Kaj so v resnici superživila? Je to le marketinški trik ali znanstveno potrjena kategorija živil? Strokovnjaki projekta Več vem, bolje jem so razkrili ozadje teh opevanih izdelkov, ki so postali pravi trend sodobnih prehranskih praks. Kaj so nas naučili?
Imate ob omembi superživil tudi vi občutek, da je govora o posebni skupini živil s čarobnimi lastnostmi? Izraz, ki se je že dodobra zasidral v naš vsakdanji pogovor, je že vrsto let nepogrešljiv v širšem diskurzu o prehrani, fitnesu in zdravem načinu življenja. Kako pa na to opredelitev gleda strokovna javnost? Obstajajo znanstvene opredelitve, ki bi ta živila dejansko ločevale od drugih?
Kot nam razkrijejo v novem zapisu na strani Več vem, bolje jem, izraz superživila v resnici ni uradno opredeljen v znanstvenih in regulatornih virih. Pojem je skovala marketinška srenja, in sicer kot novodobni izraz za živila z visokimi vsebnostmi določenih hranil ali bioaktivnih spojin – recimo vitaminov, mineralov, antioksidantov ali vlaknin.
Znanstveniki zato poudarjajo, da nobeno posamezno živilo ni samo po sebi 'čudežno' samo zaradi te označbe. Veliko bolj pomemben je celoten kontekst prehrane, zdravega življenjskega sloga in seveda uravnotežena izbira živil, o kateri se lahko s koristnimi nasveti strokovnjakov s področja prehrane še dodatno podučite na strani Več vem, bolj jem.
Živila, ki so postala 'super'
Jasno je torej, da živila, ki jih pogosto uvrščamo med superživila, niso čudežna. Vseeno pa jih je smiselno poznati, saj dejansko izstopajo po vsebnosti določenih hranil. Takšna živila tudi prehranska znanost sprejema kot del najučinkovitejših virov določenih snovi, bodisi vitaminov ali mineralov bodisi polifenolov ali maščobnih kislin omega 3.
Pri projektu Več vem, bolje jem so izpostavili izsledke raziskovalne skupine, ki je preučila, katera živila se najpogosteje pojavljajo pod izrazom superživila in se v končnem naboru potem osredotočila na bolj eksotične – tiste, ki jih na evropskih jedilnikih ne srečamo ravno pogosto.
Na seznamu so na primer izstopali camu camu, plodovi iz grmičastih dreves v amazonskem pragozdu, ki imajo izjemno visoko vsebnost vitamina C (približno 2780 mg na 100 g, kar je okoli 30-kratnik priporočene dnevne vrednosti), pa danes že zelo popularna matcha, ki ima visoko vsebnost fenolov, in plodovi dreves baobab, ki rastejo v južni Afriki in so izdaten vir vlaknin.
Čeprav teh živil pri nas ne moremo najti na vsaki tržnici, pa so pri Več vem, bolje jem izpostavili prav tako odlične, predvsem pa na našem koncu sveta enostavno dobavljive različice živil s prav tako visokimi vrednostmi teh hranil. Alternativa jagodičevju camu camu so recimo brokoli, ribez ali rdeča paprika, vsi odlični viri vitamina C. Poleg matche se kot vir fenolov odlično izkaže tudi navadni zeleni čaj. In če baobab ni na voljo, so zanesljivi viri vlaknin tudi fižol, leča in čičerika.
Superživila v praksi
Pomembno je torej razumeti, da samo označevanje živil s superživili ne pomeni, da so bistveno kakovostnejša od lokalne in sezonske hrane. Zato so ta označevanja, ki pogosto doletijo eksotična in težko dosegljiva živila, povzročila, da pogosto spregledamo živila z visoko hranilno vrednostjo v naši okolici – živila, ki jih lahko zelo enostavno vsak dan uvrstimo na naš jedilnik.
Zato je tudi superživila treba razumeti kot del širše prehranske slike. So potencialno bogata s hranilnimi sestavinami in zato lahko še dodatno popestrijo vsakdanji jedilnik, niso pa to izdelki, ki so sami po sebi 'recept za zdravje' in ne morejo nadomestiti celostno naravnanega in dolgoročnega uravnoteženega načina prehranjevanja.
Da boste še bolje razumeli, kako si sestaviti zdrav in uravnotežen prehranski načrt, predvsem pa, kaj dejansko imate na krožniku, skočite na Več vem, bolje jem.
