István Várdai, dirigent: "Trenutki pristne spontanosti so najbolj nepozabni, ker jih ni mogoče načrtovati"

Madžarski dirigent in violončelist István Várdai bo 28. julija nastopil na 74. Festivalu Ljubljana. V Unionski dvorani Grand hotela Union bo kot umetniški vodja in solist stopil na oder skupaj s Komornim orkestrom Franza Liszta, pridružil pa se jim bo tudi violinist Kirill Troussov.

Pred prihodom v Ljubljano je za Metropolitan spregovoril o dvojni vlogi dirigenta in glasbenika, pomenu tradicije, zgodovinskih instrumentih ter prihodnosti klasične glasbe.

Zgradili ste mednarodno kariero tako kot violončelist kot tudi dirigent. Kako se vaš način poslušanja glasbe na dirigentskem podiju razlikuje od trenutkov, ko v rokah držite violončelo?

Ne glede na to, ali igram ali dirigiram, je moje poslušanje pravzaprav zelo podobno. Nikoli nisem razmišljal o vlogi solista kot o osredotočenosti zgolj na svoj part – vedno poslušam orkester in glasbeni dialog okoli sebe. Prava razlika ni v tem, kako poslušam, temveč v tem, na kaj lahko vplivam. Kot violončelist svoje ideje izražam skozi en glas znotraj celotne glasbene strukture. Kot dirigent pa imam priložnost oblikovati širšo glasbeno arhitekturo in pomagati, da se ideje vseh združijo v skupno interpretacijo.

V Ljubljani boste nastopili v dvojni vlogi dirigenta in solista. Vam združevanje teh dveh vlog prinaša več umetniške svobode ali zahteva povsem drugačno raven discipline?

Predvsem mi prinaša več umetniške svobode, čeprav dirigiranje zahteva drugačno vrsto discipline. Ker komorni orkester deluje skozi poslušanje in ne skozi hierarhijo, teh dveh vlog ne doživljam kot zelo različnih. Ko vsi delijo odgovornost za glasbeni rezultat, se nastopanje v vlogi dirigenta in solista zdi zelo naravno – skoraj kot sodelovanje v večjem komornem ansamblu.

Komorni orkester Franza Liszta že več kot petdeset let predstavlja madžarsko glasbeno kulturo. Kako ohranjate ravnovesje med spoštovanjem tradicije in tem, da orkester ostaja umetniško svež in aktualen?

Verjamem, da tradicija nikoli ne bi smela postati muzejski eksponat. Najboljši način, da počastimo zgodovino orkestra, je, da jo ohranjamo živo skozi radovednost in umetniško rast. Naš repertoar danes temelji na treh stebrih: spoštovanju tradicije, nenehnem obnavljanju repertoarja in sodelovanju z navdihujočimi umetniki iz različnih glasbenih okolij. Razširili smo možnosti orkestra, uvedli nov repertoar in nove koncertne formate, hkrati pa ohranili lastnosti, ki so Komorni orkester Franza Liszta vedno zaznamovale – natančnost, prilagodljivost in nezamenljivega duha komorne glasbe. Cilj ni nadomestiti tradicije, temveč ji omogočiti, da se naravno razvija za današnje občinstvo.

Vaš gostujoči solist Kirill Troussov bo igral na znamenito Stradivarijevo violino Brodsky iz leta 1702, na kateri je bila prvič izvedena Čajkovskega Violinski koncert. Ali instrumenti s tako bogato zgodovino spremenijo vzdušje koncerta ali ta pomen občuti predvsem občinstvo?

Vplivajo tako na občinstvo kot na glasbenike, čeprav morda na različne načine. Poznavanje zgodovine takšnega instrumenta nas opominja, da smo le začasni skrbniki nečesa, kar je veliko večje od nas samih. Ti instrumenti so vase vpili stoletja muziciranja in zdi se, da nosijo svojo lastno osebnost. Nanje ne igraš preprosto – z njimi vstopiš v dialog. Seveda pa, ko se koncert začne, zgodovina izgine in pomembna ostane le glasba. Kljub temu je nekaj zelo navdihujočega v občutku, da si povezan z generacijami glasbenikov, ki so pred teboj igrali na isti instrument.

Od dirigenta se pričakuje, da oblikuje vsako podrobnost izvedbe, a najboljši koncerti pogosto delujejo spontano. Koliko prostora med nastopom namenoma puščate nepredvidljivemu?

Namen vaj ni odpraviti spontanosti, temveč jo omogočiti. Ko vsak pozna svojo vlogo, postane poslušanje pomembnejše od štetja in izvedba lahko naravno zadiha. Prav trenutki pristne spontanosti so pogosto najbolj nepozabni, ker jih ni mogoče načrtovati. Moja naloga je ustvariti okolje, v katerem se glasbeniki počutijo dovolj samozavestne, da se lahko odzivajo drug na drugega v danem trenutku. Takrat glasba v živo resnično zaživi in koncert postane edinstven.

Ustanove, ki se ukvarjajo s klasično glasbo, nenehno iščejo načine, kako pritegniti mlajše občinstvo. Je po vašem mnenju ključ v boljšem pripovedovanju zgodb o glasbi ali na koncu največ pove sama izvedba?

Ne mislim, da si ti dve stvari nasprotujeta – dopolnjujeta se. Odlična izvedba mora vedno ostati v središču, saj glasba komunicira na ravni, ki je besede nikoli ne morejo v celoti doseči. Premišljeno pripovedovanje zgodb pa lahko ljudem pomaga narediti prvi korak v ta svet, še posebej če repertoarja ne poznajo. Ko so enkrat tam, je prav čustvena iskrenost izvedbe tista, ki ustvari trajno povezavo. Mlajše občinstvo se, tako kot vsako drugo, odziva na pristnost. Če glasbeniki nastopajo s prepričanjem in ljudi povabijo v izkušnjo, namesto da bi od njih pričakovali občudovanje z razdalje, potem klasična glasba danes ostaja enako pomembna, kot je bila vedno.