Dražen Bratulić o Nesrečnikih: "Bistvo zgodbe je še vedno boleče aktualno!"

Tako kot Fantom iz opere, ki ga je imelo slovensko občinstvo prvič priložnost videti julija, tudi muzikal Nesrečniki spada med najbolj slovite in komercialno uspešne muzikale na svetu. Nastal je na podlagi obsežnega zgodovinskega romana Victorja Hugoja iz leta 1862 in bil premierno uprizorjen v Parizu leta 1980, zatem pa se je bliskovito razširil po svetovnih metropolah.

Na londonskem West Endu je na ogled od leta 1985, kar mu je prineslo titulo najdlje uprizarjanega muzikala na West Endu in drugega najdlje uprizarjanega muzikala na svetu. Prejel je tudi številne nagrade, vključno s tonyjem za najboljšo predstavo ter nagrado Drama Desk Award za najboljšo glasbeno predstavo, po odrskih uspehih pa je bil leta 2012 posnet še film Les Misérables z zvezdniškimi imeni, kot so Hugh Jackman, Russell Crowe in Anne Hathaway. 

V Zagrebu so muzikal prvič postavili leta 1982, premiera je bila v koncertni dvorani Lisinski, decembra lani pa se je po več kot 40 letih vrnil v gledališče Komedija. Veličastna produkcija bo v prihodnjih dneh v okviru Festivala Ljubljana gostovala tudi v Ljubljani, natančneje v Križankah. Pogovarjali smo se z Draženom Bratulićem, ki je ob tej priložnosti v dvojni vlogi: v muzikalu namreč igra osrednjega junaka Jeana Valjeana, poleg tega pa je libreto Nesrečnikov tudi prevedel v hrvaščino. 

V muzikalu Nesrečniki izmenično z Ervinom Baučićem igrate glavno vlogo, hkrati pa ste iz angleščine v hrvaščino (priredba je, čeprav je izvirnik v francoščini, narejena iz angleščine, ker lastniki licence to različico štejejo za referenčno, op. a.)
 prevedli tudi libreto, kar vam je vzelo 13 mesecev. Je zaradi tega vaša izkušnja na odru drugačna, kot če bi v predstavi samo igrali? Navsezadnje izgovarjate lastne besede …


To delo, premišljevanje o vsakem verzu v predstavi, ne samo o Valjeanovih, ampak vseh likov, mi je zagotovo že od začetka prineslo globlje in temeljitejše razumevanje celotne zgodbe in same Valjeanove osebnosti. Tako se nisem veliko iskal, kar mi je olajšalo delo pri vlogi.


Po drugi strani pa me je poznavanje besedila v vseh različicah – od tistih, ki so mi rojile po glavi, do tistih, o katerih sem se pogovarjal z maestrom Appeltom, ko sva iskala najboljšo za določen izraz – precej dolgo zmedlo in vodilo do napak.

Dolgo se mi je dogajalo, da sem pel različice verzov, ki niso prišle v končno besedilo. Toda vseeno mi je bila popolnoma jasna misel za vsakim verzom, ničesar si nisem moral razlagati ali ugibati, kaj je pesnik hotel povedati.
V vsakem primeru v fazi igranja predstave o besedilu sploh več ne razmišljam kot o besedah in verzih, ki sem jih napisal jaz, to je neka faza, ki je minila – zame so to zdaj Valjeanove besede in misli.

Ste prebrali tudi roman Victorja Hugoja? Če da, kakšna čustva je v vas vzbudil?


Da, vzporedno s prevajanjem in ukvarjanjem s predstavo, sem ga bral precej dolgo, saj je tam veliko črk … Roman me je predvsem spodbudil k razmišljanju o tem, kje smo v tem trenutku kot posamezniki in kot družba, kot človeška vrsta, v primerjavi s časom, ki ga opisuje Hugo. Ali je za nas vzšlo tisto novo jutro?

In bojim se, da odgovor ni spodbuden. Še vedno nas težijo isti problemi in isto zlo. Na nekoliko drugačen in bolj sofisticiran način sicer, a bistvo zgodbe in problemov Nesrečnikov je še vedno boleče aktualno.

Najprej ste študirali jezike. Kaj vas je torej, že skoraj ob koncu tega študija, poklicalo v gledališče?


Gledališče me je klicalo že precej let prej. Kot otrok in pozneje kot študent sem amatersko igral, recitiral in pisal. A odra dolgo nisem doživljal kot nekaj, kar bi mi bilo poklic, bolj mi je bil užitek, radost in igra. Potem pa sem v zadnjem letniku študija na filozofski fakulteti spoznal, da bi to vendarle lahko bil moj poklic. Ljubezen do jezika in besede, ki me je odpeljala na študij jezikov, je ostala še naprej. In imam to srečo, da lahko tudi ta del svojih želja uresničujem skozi prevajalsko delo.

Kaj vam je v zgodbi Nesrečnikov najljubše? Navsezadnje gre za res obsežno zgodovinsko epopejo …


Najzanimiveje mi je bilo spremljati prav zgodovinski del zgodbe. Hugo v romanu opisuje čas, ki ga je sam doživel: to pričevanje iz prve roke o dogodkih, spremembah, ki so jih prinesla leta in desetletja, o katerih pripoveduje, razmišljanja in pogledi, ki jih izpostavlja o pomembnih trenutkih posameznikov in človeštva, so zame neprecenljiv zaklad.

Morda vas zanima tudi:

• Ogledali smo si znameniti muzikal Fantom iz opere: spektakel, kakršnega v Cankarjevem domu še ni bilo
• Opera Tosca v Gallusovi dvorani: ljubezenski trikotnik v času Napoleonovih osvajanj

Kako doživljate svoj lik glavnega junaka knjige in muzikala Jeana Valjeana? Ožigosan je kot kaznjenec, a po vrnitvi iz zapora stopi na pot človečnosti in moralne dobrote …


Hugo Valjeana gradi kot model Človeka, z vsemi slabostmi in napakami, ki se odloči sprejeti Dobro in postane utelešenje ideala – človeka, ki vse, kar počne, počne za dobro drugih. Človeka z veliko začetnico je nemogoče prenesti na oder, težko je igrati ideal. Na srečo je Hugo Valjeanu dal veliko zelo resničnih, zelo dobro niansiranih čustev in stanj, ki jih na ključnih mestih zelo plastično opiše. Tega živega človeka, njegova čustva in stanja poskušam prikazati in doživeti v vsaki izvedbi.

Najpomembnejši odnos ima Jean Valjean s policijskim inšpektorjem Javertom, ki ga nenehno preganja v prepričanju, da se človek nikoli ne spremeni. Kako ste ta odnos gradili s kolegoma Igorjem Drvenkarjem in Đanijem Stipaničevim, ki se izmenjujeta v tej vlogi?


Z Đanijem in Ervinom, s katerim si delim vlogo, sem kolega in prijatelj že več kot dve desetletji in pol. Igor se nam je pridružil nekoliko pozneje in kot čudovit in izjemen človek ter umetnik postal del te družine v Komediji. Vse tri izjemno cenim in imam rad, verjamem pa, da tudi oni mene.

Naša izhodišča pri delu in način, kako stvari doživljamo in razmišljamo o njih, so precej različna, a imamo ogromno zaupanje drug v drugega in se ne jemljemo preveč resno, zato vedno odlično sodelujemo. Mislim, da je skrivnost v tem, da vsak na svoj način vsakič da vse od sebe, in v tej sinergiji se dogajajo ter prepoznavajo dobre stvari. V to mojstrovino in tako velike vloge pa smo vložili še več truda.

Predstava traja tri ure. Imate kakšen ritual pred vsako izvedbo, da se ne izčrpate prehitro?


Če je mogoče, popoldne pred predstavo malo zadremam. Spanec dela čudeže. In dobro se hidriram.

Kaj pričakujete od gostovanja v Ljubljani?


Moja osebna zgodovina s Festivalom v Ljubljani traja že več kot 20 let, od muzikala Chicago. Ne morem natančno reči, kolikokrat sem že igral na poletnem odru v Križankah, a prepričan sem, da imamo z ljubljanskim občinstvom čudovit večdesetletni odnos in da se imamo radi ter se znova in znova vračamo drug k drugemu.


Veselim se vrnitve v Ljubljano in verjamem, da se bo ta ljubezen dokazala in nadaljevala skozi štiri večere s fantastično glasbo in ganljivo zgodbo. 
In upam na lepo vreme. 
Se vidimo v Križankah!