Roman, po katerem je nastala monumentalna predstava: svež pogled na eno najbolj skrivnostnih žensk v zgodovini

Mnogo najbolj znanih zgodb v zgodovini so povedali moški. Ženske so bile ves čas ob njih, v središču prelomnih dogajanj, a brez lastnega glasu. Zadnja leta pa nas vse bolj zanima tudi, kako bi te pripovedi zvenele, če bi bile vloge obrnjene. Če bi jih prvič slišali iz ženskih ust.

Prav to vprašanje je vznemirjalo tudi irskega pisatelja Colma Tóibína, ki je leta 2012 napisal kratki roman Marijin testament (The Testament of Mary), po katerem je kasneje nastala monumentalna predstava Brezmadežna (Immaculata) Tomaža in Livije Pandur. V romanu v prvi osebi spregovori Marija, Jezusova mati, ki se na stara leta ozira na Jezusovo življenje in s kritičnim pogledom vrednoti njegovo poslanstvo in njegove sledilce. 

Tóibín velja za enega najvidnejših sodobnih irskih književnikov. Slovenskim bralcem je morda najbolj znan po romanu Brooklyn, po katerem je bil posnet za oskarja nominirani film s Saoirse Ronan v glavni vlogi, v svojem pisanju pa se pogosto posveča družinskim odnosom, izgubi, molku in vprašanjem identitete. Ne preseneča, da ga je pritegnila tudi ena najbolj skrivnostnih žensk v zgodovini.

Morda vas zanima tudi:

• Ne joči za menoj, Argentina: veličastna Evita na 74. ljubljanskem festivalu
• Ljubljanska premiera festivala Salon Sauvignon v Križankah je očarala prestolnico (FOTO)

O Mariji namreč vemo presenetljivo malo. Ni zanesljivih zapisov o njenem rojstvu ali smrti, ne vemo, kako je bila videti, kljub temu pa je verjetno najbolj upodobljena ženska v zgodovini umetnosti. Ta paradoks je Tóibína spodbudil, da se je vprašal, kako bi bila svetopisemska zgodba videti, če bi jo pripovedovala sama.

Njegova Marija tako spremeni o svojih intimnih spominih, med drugim pripoveduje o tem, kako je njen sin, čigar imena ne zmore izgovoriti, najpogosteje ga imenuje preprosto "moj sin", okrog sebe zbral "skupino fanatikov" in izraža dvome o Jezusovih čudežnih dejanjih, o katerih jih je slišala pripovedovati.

Presenečena je nad sinovim odtujenim odnosom do nje, ko ga je skušala posvariti pred nevarnostjo. Nadalje izvemo, kako je sama videla in doživela krutost sinovega križanja. Skeptična do prepričanja, da je bil Jezus Kristus božji sin, sklene svoje spomine z besedami: "Pravite, da je odrešil svet, jaz pa pravim, da ni bilo vredno. Ni bilo vredno." 

Hvaljeno in provokativno delo

Marija v romanu ni nedotakljiva svetnica ali simbol vere, temveč ženska iz mesa in krvi, ki se spominja sinovega odraščanja, njegovega vse bolj odtujenega vedenja in nazadnje njegove nasilne smrti. 

Navdih za roman je Colbin našel tudi v renesančni umetnosti, predvsem ob opazovanju Tintorettove upodobitve križanja. Med množico figur ga ni najbolj zanimal Kristus, temveč ženska pod križem. Kaj je v tistem trenutku videla? Kaj si je mislila? In predvsem – kako je vse skupaj doživljala kot mati?

Roman je bil leta 2013 uvrščen v ožji izbor za prestižno Bookerjevo nagrado, literarni kritiki pa so ga večinoma sprejeli z navdušenjem. Številni so izpostavili Tóibínov zadržan, a izjemno čustven slog ter roman opisali kot pretresljivo in mojstrsko literarno delo, ki eni najbolj znanih žensk v zgodovini vrne človeški glas.

A prav ta drugačen pogled je sprožil tudi burne odzive. Ker Marija v romanu ni predstavljena kot nedotakljiva svetnica, temveč kot mati, ki dvomi o čudežih, ne verjame v božansko poslanstvo svojega sina in njegovo smrt razume predvsem kot osebno tragedijo, so nekateri konservativni krščanski krogi delo označili za bogokletno. Tóibín je očitke zavračal in poudarjal, da ni želel napadati vere, temveč raziskati glas osebe, ki je bila hkrati ikona in globoko človeška.

Po skoraj desetih letih vrnitev veličastne predstave

Tóibínova interpretacija Marijine zgodbe je navdihnila tudi Tomaža in Livijo Pandur, ki sta po romanu zasnovala monodramo Brezmadežna (Immaculata). Po Pandurjevi nenadni smrti leta 2016 je predstavo dokončala Livija Pandur, danes pa velja tudi za enega najpomembnejših poklonov njegovemu ustvarjalnemu opusu.

Premierno je bila uprizorjena septembra 2016 v SNG Maribor, nato pa gostovala na številnih domačih in tujih odrih, med drugim je bila leta 2017 na ogled tudi v okviru Festivala Ljubljana. Tja se torej letos vrača po skoraj desetih letih – na sporedu bo le enkrat, 7. julija ob 19.30, zato dogodka ne gre zamuditi. V vlogi Marije nastopa Nataša Matjašec Rošker, prejemnica Borštnikovega prstana, ki je za to interpretacijo prejela tudi nagrado za najboljšo igralko na mednarodnem festivalu Mittelfest.

Livija Pandur je o predstavi zapisala: "Obstajajo velike zgodovine narodov in držav. Toda nenapisana zgodovina posameznikov, potnikov in pregnancev je večja od vseh skupaj. Predvsem pa zgodovina njih, ki so od nekdaj bile 'drugi spol' (po Simone de Beauvoir). Gre za zgodovine tistih, ki so se s pogumom in strastjo borile za svoj obstoj in za svojo resnico. Ves hrup zgodovine je sestavljen iz njihovih tišin. V tej tišini se Marija v svojem izgnanstvu poskuša spomniti nekaterih besed, obrazov in delov zgodbe. Marija, ki je drzno izzvala vse svete in velike ideje. Tako jih je obdržala. Ker ideje umrejo, če jim nihče ne nasprotuje. Za nas, ki mislimo, da o tej zgodbi vemo vse, so njene tišine nova zgodba. Zgodba o izgubi. O materi in sinu. O vseh izgubah v življenju."