Med programskimi poudarki 74. Ljubljana Festivala do konca avgusta je posebno pozornost pritegnil koncert Simfoničnega orkestra avditorija Alicante ADDA pod taktirko šefa dirigenta Josepa Vicenta z dvema izjemnima solistoma.
Španski dirigent Josep Vicent je slovensko občinstvo osvojil že lani, ko je z orkestrom ADDA Simfònica Alicante v koncertni dvorani Cankarjevega doma poskrbel za večer z visokim pulzom. S pravo mešanico vrhunske izvedbe, energije in izrazitega glasbenega značaja si je orkester ustvaril ime daleč zunaj Španije. Njegova posebnost je tudi njegova odprtost do sodobne glasbe, svoje koncerte pa nadgrajujejo tudi z vizualnimi elementi, svetlobnimi učinki in celo stripovskimi ilustracijami. Vse to pod plaščem izjemne tehnične dovršenosti, ki poslušalca potegne naravnost v središče glasbenega dogajanja in ga tam drži vse do zadnjega tona.
Združitev različnih svetov
Tokratni festivalski večer je bil v znamenju klasike, na program so uvrstili dela Camilla Saint-Saensa, Ludwiga van Beethovna in Petra Iljiča Čajkovskega. Koncert je tako povezal tri velika dela simfoničnega repertoarja in tri zelo različne skladateljske svetove: Saint-Saënsov Koncert za violončelo, Beethovnov Violinski koncert in Četrto simfonijo Čajkovskega.
"Moja naloga dirigenta je razumeti in povezati čustveno arhitekturo celotnega večera. Eno delo mora pustiti odprta vrata, skozi katera lahko vstopi naslednje. Ko se to zgodi, občinstvo ne doživi treh nepovezanih skladb, temveč tri poglede na isto temeljno potovanje. Glasbeni jeziki se spreminjajo, človeško vprašanje pa ostaja," je pred koncertom v intervjuju povedal šef orkestra Vicent, na novinarski konferenci dan pred koncertom pa napovedal, da bo koncert magičen, v vseh delih strasten in čustven, njegovo sporočilo pa je upanje.
Enrico Dindo
Najprej je z orkestrom nastopil priznani italijanski violončelist Enrico Dindo in zaigral na dragocenem instrumentu Pietra Giacoma Rogerija iz leta 1717. Stoletja star violončelo je pod njegovimi prsti dobil presenetljivo živ glas. Stavki so se eden iz drugega brez premora pretakali, na trenutke silovito, nato pa nežno in igrivo, orkester mu je zbrano sledil in z njim dihal v istem ritmu.
Milanski glasbenik je violončelo začel igrati pri šestih letih in pozneje študiral pri italijanskem velikanu violončela, dirigentu in pedagogu Antoniu Janigru (1918-1989). Ko je Dindo leta 1997 osvojil prvo nagrado na Mednarodnem tekmovanju violončelistov Mstislava Rostropoviča v Parizu, mu je to odprlo pot do mednarodne solistične kariere. Med letoma 2014 in 2021 je bil glasbeni direktor Hrvaške radiotelevizije, nato pa umetniški direktor Rimske filharmonične akademije. Danes poučuje na glasbenih akademijah in konservatorijih v Italiji in Švici, na letošnji Festival Ljubljana pa so ga povabili po odpovedi nastopa solistke Amande Forsyth zaradi zdravstvenih razlogov. Dindoje Saint-Saënsovo virtuozno partituro oblikoval z lahkotno tehnično suverenostjo, toplim tonom in občutkom za njeno značilno francosko eleganco.
View this post on Instagram
Pinchas Zukerman
Za njim je na oder prišel izraelsko-ameriški violinist Pinchas Zukerman, eden najuglednejših violinistov našega časa. "Umetnik njegovega kova v vsako frazo ne prinaša le mojstrstva in izkušenj, temveč vse življenje glasbenega razmišljanja," je o slavnem solistu z več kot pet desetletij dolgo kariero v intervjuju pred koncertom povedal dirigent Vicent. Cankarjevo Gallusovo dvorano je izpolnila lepota violinskega tona in vrhunska muzikalnost, Beethovnov koncert v Zukermanovi izvedbi se je pred našimi očmi in ušesi odvijal v magičnem dialogu z orkestrom in nam iz note v noto razkrival veličino tega glasbenega trenutka in sodelovanja.
Zukerman, nekdanji glasbeni direktor Kanadskega nacionalnega umetniškega orkestra in danes njegov častni dirigent, je z orkestrom ADDA Simfònica Alicante sodeloval že v preteklosti. Prav vzajemno spoštovanje z njegovim umetniškim vodjo Vicentom je pomembno vplivalo na odločitev, da sprejme povabilo za skupni nastop v Ljubljani. Na novinarski konferenci pred koncertom pa je v smehu razkril še en, nič manj pomemben razlog – "ukaz" žene Amande Forsyth, s katero bi morala po prvotnih načrtih nastopiti skupaj. "Pojdi in igraj," mu je dejala, je povedal zbranim novinarjem.
Dirigent Josep Vicent je o skupnem muziciranju pred koncertom poudaril, da sodelovanje z umetnikom Zukermanovega kova zahteva predvsem izjemno dejavno poslušanje, razumevanje njegove glasbene misli in skupno dihanje, pri čemer dirigent izmenično prevzema vodstvo ali spremlja solista, predvsem pa glasbi omogoča dovolj časa in prostora, da se naravno razvije.
Brahmsova uspavanka za otroke
Zukerman je po nastopu nagovoril tudi občinstvo in ob tem spomnil na težke razmere marsikje v svetu ter poudaril, da imajo glasbeniki srečo, da lahko igrajo. Ker še posebej rad nastopa za otroke, ki so ostali brez staršev, je večer sklenil z Brahmsovo uspavanko, ki jo je posvetil prav njim. Občinstvo je povabil, naj se mu pri njej pridruži s petjem, dvorana pa se je njegovemu povabilu ganljivo odzvala.
View this post on Instagram
Čajkovski za konec
Veličastni simfonični večer je sklenila čustveno silovita in strastna Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega v samostojni izvedbi orkestra. S svojo mogočno izraznostjo in neustavljivim zagonom je večeru dala imeniten sklepni poudarek ter občinstvo navdala z življenjsko energijo in občutkom dragocenosti slehernega trenutka. Dirigent je napovedal nepozaben glasbeni večer – in obljubo več kot izpolnil. Bil je večer izjemne glasbene moči, pravzaprav genialen.
"Glasba me je naučila, da je poslušanje ena najvišjih oblik človeške inteligence – in morda tudi ena najvišjih oblik ljubezni. Glasba me je naučila tudi, da ranljivost ni šibkost. Najmočnejši trenutki na koncertu se pogosto zgodijo takrat, ko si glasbeniki in občinstvo dovolijo biti popolnoma odprti. V takšnih trenutkih ljudje, ki morda nimajo ničesar drugega skupnega, dihajo skupaj, prebivajo v isti tišini in skupaj doživljajo čas. " Josep Vicent
