Pred prihodom na Festival Ljubljana nam je violinist Vadim Repin zaupal, kako razmišlja o glasbi, občinstvu in vlogi umetnika v sodobnem svetu.
Eden najprepoznavnejših sodobnih violinistov, Vadim Repin, bo 27. julija nastopil na 74. Festivalu Ljubljana. V Unionski dvorani Grand hotela Union bo skupaj s pianistom Petrom Laulom in Ensembleom Dissonance občinstvu pripravil večer komorne glasbe, v katerem bodo zazvenela dela Arenskega, Čajkovskega, Ravela in Chaussona. Pred prihodom v Ljubljano si je vzel nekaj časa tudi za Metropolitan ter spregovoril o svojem odnosu do instrumenta, posebnosti koncertov v živo, občinstvu in o tem, kaj sam vidi kot poslanstvo umetnika.
V Ljubljani boste nastopili z Amatijevo violino iz leta 1664. Zakaj ste izbrali prav ta instrument? Različni izdelovalci, kot sta Amati in Stradivari, so znani po svojih značilnih zvočnih lastnostih. Se vam zdi, da ima vsaka violina svojo osebnost in da instrument sam oblikuje vašo interpretacijo skladbe?
Ta violina je moj glas zadnjih nekaj let. Je moja glasbena prijateljica. Vsak instrument mora glasbenik spoznati in ga vzljubiti. To zahteva čas. Danes se počutim samozavestno, ko igram nanjo.
Na odru boste skupaj s pianistom Petrom Laulom in Ensembleom Dissonance. Komorna glasba zahteva drugačno vrsto komunikacije kot nastopanje z velikim simfoničnim orkestrom. Kaj vam je pri takšnem bolj intimnem glasbenem dialogu najbolj všeč?
Ne bi rekel, da gre za drugačno vrsto komunikacije kot pri igranju z velikim simfoničnim orkestrom. Iskreno, gre le za nekaj več glasov, ki so enako pomembni kot solistična vloga. Trik je v tem, da tudi velike koncerte obravnavamo kot komorno glasbo. V tem je lepota izvajanja klasične glasbe – ustvariti dialog, pogovor.
27. 7. 2026 ob 20:00, Unionska dvorana:
Ensemble Dissonance, Vadim Repin in Peter Laul
Danes lahko občinstvo na spletu v trenutku primerja na desetine različnih interpretacij. Je to spremenilo vaš pogled na nastopanje v živo ali menite, da mora koncert ostati nekaj, kar obstaja le v tistem trenutku?
Tudi koncerti v živo, ki so posneti, so kot fotografija določenega trenutka. Mislim, da se pravo pričakovanje, nepredvidljivost in energija lahko v polnosti zgodijo in občutijo le enkrat – v koncertni dvorani. Takrat umetniki in občinstvo ustvarijo vez.
Morda vas zanima tudi:
- Klavirsko platno: od slikarske lirike do strastnih zvočnih globin
- Roman, po katerem je nastala monumentalna predstava: svež pogled na eno najbolj skrivnostnih žensk v zgodovini
Že desetletja nastopate po vsem svetu. Ste opazili spremembo v tem, kako ljudje danes poslušajo klasično glasbo v primerjavi z obdobjem pred dvajsetimi ali tridesetimi leti? Kakšna je po vašem mnenju vloga klasične glasbe v današnji družbi?
Na tako široko vprašanje ne morem odgovoriti. Za nekatere je to zabava, za druge hobi. Veliko ljudi ne more živeti brez glasbe. Zame pa ostaja enako pomembna vseživljenjska predanost mojemu poklicu – prinašati občinstvu po vsem svetu najboljšo in največjo glasbo, po mojem mnenju.
So zadnja leta kakorkoli spremenila vaš pogled na vlogo umetnika v družbi, tudi zunaj koncertnega odra?
Naše poslanstvo je – in kolikor se spomnim, je bilo vedno – deliti lepoto, znanje, neskončno strast, občutke in pomen tega, kar počnemo. Naj gre za interpretacije klasičnih glasbenikov ali ustvarjanje jazzovskih glasbenikov – kakor koli že. Biti najboljša različica sebe iz koncerta v koncert. Zame kot klasičnega glasbenika je pomembno, da poskušam ohranjati in prenašati veliko tradicijo izvajanja neverjetnih glasbenih del, ki so nam jih zapustili genialni skladatelji preteklosti.
Festival Ljubljana tudi letos poteka v partnerstvu s Telemachom Slovenija, ki v okviru svoje platforme GigaSfera uporabnikom omogoča dostop do vrhunskih kulturnih vsebin doma in po svetu.
