Rodila se je v revščini, pri 33 letih umrla kot najbolj slavna ženska v državi: neverjetna zgodba edinstvene Evite

Rodila se je kot nezakonski otrok na argentinskem podeželju, odraščala v revščini, pri petnajstih letih pobegnila v Buenos Aires, pri šestindvajsetih postala prva dama Argentine, pri triintridesetih pa umrla kot najbolj slavna ženska svoje države.

Malo zgodovinskih osebnosti je za seboj pustilo tako močan pečat kot Eva Perón, bolj znana kot Evita. Nekateri so jo videli kot svetnico, zaščitnico revnih, drugi kot populistko, še danes pa velja za eno najbolj karizmatičnih žensk 20. stoletja.

Veliko več kot predsednikova žena

Eva Duarte je bila rojena leta 1919. Njeno otroštvo je zaznamovala revščina, pa tudi zapletena družinska dinamika. Njen oče Juan Duarte je imel poleg Eve in njenih štirih sorojencev še drugo, zakonito družino, po njegovi smrti pa je mati ostala sama s petimi otroki. Že kot najstnica je odšla v Buenos Aires, odločena, da se bo izvila iz nespodbudnih razmer in postala igralka.

Nastopala je v gledališču, na radiu in v filmih, prelomnica pa se je zgodila leta 1944, ko je na dobrodelnem dogodku, ki se ga je udeležila kot že priljubljena radijska igralka, spoznala polkovnika Juana Dominga Peróna. Ta je bil tedaj vodja Sekretariata za delo in socialno varnost in je vodil tudi nacionalno humanitarno akcijo. Leto pozneje sta se poročila, kmalu zatem pa je Perón postal predsednik Argentine.

Evita ni bila zgolj predsednikova žena. Aktivno je sodelovala v političnem življenju, odločilno prispevala k sprejetju zakona o volilni pravici žensk leta 1947, ustanovila in vodila Peronistično žensko stranko (Partido Peronista Femenino), prek katere je v politiko vključila na tisoče žensk, pomagala organizirati politično mobilizacijo žensk po vsej Argentini, zagovarjala pravice delavcev in prek svoje fundacije financirala bolnišnice, šole, domove in pomoč najrevnejšim. Prav zato je med običajnim ljudstvom uživala skoraj kultni status – mnogi so jo imeli za zaščitnico revnih. 

V tem času je dobila tudi vzdevek, po katerem jo pozna ves svet. Delavci in revnejši Argentinci so jo začeli ljubkovalno klicati Evita, kar je v španščini pomanjševalnica njenega imena Eva. Ime je hitro preraslo v simbol njene bližine ljudem in jo ločilo od uradne "Eve Perón", predsednikove žene. Za množice je bila preprosto Evita.

Hkrati je bila Evita ena najbolj polarizirajočih osebnosti svojega časa. Argentinska aristokracija in bogatejši sloji so ji očitali, da je vulgarna, neizobražena in da ne sodi med "prave dame". Njena ljubezen do visoke mode, nakita in razkošja je bila zanje dokaz neokusnosti, njeni privrženci pa so v tem videli simbol dekleta, ki se je izvilo iz revščine.

Nasprotniki so ji pripisovali tudi kult osebnosti, razsipnost in politično propagando, njeno dobrodelnost pa označevali za sredstvo pridobivanja politične podpore. Argentina ostaja glede nje razdeljena še danes.

Pokop pod lažnim imenom

Leta 1951 so Eviti diagnosticirali raka materničnega vratu. Kljub bolezni je do zadnjih dni nastopala v javnosti, vendar je 26. julija 1952 umrla pri komaj 33 letih. Njena smrt je sprožila množično žalovanje, kakršnega Argentina še ni videla, pogreba pa se je udeležilo na milijone ljudi.

Perónova oblast je nameravala zgraditi velikanski mavzolej, v katerem bi bila Evita pokopana kot nacionalna junakinja, zato je njeno truplo balzamiral znameniti španski patolog Pedro Ara. Ker je bilo delo opravljeno izjemno kakovostno, je bilo telo več let razstavljeno in na ogled javnosti. Potem pa se je leta 1955 zgodil vojaški udar. Peróna so odstavili, nova protiperonistična oblast pa je Evito videla kot simbol režima, ki ga je želela izbrisati.

Ker so se bali, da bi njen grob postal romarsko središče milijonov privržencev, so njeno balzamirano telo skrivaj odpeljali iz države in ga pod lažnim imenom pokopali v Italiji. Šele šestnajst let pozneje so posmrtne ostanke vrnili Juanu Perónu, danes pa Evita počiva na znamenitem pokopališču Recoleta v Buenos Airesu.

Morda vas zanima tudi:

• Ganljiv poklon Otu Pestnerju pod zvezdami: zapela tudi Helena Blagne, čustva pa so prevzela celo predsednico države (VIDEO)
• Bronja Žakelj iskreno o prizoru v filmu Belo se pere na devetdeset, ki jo je pretresel do temeljev

Ne joči za menoj, Argentina

Tako kratko življenje, a toliko dramatičnih zasukov, političnih preobratov in mitov. Ni presenetljivo, da je njena zgodba navdihnila enega najslavnejših muzikalov vseh časov. Sloviti skladatelj Andrew Lloyd Webber, avtor uspešnic Fantom iz opere, Mačke in Jesus Christ Superstar, je skupaj s tekstopiscem Timom Riceem leta 1978 ustvaril muzikal Evita.

Ta je svetu podaril tudi eno najbolj prepoznavnih gledaliških pesmi vseh časov – Don't Cry for Me Argentina (Ne joči za menoj, Argentina) – ter osvojil londonski West End in newyorški Broadway. Leta 1996 je po njem nastal še odmeven film z Madonno v naslovni vlogi, ki je pesem znova ponesel med svetovne uspešnice.

Toda treba je vedeti, da muzikal ni verodostojna biografija. Že od premiere buri duhove, saj Evito prikazuje kot izjemno ambiciozno žensko, ki se do političnega vrha prebija predvsem s pomočjo svojega šarma in vplivnih moških. Številni zgodovinarji opozarjajo, da takšna podoba temelji na starejših, izrazito protiperonističnih virih, ki so Evo Perón pogosto prikazovali kot žensko, ki je do uspeha "prišla prek postelje".

Takšen narativ danes mnogi razumejo tudi kot odraz seksističnega pogleda na ženske v politiki. Kritiki opozarjajo, da je bila Eva pri komaj petnajstih letih revno dekle, ki je sama odšla v Buenos Aires iskat boljše življenje, zato se sprašujejo, koliko bi lahko v resnici manipulirala z vplivnimi moškimi – in koliko je šlo pravzaprav za to, da so ti izkoriščali njen ranljiv položaj.

Muzikal gledalca obenem ves čas pušča v dvomu: je bila Evita idealistka, ki je iskreno verjela v socialno pravičnost, ali izjemno spletna politična strateginja, ki je znala izkoristiti podporo ljudstva? Prav ta dvoumnost je eden od razlogov, da ostaja aktualen skoraj petdeset let po premieri.

Lansko leto so se ga lotili tudi v SNG Maribor: njihova ambiciozna postavitev velja za eno največjih domačih glasbenogledaliških produkcij zadnjih let. Zamudniki ga lahko prav te dni ujamete v okviru 73. Ljubljana Festivala v Križankah: po ponedeljkovi predstavi sledijo še tri uprizoritve: danes, 8.7., v petek, 10.7. in ponedeljek, 13.7.

Če vas zanima zgodba ene najbolj fascinantnih in hkrati najbolj kontroverznih žensk 20. stoletja, je lahko prav muzikal dobro izhodišče za raziskovanje njenega življenja, dela in zapuščine.