Od kultnega filma Babica gre na jug do Gajinega sveta 3 je minilo 35 let. Peter Bratuša je v tem času dodobra spoznal slovensko filmsko sceno – njene dobre in slabe plati. Z nami je med drugim spregovoril o svojem delu in slovenski filmski industriji ter obujal spomine na pokojnega filmskega kolega Vincija Voguea Anžlovarja, ki mu je namenil posebno gesto.
Ko je Peter Bratuša pred osmimi leti posnel film Gajin svet, je bil prepričan, da nadaljevanja ne bo. Toda zarečenega kruha se poje največ. Konec tedna bo luči sveta pred slovenskim občinstvom ugledal mladinski film Gajin svet 3, sklepni del ene redkih slovenskih filmskih trilogij, ki je svetovno premiero doživel na sarajevskem filmskem festivalu, zdaj pa ga čaka še slavnostna premiera v ljubljanskih Križankah. Gaja je medtem odrasla, z njo pa tudi teme, ki jih film odpira.
Z režiserjem smo se med drugim pogovarjali o tem, zakaj je v ospredje novega filma postavil konflikte, kaj je potrebno, da slovenski film najde pot do množičnega občinstva, zakaj ga moti glorifikacija festivalskih uspehov in kako je Uma Štader pred njegovimi očmi igralsko odraščala. Spregovoril pa je tudi o legendarnem slovenskem režiserju Vinciju Vogueu Anžlovarju, ki mu je Gajin svet 3 posvečen, in razkril, kaj bi počela, če bi danes lahko še enkrat sedla skupaj.
Gaja je od prvega filma precej odrasla. Kako se je skupaj z njo spreminjal tudi vaš pogled na to, kakšen film želite posneti?
Svet se je v zadnjih osmih letih zelo spremenil in zagotovo je tudi to vplivalo na izbiro osrednje teme – to so konflikti. Sam nagovor te teme pa se je seveda prilagodil tudi temu, da je Gaja zdaj še za nekaj let starejša. Vsekakor pa si želim, da bi bili moji filmi odraz časa, ki ga živimo.
Če se ne motim, je Gajin svet prvi film po Kekcu, ki ima trilogijo. Gajin svet je tako postal ena redkih slovenskih filmskih franšiz. Ste si ob prvem filmu sploh predstavljali, da boste nekoč govorili o tretjem delu?
Absolutno ne, saj sem precej odločno rekel po premieri prvega dela, da nadaljevanja ne bo. In potem požrl svoj "ne" tudi pri drugem delu ... Zagotovo pa je beseda franšiza premočna. Gajin svet je filmska trilogija, za katero si želim, da bo prestala preizkus časa in bo zanimiva tudi za naslednje generacije. Morda je zame to najbolj pomembno merilo, ali je film dober ali ne.
Je bilo pri tretjem filmu v ospredju najti nekaj novega ali ohraniti tisto, zaradi česar je občinstvo vzljubilo prva dva?
Zagotovo je bilo pomembno ohraniti osrednji lik Gaje in njenega sveta, kontekst v katerem pa se znajde, je v vsakem filmu nov in drugačen. Ne glede na to, da Gaja odrašča, se ne spreminjajo njene osnovne vrednote – pogum, odpornost, aktivno reševanje problemov ...
Rekli ste, da je osrednje sporočilo filma, da "nihče ni tako slab, da v njem ne bi bilo tudi nekaj dobrega". Je to tudi vaš osebni pogled na ljudi?
Osebno verjamem v to, čeprav pot do tja ponavadi ni enostavna. Če se zmoremo postaviti na drugo stran in razumeti nekoga, s komer se ne strinjamo, je to mogoče. Mislim, da bi se tega morali bolj pogosto zavedati.
Glavna igralka filma Uma Štader je z Gajo odraščala pred kamero. Kako se je vajin odnos režiser–igralka spreminjal skozi dva filma?
Z Umo sva ustvarila v vseh teh letih odnos, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. Veseli me, da sem bil del njenega igralskega odraščanja. Uma mi je povedala, da je bila na castingu že za prvi del Gajinega sveta, vendar se je od takrat ne spomnim. Me je pa zato prepričala v drugo, ker je imela pravo energijo. Vmes sva delala skupaj še pri seriji Življenja Tomaža Kajzerja, zato sem bil pri tretjem delu Gajinega sveta prepričan, da ji lahko zaupam tudi težje naloge. In mislim, da jih je opravila odlično.
Kaj mora imeti igralec, da vas kot režiserja prepriča – tudi če na avdiciji morda ne gre vse popolno?
Pri izbiri igralcev in igralk se zanašam predvsem na svoj notranji občutek. Ali vidim neko presenetljivost, energijo in ponavadi zelo hitro prepoznam, ali je kdo primeren za neko vlogo ali ne. Ta občutek seveda izvira iz izkušenj (in napak, ki sem jih naredil), ki sem jih pridobil na številnih castingih, predvsem z neprofesionalnimi igralci. Vedno iščem tisto nekaj, kar težko povem z besedami.
Ali lahko kot režiser med gledanjem filma sploh izklopite profesionalno oko in samo uživate?
Kot trdi moj montažer, sem pogledal Gajin svet 3 v celoti več kot 140-krat. V tem procesu zagotovo gledam film drugače, pozoren sem na vsako malenkost, iščem napake.
Ko pa grem v kino, pa v trenutku, ko se ujamem, da se ukvarjam s tehničnimi ali režijskimi aspekti filma, vem, da me pri tem filmu nekaj moti. Pomeni, da me je film vmes nekje izgubil in da sem se nehal ukvarjati s tem, kar mi hoče film povedati. Še vedno pa sem otroško navdušen, ko naletim na film, ki me popolnoma prevzame. In takrat sem najbolj srečen gledalec.
Slovenski filmi pogosto težko privabijo množično občinstvo, Gajinemu svetu pa je to uspelo. Kaj slovenski film potrebuje, da ljudje pridejo pogledati domačo produkcijo?
Vse raziskave potrjuje, da si Slovenci zelo želimo gledati vsebine v slovenščini. Na odločevalcih, ki izbirajo projekte in dodelujejo denar, je odgovornost, da izbirajo take vsebine, ki gledalce zanimajo in jih znajo nagovoriti na prav način. Na ustvarjalcih pa je odgovornost, da to znajo narediti. Marsikdo zmotno misli, da je recept za visoko gledanost ustvariti mladinski film. V zadnjih letih pa se je zelo jasno pokazalo, da temu ni tako. Mislim, da je problem v podcenjevanju tega žanra, ki mora omogočiti izjemno zahtevnemu mlademu občinstvu možnost identifikacije in emocionalne vpletenosti. Če zares pomislim, velja enako za filme za odrasle.
Kaj vas pri današnji slovenski filmski industriji najbolj veseli in kaj najbolj frustrira?
Zares me veseli, kadar iskreni filmi najdejo pot do občinstva. Odličen primer je Belo se pere na devedeset, ker je kljub težki temi prepričal več kot 100.000 ljudi, da so si ga ogledali v kinu. Frustrira pa me glorifikacija festivalskih dosežkov in zanemarjanje slovenskega občinstva, saj se na natečajih ne izbira dovolj kvalitetnih vsebin, ki imajo potencial za doseganje širšega občinstva.
Zares potrebujemo oboje – avtorske filme in žanrske filme, vendar je zaenkrat to ravnovesje še vedno izjemno nagnjeno v prid avtorskim filmom, ki primarno ciljajo na festivalsko okolje.
Po treh filmih ste z igralci že skoraj kot družina. A družinska idila verjetno ni trajala vseh teh let – kje se je med vami najbolj iskrilo?
Moram vas razočarati, ker je v vseh teh filmih naše sodelovanje vedno potekala izjemno harmonično. Ne spomnim se niti enega samega konflikta. Imel sem privilegij, da so mi igralci vedno zaupali in jaz njim, zato sem izjemno hvaležen za čas, ki sem ga lahko preživel z njimi. Spomnim se predvsem tega, da smo se res veliko smejali.
Z režiserjem Vincijem Vogueom Anžlovarjem, zdaj žal že pokojnim, sta sodelovala pri filmu Babica gre na jug. Kakšen spomin imate danes na tisto obdobje in nanj kot človeka ter ustvarjalca? Kaj pa se je najbolj spremenilo pri režiji, če primerjate čas snemanja Babica gre na jug in Gajin svet?
Izkušnja sodelovanja pri filmu Babica gre na jug je bila zagotovo zame prelomna. Velikokrat se počutim priviligiranega, ker sem v pravem trenutku spoznal prave ljudi. Tako je bilo tudi z Vincijem, saj sva drug drugemu dajala pogum za norost, da smo med vojno leta 1991 naredili ta film, ki živi še danes. Po petintridesetih letih. Gajin svet 3 je posvečen prav Vinciju in zares sem hvaležen, da sem imel to srečo, da sem bil zraven.
Če bi lahko danes z Vincijem še enkrat sedli na kavo, kaj bi ga vprašali oziroma kaj bi mu želeli povedati?
Zagotovo ne bi sedela ob kavi ... (smeh), bi pa obrekovala slovensko filmsko sceno in se ob tem hihitala kot dve najstnici ...
