Akademska slikarka Nuša Smolič o stopanju iz cone udobja: "Če imaš sanje, se zanje boriš"

Ko vsestranska umetnica Nuša Smolič pogleda nazaj na svoj prvi stik z umetnostjo, hitro omeni vpliv družinske ljubezni do glasbe. Ti temelji so bili dovolj trdni za popolno zaupanje in podporo obeh staršev na poti, ki si jo je izbrala. Težki poti, a druge nikoli ni videla pred sabo. "Pri vseh teh korakih je edino pomembno, da si zvest sam sebi in odprt za vsa podana učenja vmes."

Veliko pozornosti je v zadnjem času pritegnil njen zelo poseben umetniški projekt. Gre za predstavitve samostojnih razstav, ki potujejo po Sloveniji. Z začetno v Mariboru lanskega oktobra, nato v Ljubljani novembra, v decembru v Dolenjskih Toplicah in pred nekaj dnevi še otvoritev na Primorskem. Vsaka od razstav nosi svoje ime, mariborsko je poimenovala "Opuščanje védenja", ljubljansko"Resurrection/Vstajenje", dolenjsko poglavje je bilo "Jasno-videnje", trenutna razstava v izolski galeriji Salsaverde ima naslov "Prisotnost.Tukaj.Zdaj.". Vse pa so krila dobile v času tišine, ko je zamenjala novo poglavje v svojem življenju in sledila novi energiji. Že ob najinem prvem pogovoru sva se dogovorili, da se bova tikali. Mislim, da sva obe zelo hitro začutili, da naju povezuje globoka ljubezen do umetnosti.

Od kod črpaš navdih in kaj so glavni motivi tvojih slik?  

Motive črpam iz okolice, žive in nežive narave in iz splošnega vsakdana. Trenutno je pri mojem ustvarjalnem procesu najbolj prisotna upodobitev portretov, zelo me namreč zanima psihologija človeka in vsa filozofija, ki stoji za tem. Celoletni projekt in ciklus razstav so plod ustvarjalnega procesa zadnjega leta in so na nek način preporod mojega razmišljanja. 

Prva iz sklopa razstav z naslovom "Opuščanje védenja" se je zgodila v mariborskem Sodnem stolpu kot uvertura v vse prihodnje. Kajti šele z opuščanjem starih miselnih procesov in prepričanj odpiramo prostor za tisto, česar ne vemo oziroma na tisti del življenja, ki nas res kliče.

V nadaljevanju mojega razstavnega ciklusa, v Ljubljani je bil koncept oblikovan kot štiridnevni umetniški festival z naslovom "Resurrection/Vstajenje" oziroma človekov preporod, do katerega pride, ko smo sposobni in zmožni izpustiti um in se povezati s srcem. Pri tem sklopu se je zgodilo veliko lepega, na otvoritvenem programu se je izvedla avkcija umetniških del, risb, ki so vsakodnevno nastajale kot projekt "Nariši svoj dan", ostale dni so se odvila razna predavanja, vodeni ogledi razstave, delavnice mentoriranja risanja, slikanja in pogovori na temo umetnosti kot zdravilo oziroma zdravljenje z umetnostjo. 

Projekt se je nadaljeval v topliško razstavo "Jasno-videnje", ideja z naslovom, kjer se začnejo rojevati prave kreacije in ozaveščanja o lastni vrednosti. Pri otvoritvenih programih vseh razstav se povezujem z umetniki različnih zvrsti (glasbeniki, plesalci, performativni umetniki itd.), ki prenesejo barve in energijo mojih slik v prostor.

S tem namreč želim vzpodbujati združevanje kreativnosti na različnih ravneh in če je le možno, sodelujem z umetniki iz kraja, kjer se predstavljam. Sicer pa z vsemi, po katerih dobim idejo iz podanega naslova in koncepta razstave same. Povezovanje in umetniške stvaritve na tej ravni ustvarjajo višje premike in izredno lepo atmosfero.

Kaj kot slikarka najprej opaziš pri človeku, so to barve, obrazne poteze, silhueta?

Človeka vedno prvo zaznam energetsko in ga na ta način nato tudi upodobim. Tako so njegove poteze in silhueta le "podaljšek" njegove vibracije, njegove barve. Kot omenjeno na začetku najinega pogovora, ima na moje življenje zelo velik vpliv tudi glasba. Iz tega se je lani rodil moj osebni projekt "Barvnoslišni zven", pri katerem združujem slikarstvo in glasbo na način mojega videnja glasbe – sinestetično videnje – kjer na ta način prenašam frekvence glasbe v vidno polje, na slikarsko platno prek slikanja v živo.

"Svet okrog sebe zaznavam kot organsko energetsko polje in interakcijo vseh barvnih zaznav. Da bi ohranila vibracijo na slikarski površini, ki jo ustvarjam kot dvogovor s sliko samo, pogosto slikam tudi štiri ali pet platen naenkrat in s čopičem v rokah kdaj tudi zaplešem med njimi."

Pri vibraciji, ko včasih nekdo nekaj pove oziroma govori, ne čutim vedno skladnosti in pristnosti z barvami, ki jih izraža prek besed. A se sama s tem ne ukvarjam, ne obsojam, zame je to le paleta, ki jo zaznavam in nato upodabljam preko različnih slikarskih tematik.

Kakšne tehnike slikanja uporabljaš?

Večinoma ustvarjam v tehniki akrila na platnu, kajti olje se za moj način slikanja suši prepočasi. Delam tudi z mešanimi tehnikami, ponekod vpeljem lepilni trak, trakove, tkanine. Obenem obožujem risanje, ne le svinčnik na papirju, temveč tudi pastele, ki se prelivajo z vodo, pa oglje z akrilom ... pri delu sem rada neomejena. 

Privlačijo me močne poteze pri eksperimentih z linijo, ki je takorekoč umetnikova pisava, a se rada izgubljam tudi v odkrivanju slikarskih globin. Zato tehnike prirejam podrejeno tem raziskovanjem.

Imaš morda najljubšega umetnika ali umetnico?   

Blizu mi je vsak slikar, neodvisno od tega, ali je znan ali ne, ki zna svojo dušo "pripeljati" na platno in njegova slika nato vibrira, kot to mora. To je tisto, kar začutim in kar me privlači.  

Kot omenjeno, na slike gledam z vidika vibracije, zato me od nekdaj bolj privlačijo ekspresionistični umetniki. Ko sem v eni od londonskih galerij prvič v življenju stala pred Picassovo sliko, so se mi ulile solze. To je bil trenutek, ko sem si rekla: tu sem doma. In če bi že morala katerega slikarja izpostaviti, bi bil to prav gotovo on. Picasso je bil drzen, vedel je, kaj počne, obenem je odkrival nove stvari in rušil meje ter družbene paradigme.

Kako dandanes uspeti kot umetnik in živeti od svojega poklica, je to sploh mogoče?

S študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobiš določena znanja in usmeritve, vendar se ti lahko zgodi, da iz nje izstopiš s prevelikimi romantičnimi pričakovanji o slikarstvu kot poklicu. Po koncu študija se namreč soočiš s tisoč in enim problemom: kje boš ustvarjal, kako boš od svojega poklica živel, kje narediti prvi korak itd.

"Prevelika pričakovanja, ki so tvorba lastnih iluzij, delajo blokade in zapirajo vrata do izvorne kreacije. Zato, če imaš sanje, za njih delaš in se zanje boriš."

Bodoči slikarji in umetniki ob vsem drugem potrebujemo tudi znanja iz proaktivne umetnosti oziroma "art-managementa" (umetniško upravljanje, op. a.). Znanja, kako svojo umetnost predstaviti in prodati, so zelo pomembna, tovrstne izkušnje sem si na svoji umetniški poti sama pridobila in z njimi mi je zdaj veliko lažje preživeti. A bi mi zelo prav prišle že na začetku kariere. 

Kako pa je z umetniškim trgom pri nas, kako dobro je ta razvit?

Menim, da je v Sloveniji še veliko potenciala za umetniški trg in umetniški uspeh nasploh. Imamo zelo veliko dobrih umetnikov in kreativnih idej. A vseeno, večja mera povezovanj med institucijami in še dodatna podpora kulturi nasploh ne bi škodila. Sama sem velika zagovornica tega, da bi umetniška dela našla svoje domove in prave kupce. Tako tudi prek svojega trajajočega celoletnega umetniškega projekta ozaveščam spodbujanje umetnikov, da si upajo iti po svoji poti, tudi zunaj institucionalnih okvirjev ter da si upajo prodajati svoja dela in samozavestno stati za tem. Gotovo ima umetnik širši izbor svojega ustvarjanja, ne samo slike, ki so morda za marsikoga ali predrage ali ne ravno v skladu s kupčevimi idejami o dimenzijah. In če je obojestranski interes, se s kupcem lahko dogovoriš za prodajo risbe oziroma najdeta druge skupne načine.

Močno si želim, da bi se umetniki znebili majhnosti in vprašanja, ali lahko prodam svojo sliko. Seveda jo lahko. A na koncu se seveda umetnik sam odloči, ali hoče svoja dela prodajati ali ne.

Je to razlog, da delaš tudi z mladimi umetniki in jim svetuješ na njihovi poti?

Različni mladi umetniki so se v preteklosti obrnili name z vprašanjem, kako uspeti. Opažala sem, da so njihova pričakovanja o uspehu precej nerealna in se še povečajo, ko so imeli izkušnjo z razstavljanjem. Večina med njimi bi si želela biti kar čez noč "slavni in bogati". A ker se to ne zgodi, so razočarani.

"Ne prepoznavajo vmesne poti do uspeha. Pozabljajo na temelje in trnovo pot, trdo delo, marsikatero požrtvovalnost, doslednost, jasnost, odgovornost, ki vodijo v organsko pot razvoja in so stabilni temelj do uspeha na dolgi rok."

Delam z mladimi in še neuveljavljenimi umetniki oziroma s tistimi, v katerih vidim potencial. Svetujem tudi umetnikom, ki se že pojavljajo na trgu, vendar zaradi takšnega ali drugačnega razloga sami niso zmožni razširiti svojega potenciala. Tako prek mojega svetovanja skupaj razgrnemo posameznikova pričakovanja, zastavimo realne cilje, razgrnemo jasne odgovore o pomenu uspeha in tako med vsem naštetim najdemo vmesno, realno sredino.

Je v času digitalne tehnologije in računalniških podob "klasično" slikarstvo še aktualno?  

S tem vprašanjem sem se pred leti tudi sama ukvarjala, predvsem odkar so se tudi v umetnosti pojavili tako imenovani nezamenljivi žetoni oziroma NFT-ji (kriptografski kovanci, ki predstavljajo unikatno digitalno imetje, op. a.). Razumem, da gredo stvari naprej in imam posluh tudi za to plat, sploh z vidika posla in trga.

Če bi nek programer v mojih slikah videl potencial, da bi te šle v NFT obliko in da bi mi to zagotovilo ugodno, brezskrbno življenje z mojim ustvarjanjem, temu ne bi nasprotovala. Vendar bi to ukvarjanje prepustila tistemu, ki se na to spozna, a sama ne bi zanemarila svojega izvornega bistva in ne bi prenehala slikati na "klasičen" način. Ustvarjanje z fizičnim dotikom materiala, umazane roke od barve, pranje čopičev, zasušena barva na paleti, od barve "pošprican" slikarski plašč, je namreč neprecenljiva in dragocena izkušnja, ki je pri meni ne zamenja nobena digitalna tehnologija.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Svojo umetniško pot in cilje imam že kar jasno zastavljene, oči pa vsekakor odprte za vse tisto, kar pride vmes. Zato so moji kratkoročni načrti nadaljevanje trenutnega celoletnega projekta izvedbe razstav v različnih krajih po Sloveniji, vsaka s svojim predstavitvenim konceptom. Dopuščam možnost, da se jih izvede do dvanajst, kot je mesecev v letu, z nekaj vmesnimi segmenti se z njo predstavim tudi v tujini.

Na dolgi rok si želim uresničiti vse že razdelane ideje v svoji "to do" (stvari za narediti, op.a.) beležki. Moje delo se bo stikalo še bolj v smislu ozaveščanja o umetnosti in povezovanja enako mislečih ljudi po Sloveniji ter z močno razširitvijo na tuji trg. Vsekakor pa z odprtim pogledom, optimizmom in strastjo v organskem sidranju močnih, stabilnih stebrov naprej. Skupaj smo namreč več in naj umetnost gradi mostove, ne pa ustvarja zidove.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del