Španska pevka Ginesa Ortega sodi med najprepoznavnejše glasove flamenka. V sredo, 2. julija, bo na odru Festivala Ljubljana v Cankarjevem domu skupaj s Simfoničnim orkestrom ADDA Alicante in flamenko plesalcem Davidom Romerom poustvarila balet El Amor Brujo (Začarana ljubezen), mojstrovino velikega španskega skladatelja Manuela de Falle.
"Na odru se bodo prepletali temperament flamenka, mogočen zvok orkestra in žive ilustracije, ki nastajajo pred očmi občinstva. Vsaka skladba ustvari svoj svet. Enkrat čutna in dramatična, druga igriva in filmska. Glasba, gib in podobe skupaj ustvarijo doživetje, ki vas popolnoma posrka vase in v katerem se zdi, da čas za trenutek obstane," so o prihajajočem magičnem glasbeno-plesnem večeru zapisali pri Festivalu Ljubljana.
Pred njenim ljubljanskim nastopom smo se z Gineso Ortego pogovarjali o brezčasni moči flamenka in njegovi vlogi v sodobni španski družbi. Dotaknili smo se tudi vprašanja, zakaj El Amor Brujo (Začarana ljubezen) nikoli ne izgubi svoje aktualnosti.
Dobrodošli v Sloveniji! Je to vaš prvi nastop pri nas, pred slovenskim občinstvom? Ste Slovenijo že kdaj obiskali?
Da, to bo moj prvi nastop v Sloveniji in izjemno sem navdušena. Države še nisem imela priložnosti obiskati, zato bo to potovanje posebno v dveh pogledih – ker bom lahko vzpostavila stik z novim občinstvom in tudi odkrivala novo kulturo.
Balet El Amor Brujo ste izvedli že velikokrat in zdi se, da je to delo tesno prepleteno z vašo izjemno glasbeno potjo. Kaj vas vedno znova pritegne k tej skladbi? In kaj ji po vašem mnenju daje svežino vsakič, ko se k njej vrnete?
El Amor Brujo je delo, ki se nikoli ne izčrpa. Ob vsaki izvedbi odkrijem nekaj novega. Ima izjemno moč, je preplet skrivnosti in strasti, ki globoko sovpadata z dušo flamenka. Poleg tega je tokratna izvedba zasnovana v drugačnem formatu, kar jo ohranja živo in polno izzivov.
El Amor Brujo je nastal pred več kot stoletjem, a še vedno močno nagovarja sodobno občinstvo. Kaj po vašem mnenju daje zgodbi o Candeli in glasbi Manuela de Falle brezčasnost?
Zgodba o Candeli govori o ljubezni, poželenju, strahu in svobodi – univerzalnih čustvih, ki nikoli ne izgubijo svojega pomena. Manuel de Falla je k tej pripovedi dodal glasbo, v kateri se na čaroben način prepletajo ljudske korenine in klasična globina. Prav ta spoj ji daje moč, da še danes nagovarja občinstvo z enako silovitostjo kot ob nastanku.
Koncert združuje več umetniških izrazov – flamenko, simfonično glasbo, gib, koreografijo in vizualno umetnost. Kako poteka ustvarjalni proces, ko se srečajo tako različne umetniške zvrsti?
To je bogat, a obenem tudi občutljiv proces. Vsaka umetniška govorica ima svojo logiko in energijo, toda tam, kjer se srečata spoštovanje in odprtost za dialog, nastane nekaj resnično posebnega. Skupne vaje, deljenje ustvarjalnih vizij in iskanje enotnega ritma spletejo nevidno mrežo, ki na odru zaživi kot enotna umetniška izkušnja.
Kaj vam pomeni umetniško sodelovanje z velikim orkestrom, kot je Simfonični orkester ADDA? Se vam zdi, da projekti, kot je ta, širijo izrazne možnosti flamenka in mu odpirajo nova obzorja?
Sodelovati s Simfoničnim orkestrom ADDA, si deliti oder z njimi in ustvarjati to delo pod vodstvom izjemnega dirigenta Josepa Vicenta je prava čast. Josep vnaša življenjsko energijo tako med glasbenike kot soliste ter ustvarja nepozabne in edinstvene trenutke. Flamenko v svoji najčistejši obliki nosi močno bistvo, a ko se sreča z drugimi glasbenimi izrazi, raste in se bogati. Takšno sodelovanje je res izjemna izkušnja.
Kateri je vaš najzgodnejši spomin na flamenko? Ste morda doživeli kak poseben trenutek ali srečali osebo, ki vas je navdihnila, da je flamenko postal vaša življenjska pot?
Moj najzgodnejši spomin sega v otroštvo, saj je bil flamenko naravni del našega vsakdana. Doma je vedno odmevala glasba — kitare, ples in petje — to je bil naš način življenja, nekaj, kar nosimo globoko v sebi. A odločilen trenutek je bil prvi stik s Camarónom in Pacom de Lucío. Njuna glasba me je pretresla do srca in takrat sem vedela, da je flamenko moja življenjska pot.
Kakšno mesto ima flamenko danes v sodobni španski in romski kulturi? Se je ta vloga kaj spremenila v času vašega življenja?
Vloga flamenka se je seveda spremenila. Pridobil je večjo prepoznavnost, institucionalno spoštovanje in prostor na odrih, ki so mu bili prej nedosegljivi. Hkrati pa se je moral boriti za ohranitev svojih korenin in pristnosti. V romski kulturi ostaja temeljni jezik duše, medtem ko je v širši družbi prešel iz marginalnega položaja v simbol kulturne identitete.
Kako gledate na institucionalizacijo flamenka skozi konservatorije, nagrade in festivale? Menite, da takšni mehanizmi pomagajo ohranjati tradicijo ali ogrožajo njen izvirni duh?
Mislim, da sta možna oba učinka. Pomembno je, da se flamenko proučuje, spoštuje in širi, a hkrati moramo paziti, da ga ne omejimo. Flamenko izhaja iz osebne izkušnje, globokega čutenja in trenutka. Če postane preveč akademski, lahko izgubi svoj "duende" – svojo duhovno moč.
Če bi lahko flamenko prek svojega jezika in skozi vaš glas svetu sporočil eno stvar, kaj bi to bilo?
Rekel bi: "Želim ti, da s srcem poslušaš prastari glas duše, ki poje v flamenku in v samem bistvu življenja."
Ali še vedno živite v Barceloni ali ste se preselili drugam? Kako mesto, kjer živite, vpliva na vašo ustvarjalnost in povezavo s flamenkom?
Da, še vedno živim v Barceloni. To je živahno mesto, polno mešanice kultur in edinstvene energije. Kot umetnici mi je dalo veliko – naučilo me je, da flamenko gledam z različnih zornih kotov, se odpreti drugim glasbenim vplivom in različnim občinstvom. Barcelona je pomemben del moje umetniške identitete.
Na odru Cankarjevega doma bo 2. julija ob 20:00 zagorela strast! Vstopnice za 73. Ljubljana Festival so na voljo na spletni strani ljubljanafestival.si, pri blagajni Križank, na Petrolovih bencinskih servisih ter drugih Eventimovih prodajnih mestih.
