V Celju živeči klarinetist in skladatelj makedonskih korenin, Goran Bojčevski, je neukrotljiv glasbeni pripovedovalec, ki je svetu podaril svoj prepoznavni slog balkan nuevo. V njem prepleta vročico balkanskih ritmov z eleganco klasične glasbe, improvizacijo jazza in strastno silo tanga. V ljubljanskih Križankah bo skupaj s svojo zasedbo nastopil v ponedeljek, 18. avgusta, z začetkom ob 20:30.
Pred njegovim prihajajočim koncertom, ta se bo odvil v sklopu 73. Festivala Ljubljana, sem se z Goranom Bojčevskim pogovarjala o njegovih glasbenih začetkih, nastanku njegovega edinstvenega glasbenega sloga, o tem, kaj želi deliti z občinstvom, pa tudi o prijateljstvu s pokojnim makedonskim pevcem Tošetom Proeskim.
Pred kratkim ste se vrnili iz Makedonije. Ste šli tja zasebno ali zaradi nastopa?
Imel sem koncert v rodni Bitoli, in to na prav posebnem kraju – v antičnem mestu Heraclea Lyncestis, ki ga je sredi 4. stoletja pr. n. št. ustanovil Filip II. Makedonski, oče Aleksandra Makedonskega. Koncert je potekal v tamkajšnjem čudovitem amfiteatru, obdanem z bogato zgodovino in izjemnim vzdušjem. Dogodek je bil popolnoma razprodan, jaz pa sem neizmerno užival ob nastopu pred makedonskim občinstvom.
Kako pogosto greste v Makedonijo?
Ne prav pogosto, saj imam ogromno obveznosti, nastopov in koncertov po vsem svetu. Kljub temu se vedno potrudim, da jo obiščem vsaj dvakrat na leto.
Kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko pridete v vaš rodni kraj, Bitolo?
Najprej si vzamem čas za prijatelje. Z najbližjimi se zberemo v kateri od gostiln, kjer ob dobri hrani in pijači uživamo v sproščenem druženju. Makedonija je navsezadnje znana po svoji gostoljubnosti in veselju do družabnega življenja.
Kako doma gledajo na vašo glasbeno pot ter uspehe v Sloveniji in širše?
Izjemno me spoštujejo. Ko sem začel svojo glasbeno pot – in čeprav nikoli nisem dvomil vase – sem vedel, da balkan nuevo, glasbena zvrst, ki jo ustvarjam, pomeni novost in premik. Ne le v makedonski, temveč v celotni tradicionalni glasbi Balkana prinaša posebno dimenzijo.
A podobno je bilo pri Astorju Piazzolli in njegovem tango nuevo, ki pa v njegovi domači Argentini sprva ni bil najbolje sprejet. Morda sem imel jaz nekoliko več sreče – na Balkanu smo očitno bolj odprti za novosti, pri meni je šlo vse bolj gladko, danes pa so vsi ponosni na ta glasbeni slog.
Ob intervjujih in srečanjih doma vedno znova slišim navdušene odzive, da gre za nekaj, česar prej še ni bilo. Zaznal sem močno podporo moji glasbeni zgodbi.
Klarinet je v Makedoniji globoko zasidran v glasbeni tradiciji. Kako pa se je začela vaša zgodba z njim?
Kot otrok klarineta sploh nisem poznal. Začel sem s klavirjem, a tega pravzaprav nisem želel igrati. Veljal je za prestižen inštrument, v naši glasbeni šoli so imeli le enega, zato smo morali čakati, da pridemo na vrsto za igranje. Doma vadba ni bila mogoča, zato smo si na karton narisali klaviature in "igrali" tako. Manjko zvoka me je neizmerno jezil. Bil sem otrok, ki marsičesa ni razumel, a sem v glasbi našel pravo veselje.
Ker so v glasbeni šoli prepoznali moj talent, so mi predlagali, naj poskusim še kak pihalni inštrument. In tako je padla ideja o klarinetu. Še danes se spomnim trenutka, ko sem ga prvič zagledal: na vratih učilnice je bilo v oranžni barvi v cirilici napisano"klarinet". Ko sem vstopil in ga videl, sem takoj vedel – to je to.
Študirali ste na Akademiji za glasbo v Ljubljani, magistrski študij klarineta pa ste nadaljevali na salzburškem Mozarteumu pri slovitem prof. Aloisu Brandhoferju. Kako je prišlo do tega?
V tistem času sem v Sloveniji nastopal s skupino TerraFolk. Imeli smo gostovanje v Parizu, od koder sem se neposredno odpravil na sprejemni izpit v Salzburg. Zaradi nastopov in turneje sem bil precej izčrpan in v resnici nisem pričakoval, da bom dobro opravil. Zaigral sem Mozarta – večkrat – da so profesorji in študenti lahko začutili, da moje igranje prihaja iz srca. In mi je uspelo.
Sprejem na Mozarteum je bil zame izjemna čast, na oddelek za klarinet sprejmejo le dva študenta na letnik, medtem ko se tja prijavljajo glasbeniki z vsega sveta. Enako veliko priznanje je bilo, da sem postal učenec prof. Aloisa Brandhoferja, dolgoletnega in izjemnega klarinetista Dunajske in Berlinske filharmonije.
Posebno mesto na moji glasbeni poti pa ima tudi moj slovenski profesor, klarinetist Slavko Goričar, ki je zame profesor v pravem pomenu besede. Bil je odprt za moje mladostniške muhe in je imel neizmerno potrpljenje, zlasti pri vajah in disciplini, ki jo je bilo včasih za mladega glasbenika težko ohranjati. A prav on mi je dal smisel za disciplino, in s tem se je pravzaprav začela moja pot.
Program vašega koncerta v Križankah bo zelo raznolik, izvajali boste etno-jazz priredbe ljudskih pesmi, jazz standarde in tudi svoje avtorske skladbe.
Res je, program bo zelo pester in raznolik. Želel sem, da se ta dotakne vsakega poslušalca. Rdeča nit bo seveda balkan nuevo, koncert pa bomo zaključili z Vivaldijevo Nevihto iz Violinskega koncerta št. 2 v g-molu, ki sem jo priredil po svoje. Dodal sem tudi nekaj tanga, prav na koncertu v Križankah bo to premierna izvedba.
Koncert s klasično skladbo simbolno zaključujem kot poklon vsemu, kar sem doslej ustvaril, saj klasično glasbo res izjemno cenim in spoštujem.
Na odru se vam bodi pridružili tudi harmonikar Andraž Frece, kitarist Matic Dolenc, Jan Sever na klavirju in klaviaturah, Jaka Krušič na kontrabasu ter Gregor Hrovat na bobnih.
To je moja razširjena zasedba, s katero sicer redno nastopamo. Priprave za koncert v Križankah smo začeli že pred pol leta, zato verjamem, da obiskovalce čaka skrbno izpiljena glasbena izkušnja. Pripravljeni smo (nasmešek, op.a.).
Vas katera pesem iz bogate makedonske glasbene tradicije vedno znova gane, ne glede na to, kolikokrat jo slišite? Pri nas je denimo ena takih bolj znanih makedonskih "Zajdi, zajdi, jasno sonce …"
To nisem nikoli javno omenil, a s Tošetom Proeskim, ki je izvajal to makedonsko ljudsko pesem, sva bila zelo dobra prijatelja in sošolca v Bitoli. Prav v ljubljanskih Križankah sem ga nazadnje videl na koncertu, na katerega me je osebno povabil. Takrat sem bil še študent v Sloveniji, med najinim druženjem je predlagal, da bi bil glasbeni gost na njegovem beograjskem koncertu. Želel je, da bi ga ob njegovi pesmi Poljsko cviječe spremljal na kavalu, tradicionalni makedonski pastirski piščali, na katero tudi igram. Kasneje sem napisal skladbo, v kateri je kaval osrednji instrument. Z igranjem na kaval in z njegovimi zvoki bom odprl svoj prihajajoči ljubljanski koncert – kot poklon Tošetu, po vseh teh letih.
Tudi pesem Zajdi, zajdi, jasno sonce, ki ste jo omenili, mi je zelo ljuba. Ima zelo močno sporočilo o človeški minljivosti, Toše jo je nebeško odpel. Res je zanimivo, da bom zdaj nastopil ravno na odru ljubljanskih Križank in da bom večer odprl s kavalom ...
Kakšno zgodbo ali čustvo želite, da občinstvo ponese s seboj domov po vašem koncertu?
Za glasbenika je največje priznanje, ko njegova iskrenost in čustva dosežejo poslušalčevo srce tako močno, da se v očeh pojavi solza. Če nam to uspe na tem koncertu, bomo že zmagali. Danes živimo v času, ko se ljudje težko povsem sprostijo – tudi med koncertom. A jaz trdno verjamem, da se da zmehčati vsako človeško srce.
