev, ker jo je poučeval in oblikoval v operno zvezdo, pri tem pa povsem spregleda njeno naklonjenost do Raoula. 

Njegova dejanja – zasledovanje, izsiljevanje, ugrabitev, umori – v sodobni luči niso več romantične geste osamljenega, zavrnjenega glasbenega genija, temveč precej bolj temna manifestacija posesivnosti in nezmožnosti sprejemanja zavrnitve; nekaj podobnega smo denimo lahko videli v liku serijskega morilca Joeja Goldberga v uspešni Netflixovi seriji You. 

Čeprav naj bi zgodba tako gradila ljubezenski trikotnik med Christine, Raoulom in Fantomom, ne gre zares za trikotnik: Christine do Fantoma resda goji kompleksna čustva, a v resnici ni razpeta med dvema ljubeznima, temveč med pravico do svobodne izbire in strahom pred nekom, ki z njo manipulira in si jo želi lastiti. 

Kot nekdo, ki je s predstavo odraščal in jo tokrat doživel prvič v živo, sem se torej po eni strani prepustila vizualni in zvočni poslastici, ki je v mnogočem presegla moja pričakovanja, na drugi pa sem nekatere plasti zgodbe zaznala precej ostreje kot nekoč.

A morda je prav to najboljši pokazatelj, da je predstava – ob vsem tehničnem mojstrstvu in izjemni glasbi – še vedno relevantna. Ne le, ker res navduši, temveč ker danes odpira nova vprašanja. Muzikal si lahko ogledate še do nedelje: in to je ena tistih predstav, za katero lahko z gotovostjo zapišem, da vam ne časa ne denarja nikakor ne bo žal.