Mesta niso le zidovi, ampak tudi zgodbe, pravila in nevidni sistemi, ki določajo, kdo lahko ostane in kdo mora oditi. Iz teh razpok izhaja razstava Kamen na kamen palača. Spekulativne infrastrukture, s katero se umetnica Klara Debeljak do konca avgusta predstavlja v MGLC Švicarija.
Kaj se zgodi, ko kamen ni le gradbeni material, temveč priča odnosom moči, lastništvu in spreminjanju mest? Klara Debeljak v razstavi Kamen na kamen palača. Spekulativne infrastrukture skozi instalacije, najdene materiale in besedila razpira vprašanja gentrifikacije, nevidnih infrastruktur ter prihodnosti prostora.
Z umetnico sem se pogovarjala o nastajanju razstave v MGLC Švicarija ter o tem, kako lahko umetnost razkrije plasti mesta, ki jih v vsakdanjem življenju največkrat spregledamo.
V razstavi prepletate teme interneta, mesta in infrastrukture. Kaj je izhodišče tega projekta, kaj želite z njim odpreti?
Cilj mojega raziskovanja in ustvarjanja je kritična analiza gentrifikacije urbanih prostorov ter digitalne sfere. To v praksi pomeni prenos konceptov in diskurzov, povezanih z razvojem materialnega sveta, v razumevanje kapitalističnih in komercialnih dinamik omrežij, ki jih uporabljamo kot spletni podaljšek bivalnih prostorov in javne sfere. S svojim delom poskušam gledalce, bralce in poslušalce, ki se sprehodijo skozi razstavo Kamen na kamen palača, spodbuditi, da začnejo povezovati na videz nepovezane pojave ter razmišljati o oporiščih v razpadajočih realnostih.
Ko rečem "razpadajoče realnosti", ciljam predvsem na razkroj resnice na družbenih omrežjih in v politični sferi ter na globalno rast življenjskih stroškov, ki je neposredna posledica finančnega špekuliranja na urbanem in internetnem nepremičninskem trgu. Naslov Kamen na kamen palača namiguje na dolgoročne procese in drugačne načine razmišljanja, ki lahko postopoma zgradijo palačo – oziroma svet –, v katerem ima prekarni razred več možnosti in prostora. Z drugačnim načinom razmišljanja o teh mehanizmih želim prispevati k opolnomočenju ljudi in rekontekstualizaciji obstoječih uporniških gibanj, ki so pogosto spregledana zaradi cinizma, s katerim je prežet sodobni obstoj.
Razstava tako poskuša materialno opozarjati na možnost ukrivljanja in premikanja obstoječih infrastruktur. Več o tem razmišljanju je mogoče prebrati v spremljajočem zborniku Spekulativne infrastrukture: Oporišča v razpadajočih realnostih.
Vaša dela pogosto izhajajo iz obstoječih materialov, najdenih predmetov in gradbenih ostankov. Kaj vas pri takih sledovih najbolj pritegne?
Predvsem nisem naklonjena proizvajanju novih fizičnih materialov v svetu, za katerega se zdi, da se prav duši v objektih. To je prvi razlog, zaradi katerega rada uporabljam najdene materiale, pišem ter ustvarjam z videi in zvočnimi instalacijami, ki ne puščajo toliko materialne navlake. Drugi razlog pa je, da so zaradi mojega dela s tematiko gentrifikacije najdeni gradbeni in industrijski materiali ključni elementi, ki lahko tovrstne vsebine prevedejo v otipljive strukture. Koncept oporišč v razpadajočih realnostih temelji na ideji, da pravzaprav že imamo materiale, s katerimi lahko gradimo svetlejšo prihodnost. To vključuje tudi opominjanje na ideologije ali oblike organizacije, ki so v veliki meri že zavržene, vendar bi jih lahko deloma reciklirali, kot predstavlja primer Jugofuturizma in razmišljanje o principih gibanja neuvrščenih.
V razstavi se dotikate tudi gentrifikacije – tako mest kot interneta. Gentrifikacijo običajno povezujemo s preobrazbo sosesk, ki zaradi višjih cen in drugih sprememb postopoma izrine prvotne prebivalce. Zakaj se vam zdi ta vzporednica z internetom pomembna?
Primerjava gentrifikacije mesta in interneta je ključna zato, ker izpostavlja zelo podobne procese lastništva in nadzora. To se kaže v koncentraciji lastništva nepremičnin, spletnih platform in podpornih infrastruktur ter posledični zlorabi moči prek nadzora nad pretokom podatkov, mnenj in gibanjem ljudi. Temu bi lahko bolj specifično rekli monopolizacija lastništva bivalnih prostorov, platform in podpornih infrastruktur.
Posledica monopolizacije je ta, da se družbeni sloji jasno ločujejo v potrošniške razrede glede na okus in finančne zmožnosti, hkrati pa nakazuje na zlorabo teh ločitev na način, da se javnost pretvarja v komercialne subjekte. V teh pogojih smo se primorani prodajati skozi identitetne ločnice, medtem ko smo sistemsko obravnavani kot brezoblični uporabniki ponujenih storitev znotraj različnih kategorij finančne zmogljivosti. Ta dva procesa lahko poimenujemo segregacija in komercializacija.
Koncept gentrifikacije, in njegove navedene faze, se mi zdi pomemben zato, ker opisuje procese, ki se dotikajo prav vseh slojev družbe. Hkrati pa gre za termin, ki ga veliko ljudi še vedno ne pozna. Menim, da so zato zelo pomembni umetniško-pedagoški procesi, ki se pogosto ne dojemajo kot oblika ustvarjanja, vendar imajo prav oni potencial za najgloblji stik s širšim občinstvom. Iz istih razlogov me zanima založništvo kot končna faza umetniškega procesa.
Če bi internet postal fizičen prostor, kakšen kraj bi bil? Kje vidite največ podobnosti med mestom oziroma življenjskim in spletnim prostorom?
Predvidevam, da je vsem bralcem jasna vzporednica med urbanim življenjskim prostorom in internetom, saj je globalno povprečje časa, preživetega pred zasloni, v zadnjih letih naraslo na šest do sedem ur dnevno – če upoštevamo uporabo računalnikov in mobilnih telefonov skupaj.
Življenjski prostori mest so na primer naša stanovanja, ceste, trgovine in trgi, vzporedni življenjski prostori interneta pa so socialna omrežja, spletne strani, spletne trgovine in ChatGPT. Največ podobnosti vidim v tem, da sta obe kategoriji prostorov neke vrste infrastrukturi, ki omogočata kroženje informacij in ljudi – torej pridobivanje podatkov o zunanjem svetu ter druženje. Če bi bil internet prostor, sem si ga vedno predstavljala kot nenehno spreminjajoči se labirint, ki vodi do soban različnih velikosti in oblik. Več o tej metafori si lahko preberete v eseju, objavljenem leta 2023, z naslovom Ukrivljanje blodnjaka: o arhitekturah digitalnih ograd.
Katere "nevidne strukture", ki jim v razstavi namenjate veliko pozornosti, po vašem mnenju danes najbolj oblikujejo naša življenja?
Mislim, da so "nevidne infrastrukture" ravno tiste, ki jih jemljemo kot samoumevne. To so digitalne platforme in algoritmi, ki odločajo, katere informacije vidimo (industry plant, psy-op), nepremičninski in finančni sistemi, ki določajo, kdo si lahko privošči bivanje v mestu, ter podatkovne infrastrukture, ki iz naših vsakodnevnih navad ustvarjajo tržno vrednost.
Infrastruktura zame ni le cesta ali optični kabel, ampak tudi pravila, protokoli in lastniška razmerja, ki usmerjajo pretok ljudi, kapitala in informacij. Pogosto se zdi, da v mestu in na internetu delujemo svobodno, vendar se gibljemo po prostorih, katerih arhitekturo določajo zasebna podjetja in njihovi poslovni interesi. Prostorski razvoje pač vse bolj narekujejo špekulacije in prihodna donosnost raznih nepremičnin, breme teh odločitev pa nosimo običajni ljudje.
"Želela bi si, da obiskovalci po ogledu razstave začnejo opažati nove podrobnosti v svojih bivalnih prostorih ter povezovati na videz nepovezane pojave. Predvsem pa bi si želela, da začnejo preizpraševati obstoj in lastništvo "nevidnih struktur", ki oblikujejo njihovo vsakdanje življenje, ter razmišljati o osebnih in skupnih načinih ukrivljanja in premikanja obstoječih infrastruktur." Klara Debeljak
Razstava je nastajala v času vaše dvoletne rezidence v MGLC Švicarija. Kaj vam je to obdobje omogočilo pri razvijanju projekta?
MGLC Švicarija in ponujena bivalna rezidenca za mlade umetnike je edinstvena priložnost tako v Sloveniji kot v tujini, ki zagotavlja, da se sprejeti rezidenti vsaj delno odmaknejo od nenehnega hitenja in krpanja prekarnih projektov in dohodkov. Vedno znova poudarjam, da je priložnost res nenavadna, meni osebno je predstavljala izjemno obdobje kreativnega razvoja in omogočala možnost poglobljenega dela, razmišljanja, pisanja in ustvarjanja.
V dveh letih bivalne rezidence sem sodelovala pri več skupnih umetniških projektih, ki niso vezani na Švicarijo in MGLC. Istočasno je rezidenca omogočala v okviru odprtih vrat in spoznavanja ter soustvarjanja z drugimi rezidenti v Švicariji projektna sodelovanja, ki so iskreno odprla globoke ustvarjalne odnose in prijateljstva.
Bi rekli, da se pri svojem delu bolj ukvarjate s prihodnostjo ali z razumevanjem sedanjosti?
Čutim, da sem v obdobju ustvarjanja, ki predstavlja prehod od poudarka na razumevanju sedanjosti k razmišljanju o načinih grajenja prihodnosti. Prav tu zaznavam primanjkljaj. Ni čudno, da so moji prijatelji, družinski člani in novinarji, ki jim sledim, pogosto ujeti v realizem, če niti politične stranke, niti umetniki, niti arhitekti ne poskušajo razvijati svežih načinov razmišljanja o prihodnosti, ki odpirajo prostor za upanje. O tem sem pisala v eseju Generirane prihodnosti in fiktivna levica (2025).
Enostavno moramo začeti razmišljati onkraj kritike ter razvijati nove distribucijske mehanizme, ki niso odrezani od zgodovinskega konteksta, hkrati pa ostajajo kreativno izvedljivi. Brez optimizma in generativnih načinov razmišljanja o prihodnosti materialnost sedanjosti ne bo mogla slediti.
Menim, da si vsi želimo markacij, ki kažejo poti proti ciljem, ki se danes zdijo oddaljeni ali skoraj nemogoči. Verjamem, da imamo umetniki dolžnost do ustvarjanja markacij, ki odpirajo možnost drugačnega razumevanja naših vlog in možnosti za preboj iz tehnološkega fevdalizma.
View this post on Instagram
