Zaključno projekcijo cikla Kino Križanke bo v nedeljo zaznamoval kultni film Jebiga, ki ga je režiral Miha Hočevar.
Jutri se v Križankah zaključuje cikel Kino Križanke, ki se v sklopu 73. Ljubljana Festivala poklanja slovenski filmski dediščini z izborom najbolj prepoznavnih slovenskih filmov, ki odražajo različna obdobja naše kinematografije in še danes nagovarjajo gledalce.
V preddverju Križank se tako vrtijo filmske klasike, ki so oblikovale kulturno podobo Slovenije: obiskovalci so si že lahko ogledali legendarno romantično komedijo Vesna Františka Čapa (1953) in politično satirični film Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica? Karpa Godine (1982), danes je na sporedu prvi film v samostojni Sloveniji Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja (1991), zaključno projekcijo pa bo zaznamoval kultni film Jebiga (2000), ki ga je režiral Miha Hočevar.
Z režiserjem smo ob tej priložnosti pogledali v preteklost in se z nostalgijo spomnili časov nastajanja filma, spregovorili pa smo tudi o prihodnosti slovenske filmske industrije.
Kaj vam pomeni uvrstitev v cikel Kino Križanke, v katerem vam družbo delajo drugi legendarni slovenski filmi, denimo Vesna ali Rdeči boogie?
To me seveda veseli in sem počaščen. V družbi legendarnega Čapa, mentorja Karpa Godine in žal pokojnega sošolca Vincija se počutim nekoliko nenavadno, a sem tudi ponosen.
Čemu pripisujete to, da je film Jebiga, ki je nastal že na prelomu tisočletja, skozi leta postal kulten?
No, če se malo pohecam, kulten je postal zelo kmalu, že med nastajanjem smo imeli ne tako majhen in zelo zanimiv krog fanov. Sicer pa, najbrž nek generacijski moment ljubljanskih uličarjev, nenavaden humor, zanimiva dramaturgija brez neke preveč čvrste in zavezujoče zgodbe, hude face, dialogi in izjemna kostumografija.
Bi ga lahko primerjali s kakšnimi drugimi slovenskimi filmi o mladi generaciji, ki so nastali pozneje in se morda, četudi podzavestno, po njem celo zgledovali?
Težko vstopam v podzavesti kolegic in kolegov, tako da …
Morda vas zanima tudi:
- Poletna oda slovenskemu filmu
- Pri naših sosedih se mudi legendarni hollywoodski režiser: tega, kar počne, se bodo razveselili mnogi
Če bi film Jebiga danes posneli znova, kaj bi se spremenilo? Kakšna je današnja realnost mladih v primerjavi s postsocialistično realnostjo, ki ste jo prikazali v Jebiga?
Ne bi ga posnel znova, načrtujemo pa nadaljevanje, ki se dogaja danes, z istimi junaki. Današnja realnost je mnogo težja, nekoč smo z optimizmom gledali v prihodnost, tudi če je bila realnost malo bolj grenka, danes pa je za vsakim vogalom vojna, stanovanj za mlade ni, vsi pa delamo za čim večje dobičke peščice. Da o okolju sploh ne začnem.
Ko danes gledamo starejše slovenske filme, občutimo določeno nostalgijo – pa čeprav čas, ki ga prikazujejo, ravno tako ni bil rožnat. Nostalgija je nasploh eden prevladujočih občutkov današnjega časa, ki generira tudi klike v medijih in oglede na družbenih omrežjih. Zakaj?
Pač, nekoč smo bili mladi, če si imel v žepu za nekaj 'pirov', si bil zadovoljen. Potem pridejo težave, eksistenčne, zdravstvene, karierne … Sanje postanejo stvar preteklosti. Če zreli ljudje sanjarimo, se nas ne jemlje resno. Zato se zatekamo k nostalgiji, v čase, ko smo še imeli prihodnost, če malo pretiravam in poenostavim.
Poleg filma Jebiga ste režirali tudi druge uspešne slovenske filme, denimo Na planincah, Distorzija in Gremo mi po svoje, ki sodi med najbolj gledane slovenske filme po osamosvojitvi. Kaj je recept za nagovarjanje tako širokega občinstva?
Recepta seveda ni. Dobra ideja, talent, obrtno znanje, najboljša možna ekipa in igralci, iskrenost, intuicija, dobra produkcija, soliden proračun, originalna promocija, vztrajnost, trdo delo in veliko sreče.
Cikel Kino Križanke se na svoj način poklanja zgodovini slovenskega filma. V kakšni kondiciji pa je po vašem mnenju slovenski film v tem trenutku?
Slovenski film je v dobri kondiciji in v vzponu. Pred nami so zrela leta, kot pri Dončiću.
