V najnovejši epizodi podkasta Tvoj glas 26 se je Vladimir Prebilič predstavil v vlogi, ki je malokdo vajen: ne kot evropski poslanec v formalni obleki, temveč kot oče in pedagog. Kot tak je brez ovinkarjenja spregovoril tudi o pasteh sodobne vzgoje in nujnosti ohranjanja avtoritete v svetu digitalnih zasvojenosti. Skozi intimno pripoved o družinskih vrednotah in dolgih potovanjih z avtomobilom je med drugim razkril, zakaj je v dobi hitrih rešitev ključno izbrati težjo pot.
V najnovejši epizodi podkasta Tvoj glas 26 je voditelj Sergej Golubović gostil Vladimirja Prebiliča, evropskega poslanca, predsednika stranke Prerod ter dolgoletnega predavatelja, ki mu delo z mladimi predstavlja eno največjih osebnih motivacij.
Pogovor je bil sproščen, oseben in mestoma presenetljivo intimin, daleč od klasičnega političnega intervjuja. Namesto fraz in programskih točk je v ospredje stopil človek: oče, pedagog, popotnik in politik, ki se zavestno odloča za težjo pot.
Zakaj bi nekdo zapustil mirno, dobro plačano službo v Evropskem parlamentu in se prostovoljno podal v slovensko politično areno, ki jo mnogi opisujejo kot krvoločno? Prebiličev odgovor je jasen: ker se mora vsak kdaj premakniti iz cone udobja. In njegova je, kot sam priznava – zelo udobna. Prav zato čuti odgovornost, da znanje, izkušnje in stabilnost, ki jo ima, prenese v prostor, kjer je trenje največje.
Predavalnica kot prostor dialoga
Kot predavatelj Prebilič poudarja, da ga delo s študenti iskreno veseli. Predavalnice vidi kot prostor dialoga, ne enosmernega podajanja znanja. Prav stik z mladimi mu daje občutek realnosti in razumevanje, s kakšnimi izzivi se soočajo nove generacije.
Ob tem je izpostavil, da imamo v Sloveniji izjemen privilegij, brezplačno javno šolstvo, ki odpira vrata znanju ne glede na socialni položaj. A hkrati pogreša nekaj, kar v mnogih državah predstavlja srce študentskega življenja: kampus.
Po njegovem mnenju bi Slovenija potrebovala okolje, kjer študenti ne bi zgolj prihajali na predavanja, temveč bi tam tudi živeli, se družili, ustvarjali, igrali šport in gradili skupnost. Fakulteta kot ekosistem, ne le kot stavba, ampak prostor, kjer se poleg znanja razvijajo odnosi, ideje in občutek pripadnosti.
Avtoriteta, ne prijateljstvo
Velik del pogovora se je dotaknil vzgoje, o kateri Prebilič govori brez olepševanja. Po njegovem mnenju starši ne smejo postati prijatelji svojim otrokom v smislu popuščanja in odsotnosti meja. Biti ob strani, nuditi oporo in razumevanje je zelo pomembno. A hkrati ohraniti avtoriteto, ki daje otroku varnost.
Posebej kritičen je bil do pretirane rabe tehnologije. Povedal je, da je bila njegova hči med zadnjimi v razredu, ki je dobila telefon, kar zanjo ni bilo lahko. Vsak dan sta se o tem pogovarjala, tudi prepirala. A namesto da bi ji telefon ponudil kot hitro rešitev za dolgčas, je izbral drugačno pot.
Namesto zaslona ji je dal zemljevid. Skupaj sta iskala države, mesta, reke in gore. Ta čas, pravi, zahteva napor od staršev. A prav ta napor je tisti, ki gradi odnos.
Prebilič je poudaril tudi pomen družinskega časa, predvsem skupnih obrokov. Večerja je pri njih nekaj, na čemer vztraja, da mora vsaj en obrok na dan biti družinski. Ne zaradi pravil, ampak zaradi pogovora, prisotnosti in občutka pripadnosti, ki se v hitrem tempu sodobnega življenja hitro izgublja.
Potovanja kot prostor tišine
Ko ne razmišlja o politiki, Prebilič najde mir v potovanjih. Z družino se praviloma odpravijo z avtom, saj pot sama postane del izkušnje.
Prizna, da imata hčerki prvi dve uri slušalke na ušesih, a ko glasba postane dolgočasna, se začnejo pogovori. Tisti pravi, nevsiljeni, ki se zgodijo mimogrede. Prav ti trenutki tišine, pogovora in skupne poti so zanj protiutež političnemu svetu, polnemu hrupa, konfliktov in pritiskov.
Epizoda Tvoj glas 26 z Vladimirjem Prebiličem pokaže, da politika ni nujno stvar položaja ali privilegijev, temveč odločitev za odgovornost. Pogovor v podkastu ne ponuja hitrih rešitev, ampak odpira prostor za razmislek: o pogumu, vzgoji, znanju in o tem, kaj pomeni zavestno izbrati pot, ki ni najlažja.
