Marijana Podhraški | 22. 7. 2022, 20:00

Čudežni idrijski deček Marko Hatlak: "Brez Avsenikov na harmoniki morda ne bi bilo niti mene"

Osebni arhiv
Čudežni idrijski deček Marko Hatlak: "Brez Avsenikov na harmoniki morda ne bi bilo niti mene" (foto: Osebni arhiv)

Izvrsten slovenski harmonikar, ki je nastopil na najprestižnejših odrih doma in po svetu. Igra vse, od baroka in klasike do tanga in etna, nastopa pa tako z Iztokom Mlakarjem, Nuško Drašček, Vlatkom Stefanovskim kot s primadono Sabino Cvilak. Z njim smo spregovorili o njegovih glasbenih začetkih, o največji ljubezni in o tem, kaj trenutno počne.

Z zasedbo FUNtango, o kateri sam pravi, da njeno ime namiguje na "strastno in brezkompromisno" umetnost, se Marko Hatlak letos vrača tudi na odre Festivala Ljubljana. Tango ga zaznamuje že od leta 2000, zato bo ta koncert nekakšna "češnja na torti", pravi, ki ga bosta popestrila tudi državna prvaka v latinskoameriških plesih Nika Bagon in Miha Vodičar.  

Profimedia

Že večkrat ste nastopili na tem festivalu. Kaj se obeta tokrat?  

Glavna zgodba je počastitev 100. obletnice rojstva Astorja Piazzolle, največjega argentinskega skladatelja, znanega tudi po posebnem tangu, imenovanem ‘tango nuevo’ (novi tango). Gre za mešanico med klasično glasbo in džezom, na trenutke improvizirano sodobno glasbo in tango motivom. Njegove skladbe so res strastne, čutne, temperamentne in izredno privlačne.  

Ob meni bo tudi izjemna zasedba, imenovana FUNtango, ki jo sestavljajo violinist in koncertni mojster RTV simfonikov Benjamin Ziervogel, vodilni džez pianist v Sloveniji in širše Marko Črnčec ter Luka Gaiser na kontrabasu.   

Na odru se nam bosta pridružila znana solopevca slovenskih korenin, ki jima je letos predsednik Borut Pahor podelil državni odlikovanji, svetovno znana mezzosopranistka, dobitnica dveh grammyjev Bernarda Fink Inzko in basbaritonist Marcos Fink. Oba sta bila rojena v Buenos Airesu in sta tam živela, zato si ne predstavljam, kdo bi lahko bolje izvajal besedila, ki zahtevajo natančno izgovarjavo, poleg tega sta res izjemna pevca.

Včasih med izvajanjem skladb tudi vi zapojete v španščini. Ste se jezika naučili ob glasbi ali ste morda že obiskali Argentino?  

Argentine še nisem obiskal, čeprav imam to že lep čas v načrtu. Nekako se mi vsako leto izmakne, ali pa se kaj zgodi, da moram potovanje prestaviti. Kar zadeva petje, pa pojem že od otroštva. Zapojem tudi v svojih zasedbah, vendar na tokratnem koncertu ne bom. Mikrofon bom raje prepustil dejanskima pevcema, jaz zapojem bolj za dušo.  

Profimedia

Ko vam je mama leta 1986 kupila prvo harmoniko na Wolfovi ulici v Ljubljani - kakšnega glasbenika, mislite, je videla v vas?  

Bil sem star šest let in tistega dne se dobro spomnim. Glasbena trgovinica na Wolfovi je bila res luštna. Mislim, da mama ničesar ni pričakovala, bila je pedagoginja, rada je pela in pri nas doma je glasba vedno predstavljala neki pozitiven naboj. Verjetno si je mislila, naj še on malo poskusi ...  

"Kasneje je bil oče tisti, ki je glede mojega glasbenega nadaljevanja bolj pritisnil name."

Sploh takrat, ko se mi je igranje harmonike in ponavljanje skladb začelo zdeti dolgočasno in sem se hotel ukvarjati s čim drugim.  

Se še spomnite, je bil najprej Bach ali Piazzolla? To sprašujem zato, ker je tango znan kot glasba strasti, rdeče barve, patosa … Po drugi strani pa Bach, ki ga ravno tako izvajate na harmoniki, predstavlja neko resnost in cerkvenost. V resnici precej nezdružljivo, ali se motim? 

V bistvu je bil prej Piazzolla, saj je glasbeno dosti bolj enostaven. Igral sem ga že v osnovni šoli, medtem ko je Bach prišel kasneje in z resnejšim glasbenim pristopom, ko sem bil že srednješolec.

Bach je glasbeno enkrat težji, je nekakšno jedro, predstavlja osrednjo glasbeno osebnost. Brez njega ne gre in ga je treba predelati. A ti odpre veliko širino. Moram reči, da me Bach ni nikoli popustil in tudi letos izdajam solistično ploščo z njegovimi suitami.  

Osebni arhiv

Svojčas je veljalo, da ste Idrijčani bolj rockerji in punkerji po duši … Bi morda lahko rekli, da je tango nuevo, ki ga izvajate, neka punk verzija tradicionalnega argentinskega tanga?   

Da, zelo ste zadeli. Tudi sam si ne bi mislil, vendar je to kar resnica.

"Ko sem bil otrok, harmonike res ni bilo 'kul' igrati."

Da bi ta svoj rock izživel, sem se loteval vseh drugih inštrumentov, od bobnov do kitar in tudi petja. Piazzolla morda res predstavlja rock na harmoniki, sploh, ker za izvajanje tanga glasbenik ne more biti preveč mehak, vključiti je treba nekaj temperamenta.

S harmoniko sem imel sčasoma vedno lepše izkušnje in danes nanjo gledam popolnoma drugače, kot sem včasih. V njej vidim en širok in prelep instrument, je orkester v malem. A do tega je bilo treba priti. No, potem pa te zasvoji.  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Narodni dom Maribor (@narodni_dom_maribor)

Pa je možno potegniti kakšno vzporednico med strastnim, drznim tangom in našo veselo, poskočno polko?  

Slovenska narodnozabavna glasba je res bolj poskočne narave, medtem ko je v tangu veliko neke dramatičnosti in introvertiranega raziskovanja, nians in skrivnosti. To me pri tangu zelo privlači, tudi v smislu klasičnega študija, ko komponisti, tako kot Piazzola, izražajo to večplastnost. Piazzolla je znal na neki “preprost” način doseči izjemno globino.   

"Tango je lahko tudi žalosten in res krhek. Tudi sam sem v življenju tak in zato se v tem žanru najdem. Seveda pa je vsaka glasba po svoje lepa." 

Profimedia
Astor Piazzolla - oče "novega tanga".

Astor Piazzolla - oče "novega tanga".

Gotovo so vam ljudje že kdaj rekli, da bi jim lahko zaigrali še kakšno Avsenikovo. Ste pa tudi sami večkrat dejali, da Slavka Avsenika z leti vse bolj cenite.  

Četudi polke ne izvajam, to glasbo zelo cenim. In če me kdo prosi, da zaigram kakšno Avsenikovo skladbo, to naredim. Ko smo študirali klasiko, so nas morda preveč usmerjali v nasprotno smer. A konec koncev, možno je, da brez Avsenikov tudi mene ne bi bilo na harmoniki. In na tisoče drugih harmonikarjev, ki so se kasneje "izluščili" kot umetniki v drugih žanrih, ravno tako ne. 

"Slavko Avsenik je kralj v narodnozabavni glasbi, on je vendarle ponesel harmoniko iz naših krajev po vsem svetu. Njegove skladbe so zahtevne in izpiljene, medtem ko je bil njegov brat Vilko izjemen aranžer, kar kaže na resnost pri delu."

Ko grem v Begunje, kjer je danes Avsenikov muzej, vedno opazujem sezname turnej, kje vse je nastopal in v kakšnih neverjetnih dvoranah so ga gostili. Ob izjemnem glasbenem talentu mu je uspelo ustvariti glasbeno podjetje in družinsko ime ponesti v svet. V tujini njegovo glasbo neizmerno cenijo.  

Uredništvo
Avsenikova harmonika v muzeju v Begunjah.

Avsenikova harmonika v muzeju v Begunjah.

Slovenci prav zaradi Avsenikov včasih celo mislimo, da je harmonika naš - slovenski inštrument …  

Zgodovina harmonike se nekako začne na Dunaju v 19. stoletju in se od tam potem širi po evropskih kavarnah. Gre za prvi t. i. "one-man-band" (orkester v malem) inštrument, z možnostjo igranja velikega razpona različnih zvokov in akordov. V Italiji ima harmonika denimo že skoraj status "svetega inštrumenta", tudi v Franciji. Potem jo je naprej zaneslo vse do Irske in Rusije ter tudi po Balkanu. Navsezadnje jo poznajo tudi v Ameriki.

"Režiser Dušan Moravec je posnel dokumentarec o slovenski polki v Ameriki, ki nosi naslov Polka film. Ta prikazuje, kakšno moč je imela harmonika v ZDA."

Vsi ti ljudje in razvoj so prispevali k temu, da smo tu, kjer smo. Da imamo tudi akademije za harmoniko in skladatelje, ki pišejo vrhunsko klasično glasbo. In seveda interprete, ki nas peljejo v še večjo glasbeno širino in se usmerjajo denimo v gypsy swing ali džez, tudi v sodobno klasično in ljudsko glasbo.  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Lutkovno gledališče Lj. (@lutkovno_gledalisce_ljubljana)

Umetniki ste zdravilci naših duš. Kdo ali pa morda kaj so zdravilci vaših?   

Moji zdravilci so moja družina - moja žena in dve hčerki. Drugače pa še vedno tudi moj glasbeni fanatizem. Še vedno, ko poslušam Rahmaninova, Bacha in Chopina, se mi zdi, da se lahko malo odmaknem od vseh  problemov, ki jih je v današnjem času res veliko. Kar težko mi je doumeti, da skoraj ni več nekih pozitivnih vsebin in več pozitivnih misli.  

"Glasba je delavnica nekje notri v duši, kjer se zadržuješ, sestavljaš in ustvarjaš. Če si zastaviš previsoke cilje, pa lahko pomeni tudi trpljenje, neko zlato kletko, ne moreš priti ven iz teh svojih sanj … glasba je tako globoka in zahteva tvojo popolno osredotočenost."

Če ne dosežeš pričakovanj - kar v današnjih časih ni težko - te lahko tudi malo prizadene. Vendar mislim, da je v življenju pomembno vstati in se po padcu pobrati, da ne obležiš. S tega vidika je glasba res prava življenjska šola, ki bi jo priporočal vsem otrokom. Ne gre za neko aplikacijo. Potrebne je veliko discipline, a te okrepi za resnično življenje in vse, kar pride z njim. Da znaš stisniti zobe.  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Saša Huzjak (@sasahuzjak)

Omenili ste družino, pa me zanima, ali ste bili navdušenec nad žlahtno kapljico že prej ali šele potem, ko ste spoznali svojo ženo, ki izhaja iz vinarske družine iz Vipavske doline?   

Tudi že prej, ampak takrat je bilo pomembno le to, da je kapljica močna, ne pa tudi, kakšna je. Potem pa mi je žena pokazala, kaj vino pravzaprav je, za kakšno zanimivo kulturo in predanost gre pri njem.

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj bi bili, če ne bi bili glasbenik?  

To je zame kar težko vprašanje, ker je glasba tista, ki mi je vedno vzbujala čustva. Po drugi strani pa sem kar vsestranski, tako da, kdo ve ... Verjetno bi pomagal ljudem na tak ali drugačen način, morda bi si zamislil kakšne športne ekstreme, tudi kuham in jem rad.   

Facebook
Snemanje Bachovih Suit v cerkevnem ambientu.

Snemanje Bachovih Suit v cerkevnem ambientu.

Glede na to, da sem motorist, bi šel z motorjem okrog sveta, pisal bi knjigo in fotografiral. Zelo rad imam zgodovino ter raziskovanje starih reči in zgodb. Zanima me, kaj se je dogajalo v preteklosti, sem ena taka stara duša. Všeč mi je nekaj predvidenega in tradicionalnega in ne nujno nekaj novega. Spoštujem naše prednike in njihove očete ter to, da smo danes tu, kjer smo. Ne mislim, da sem jaz začetnik nečesa in prvi človek na tem svetu. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.