Beseda, ki je kot starši nikoli ne izrečete svojemu otroku, a bi jo morali

Zagotovo ste najprej pomislili na besede: rad/a te imam. Morda tudi na oprosti, naredil/a sem napako. Tudi te so izjemno pomembne, vendar mislimo na nekaj drugega. Tako hitro kaznujemo otroke, ko naredijo nekaj narobe, sami pa takšna ravnanja raje skrijemo, se največkrat ne opravičimo otroku in ne naredimo ničesar, da bi situacijo spremenili.

Kako bomo otroka naučili, naj se opraviči prijatelju, bratu ali sestri in drugim, če sami nismo vzor?

Priznanje napake vam ne bo vzelo spoštovanja, ki ga imate pri otroku, temveč ga bo v njem kasneje zagotovo vzbudil. Verjetno se težko opravičimo tudi zato, ker čutimo odgovornost in menimo, da bi morali vedno imeti prav, da bo otrok sledil našim dobrim zgledom. 

Pa vendar, česa se otrok nauči s tem, ko se opravičilu izognemo?

Opravičilo zanje pomeni, da ste storili nekaj, česar ne bi smeli. Nekaj, kar prepovedujete tudi njim. Vzgajate ga v duhu, da se mu za svoje napake ni treba opravičiti, niti jih popraviti. Predvsem pa, da so tovrstni odnosi običajni in da so opravičila nekaj, v kar smo kot člani družbe prisiljeni.

Najverjetneje otroku ne želite predati tovrstnih lekcij.  

Naučite jih, zakaj storiti napako pomeni tudi spoštljivost do tistega, ki smo ga prizadeli 

S spodnjimi besedami svojega otroka spodbudite k spoštljivosti in opravičevanju za svoje napake: 

• Včasih koga prizadenemo. To moramo zaznati, se mu opravičiti in tega ne smemo več početi. 
• Ko se opravičiš, se druga oseba počuti bolje.
• Ni potrebe po tem, da te je sram, ko se moraš opravičiti. Vsi se bomo potem počutili bolje. 

Kdaj bi torej morali premisliti o tem, da se opravičite?

Opravičite se, ko naredite nekaj, kar ne želite, da počne tudi otrok. Ko mu na primer skačete v besedo, ga zmotite med kakšnim opravilom, kaj pozabite povedati. Preprosto recite nekaj v smislu: "Oprosti, ker te motim, kar nadaljuj z opravilom." 

Opravičilo je pomembno takrat, ko otroku nekaj veliko pomeni, vi pa tega niste zaznali tako.

Na primer: "Oprosti, zares sem rekel/rekla, da gremo popoldne v park, a sem pozabil/a. Zdaj je za to prepozno, lahko pa gremo jutri." S tem boste pokazali, da niste popolni in da napake lahko tudi popravimo. 

Včasih se pač zgodi, da situacija uide izpod nadzora in začnete vpiti na otroka iz obupa ali jeze, ker vas spet ni ubogal. Ko se pomirite, razložite situacijo otroku in se opravičite, opraviči pa naj se tudi on, če je naredil kaj narobe. Recite na primer: "Včeraj je bilo zares stresno. Kričal si, spet nisi pospravil igrač, zato sem tudi jaz začel/a vpiti nate. Oprosti, če te je to prestrašilo. Moja naloga je, da te učim in vzgajam." 

Izognite se temu, da bi iskali izgovore za svoja dejanja in jih nekako upravičevali kot pravilna, čeprav veste, da niso bila. Skupaj z otrokom naredite načrt, kako lahko kaj popravite in to zares storite. Tu bo dobil zgled, kako ravnati, ko je nekaj narobe. 

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu