Alexandra Roussopoulos, slikarka: "Če ostajaš samo na enem mestu, te to kot umetnico lahko omejuje!"

Z Alexandro Roussopoulos se srečamo pod Pergolo Križank, kjer skupaj z drugimi umetniki iz različnih delov sveta v idiličnem okolju pod krošnjami dreves marljivo polni slikarska platna. 

Že osemindvajsetič Festival Ljubljana namreč organizira mednarodno likovno kolonijo, v okviru katere osmim slikarjem, štirim domačim in štirim tujim, nudi možnost, da v času festivala en teden bivajo v Ljubljani, prisostvujejo večernim prireditvam v Križankah in glasbene vtise prepletajo s svojim likovnim ustvarjanjem.

Njihov obisk Ljubljane se zaključi z razstavo – letošnje plodove enotedenskega dela so umetniki včeraj predstavili v Viteški dvorani Križank. 

Alexandra Roussopoulos, rojena 1969, je slikarka švicarsko-grških korenin, ki živi in ustvarja v Parizu. V svojih delih raziskuje odnos med barvo, svetlobo, prostorom in čustvi ter vpliv krajev na naše notranje pokrajine. Njene slike so nežne, melanholične, skrivnostne – prelivajoče se barve in subtilne oblike v opazovalcu prebujajo občutke, ki segajo od miru do rahle tesnobe. Ker ima izkušnje že s kar nekaj rezidencami, smo se v intervjuju dotaknili predvsem tega, kako je doživela tokratno ljubljansko.

Kako se počutite v Ljubljani, ko ustvarjate med umetniki iz različnih držav, znotraj te specifične atmosfere kulturnega festivala?

Vedno je izziv in priložnost, hkrati pa tudi tveganje, ko greš drugam, v drugačen kontekst, stran od poznanega, od svoje družine … To te lahko malo destabilizira. Vseeno pa imam zelo rada gibanje in srečanja z novimi kraji, kot je ta. Bila sem že na veliko umetniških rezidencah – na Kitajskem, Hrvaškem, v Švici in drugod … in moram reči, da je ta rezidenca prav posebna, v nekem smislu postaja naš dom.

Zvečer si skupaj ogledujemo predstave, nastope, dogodke v okviru festivala, podnevi pa slikamo, tako da smo ves čas tukaj. Poleg tega vse poteka na prostem, kar pomeni, da si v stiku z vsemi elementi: ko je deževalo, je res močno deževalo, potem je prišlo močno sonce in tako naprej. To je lahko izziv, obenem pa je zelo močno doživetje, ki se vtisne v spomin – tudi zaradi povezav z drugimi ljudmi iz različnih krajev in kultur ter uprizoritev, ki si jih imamo priložnost ogledati na Festivalu Ljubljana.

Včeraj smo na primer gledali Cluster (baletni večer Edwarda Cluga, op. a.), ki je bil res močan, po njem smo bili vsi polni energije, smejali smo se, ker smo si to izkušnjo delili vsi skupaj. Te skupne trenutke doživljaš zelo intenzivno. Povrhu smo imeli tudi čudovite izkušnje – skupne večerje, ogledi Ljubljane … včeraj smo se denimo po Ljubljanici peljali z ladjico in vmes risali skice … bilo je res lepo. Tukaj smo kratek čas, manj kot teden dni. Zame zato tukaj ni tako pomemben rezultat dela, ampak izkušnja, ki jo imamo. Zelo je posebna, ker je tako intenzivna – postali smo skoraj nekakšna družina.

Kako je tu videti vaš običajen dan? 

Večinoma ves dan slikamo, saj želimo kar najbolje izkoristiti čas, ki ga imamo na voljo. Na lokaciji smo že ob pol devetih zjutraj. K sreči je naš hotel zelo blizu, tri minute hoje, in prva stvar, ki jo želiš narediti zjutraj, je ta, da prideš slikat. Dnevi so res polni, nimamo časa za druge stvari. Le včeraj je bil malo bolj poseben, drugačen dan, ker smo imeli to vožnjo z ladjico. Pomislila sem, da bi bilo morda lepo imeti umetniško rezidenco kar na ladji. (smeh)

Značilno za vaše delo je, da skozi barvo, svetlobo in formo raziskujete odnose in čustva, povezana s kraji in pokrajinami. Kako je Ljubljana kot mesto vplivala na vaše delo?

Prva stvar, ki me je zaznamovala, je bil verjetno prihod sem. Prileteli smo v začetku tedna, ko je zelo deževalo. Let je bil zelo turbulenten, zunaj gosti oblaki, sivina, ogromno vode ... to mi je dalo prvo idejo za motiv slik, ki sem jih ustvarila tukaj. Vreme se je potem sicer močno spremenilo, zdaj je povsem sončno. (nasmeh)

Če torej zdaj pogledava ti dve sliki: motiv lahko vidite kot nekaj fluidnega – morda oblaki, morda veliko vode, celo abstraktna cvetlica. A ne gre za figurativno sliko, bolj za predstavitev mojih občutkov. Serijo sem pomenovala Unscape: izmišljena beseda, ki izhaja iz besede "landscape", kar pomeni pokrajina. 

So pa gotovo na slikah tudi pozitivna čustva, občutki miru, ker je mirno in harmonično ustvarjati skupaj. Ni sicer vedno tako. Bila sem na različnih rezidencah z različnimi energijami, a tukaj je okolje res zelo mirno in podporno, vsi smo zelo prijazni drug do drugega, vse počnemo skupaj.

Omenili ste potovanje z letalom in to, da je bil let sicer neprijeten, vendar vas je navdihnil za tukajšnjo serijo slik. Ker veliko potujete, me zanima, ali ste oseba, ki je na letalu nemirna – ali pa je to pogosto prostor, kjer se vam utrnejo nove ustvarjalne ideje?

Na letalu ponavadi ne dobivam idej, bolj ga dojemam kot nekakšen prostor prehoda, odmor od preostalega sveta, kar mi je všeč. Vseeno pa sem vsakič vesela, ko spet stopim na tla, bolje se počutim prizemljena. Ko slikam, na primer slikam bosa, rada imam stik s tlemi, rada imam zemljo. Na letalu postanem malo živčna.

Moram reči, da ta zadnji let res ni bil prijeten … pred mano je sedelo dekle, ki je bilo še veliko bolj prestrašeno kot jaz. (smeh) Ampak na koncu je bilo vse v redu. Zanimiva se mi sicer zdijo letališča, kjer vidiš vse te ljudi z različnih koncev sveta, ki nekam gredo … po drugi strani pa si na letalu potem povsem odrezan od realnosti. Visoko v zraku, v bistvu v neki škatli sredi ničesar. 

Zakaj so umetniške rezidence pomembne za vas, pa tudi za umetnike nasploh? Kot ste dejali, imate z njimi že kar nekaj izkušenj – kaj je drugače, ko ustvarjate na neznanih krajih med neznanimi ljudmi namesto v domačem, znanem okolju?

Zanimivo vprašanje. Rada sem v svojem ateljeju v Parizu, kjer imam okoli sebe vse, kar potrebujem. Skozi leta sem si tam ustvarila svoj svet, svoj mehurček.

Vendar mi je bilo po drugi strani vedno všeč gibanje. Sem kozmopolitska po naravi, oče je bil Grk, mama Švicarka, oče je nekaj časa živel tudi v Tuniziji … In tudi sama ne bi mogla ves čas ostajati samo v Parizu, na enem mestu. Rada čutim svet in v srečevanju ljudi je res veliko bogastvo. Različne kulture, različne zgodovine, ljudje, ki jih sicer nikoli ne bi srečal.

Seveda se na teh potovanjih zgodijo tudi stvari, ki niso takšne, kot si si predstavljal in včasih tudi težko. Sploh če greš nekam za dolgo časa, če se počutiš, kot da si malo izoliran od sveta ali pa če vstopaš v interakcije z ljudmi, ki so naporne. Ker seveda se tudi to lahko zgodi. Mešanica različnih občutkov ... na koncu si zelo vesel, ko se vrneš domov. Vendar pa po nekaj časa spet želiš oditi. (smeh) Nekakšen cikel, ki se ves čas ponavlja. Je pa v tem tudi svoboda. Sama je imam zdaj več, saj so otroci zrasli in ni več nujno, da ostajam v Parizu zaradi njih.  

Morda vas zanima tudi:

• Raznoliki obrazi komorne glasbe
• Spomin na velikana filmske glasbe: zapuščina Ennia Morriconeja na odru Festivala Ljubljana

Kako je biti umetnica v Parizu? Vsaka država ima svoje specifike, v Sloveniji je umetniški trg denimo majhen in umetniki pogosto težko preživijo. A Pariz je večji – ste tam zadovoljni s svojo kariero?

Ja, lahko rečem, da sem. Tam res obstaja prava umetniška scena, poleg tega tudi že dolgo poučujem. In Pariz mi je všeč kot mesto: če ga na primer primerjam z mesti na Kitajskem ali v ZDA, je majhno, prijazno ljudem, veliko je mogoče prehoditi, pa tudi najti mirne kotičke.

Vseeno pa verjamem, da za vsakega umetnika, kjerkoli je, ni dobro, da ostane samo v svojem svetu. Mednarodne povezave ti dajejo več možnosti, da pokažeš svoje delo, razstavljaš, se izražaš … Sama denimo razstavljam v Švici, Grčiji, Parizu, jutri bom pri vas ... Če ostaneš samo na enem mestu, te to lahko omejuje. Ljudje imajo namreč točno določeno predstavo o tem, kdo si in kaj počneš. 

Blizu vam je torej povezovanje z drugimi, tudi različna umetniška sodelovanja. Se je med to rezidenco rodila kakšna ideja za sodelovanje ali povezavo, ki bi lahko vaše delo razširila v nepričakovano smer?

Zaenkrat težko rečem, ker je minilo premalo časa, stvari pridejo na plano pozneje. To povezovanje tukaj nas je nahranilo, nam dalo posebno moč, že zdaj smo skupaj ustvarjali skice, kar je presenetljivo glede na to, da se poznamo šele nekaj dni, običajno stvari ne potekajo tako hitro. A kar se tiče konkretnih umetniških sodelovanj, pa se pogosto se zgodi, da začutiš močno povezavo z nekom šele, ko se razideta. Ali pa pripravljaš razstavo in pomisliš – "oh, ta oseba bi bila odlična za sodelovanje tukaj".

Imate kakšno sporočilo, ki bi pospremilo vaša dela, nastala v Ljubljani?

Nimam pravega sporočila, morda bi omenila le to, da sem na slikah poskušala uloviti neko stabilnost v nestabilnosti. Nekakšno nestabilno stabilnost, če tako rečem. (smeh)

To pomeni, da si lahko nestabilen, a v tem vseeno najdeš nekaj miru. Morda je to tisto, kar sem želela deliti. Ne gre samo za to, da si miren, ker so časi takšni, da v resnici ne moremo biti mirni. Ampak da sprejmeš, da se včasih zgodijo slabe stvari, včasih dobre … da vse teče in se preliva.