Še nedolgo nazaj je na odru Slovenske filharmonije sedel z violino v rokah. Danes 37-letni kulturni menedžer, violinist in magister poslovnih ved prestižno glasbeno institucijo vodi. To pomeni, da glasbe ne posluša več samo kot glasbenik. Posluša jo tudi kot človek, ki mora razmišljati o proračunih, zaposlenih, občinstvu, gostovanjih, prihodnjih sezonah in o precej manj romantičnih stvareh, brez katerih pa čarobnosti na odru preprosto ne bi bilo.
A še preden je iz orkestrskih vrst stopil na čelo ene osrednjih slovenskih kulturnih institucij, je Nejc Avbelj Slovensko filharmonijo poznal tudi z druge strani pisarniških vrat. Pred imenovanjem je bil pomočnik prejšnjega direktorja Mateja Šarca, pristojen za splošne upravne, finančno-računovodske in kadrovske zadeve.
Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da je izjemen menedžer, sam zase pravi, da uspeha ne išče v velikih potezah, temveč v tisočih majhnih korakih, ki se sčasoma sestavijo v veliko celoto. Deluje zelo resen in zbran, pri njem dobiš občutek, da je vedno že tri poteze naprej. Prizna, da odklop ni nekaj, kar bi bilo najbolj v njegovi naravi, se pa rad poda v gore.
Kot violinist ste še nedolgo nazaj nastopali tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, danes pa ustanovo vodite. Kaj je bila za vas največja sprememba ob prehodu z odra v direktorsko pisarno? Se še lahko povsem prepustite glasbi ali ves čas spremljate tudi vse, kar se dogaja v ozadju?
Izkušnja iz orkestra je nujna za razumevanje vseh kompleksnosti in specifik, ki so pomembne za vodenje takšne inštitucije kot je Slovenska filharmonija. Zame je bil prehod na direktorsko funkcijo postopen, saj sem pred tem opravljal delo kot pomočnik direktorja Slovenske filharmonije in pomočnik direktorja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), še pred tem pa sem vodil zasebno produkcijsko podjetje.
Moram priznati, da oder kot glasbenik precej pogrešam. Kot direktor se stalno trudim, da ohranjam pogled orkestrskega glasbenika. Vloga direktorja je namreč široka in zahteva premišljene in odločne strateške poteze, ki na dolgi rok nadgrajujejo inštitucijo. Ob tem se človek hitro spozabi na tisto, kar je tukaj in sedaj.
Predvidevam, da ste prisotni na večini koncertov. Kaj se za direktorja zgodi po zadnjem aplavzu, ko občinstvo odide domov? Se takrat tudi za vas večer konča ali vas v zakulisju čaka še drugi del službe?
Če je le mogoče, obiščem vsak koncert Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije. Aplavz je nekaj, kar vsakega glasbenika navda z zadovoljstvom in mu na neki način simbolno poplača desetletja prizadevanj in odrekanj. Po koncertih običajno čestitam zaposlenim in se podružim z gostujočimi umetniki. To so trenutki navdiha, mnogih idej in optimističnega pogleda v prihodnost.
Imam srečo, da ekipo Slovenske filharmonije sestavljajo izjemno predani zaposleni, ki imajo po koncertih pogosto precej težje delo kot jaz. Tehniki, zaposleni v notnem arhivu, člani kreativne ekipe in področja stikov z javnostmi po koncertih poskrbijo, da smo naslednje jutro v Slovenski filharmoniji pripravljeni na nove projekte in izzive. Ko se po koncertih vračam domov, vsakič sledi tudi premislek o tem, kako lahko jutri postanemo še boljši.
Kakšne načrte imate za Slovensko filharmonijo v času svojega petletnega mandata? Česa ste se oziroma se boste najprej lotili?
Sam verjamem, da je uspeh posledica tisočev majhnih korakov, ki se skozi čas seštejejo v veliko celoto. Najbolj bistveno je torej vsakodnevno dobro delo. Na tem sloni naše temeljno poslanstvo. V naslednjih letih bomo okrepili mednarodno dejavnost Slovenske filharmonije, ter bili bistveno bolj prisotni na odrih po Sloveniji in izven Ljubljane; predvsem pa se bomo intenzivno usmerili v nagovarjanje mlajše publike.
V sezoni 2027/2028 bomo prvič predstavili nov abonmajski cikel, namenjenim mladostnikom in tistim odraslim, ki si želijo nekoliko bolj sproščenih programov, obarvanih tudi s filmsko in simfonično plesno glasbo. Spremenili bomo tudi poimenovanja naših abonmajskih ciklov ter uvedli veliko večje ugodnosti za mlade. Na področju sodobne glasbe bomo na novo vzpostavili festival sodobne glasbe, v okviru katerega želimo povezati vse ključne deležnike, ki delujejo na tem področju v Sloveniji.
Kdaj ste odkrili ljubezen do glasbe? Se spomnite trenutka, ko ste vedeli, da bo zaznamovala vaše življenje, ali je bila že od nekdaj del vas? Ali poleg violine morda igrate še kak drug instrument?
Ljubezen do glasbe sem odkril že precej zgodaj. Vsako leto smo z družino spremljali novoletni koncert Dunajskih filharmonikov in pri šestih letih sem se odločil, da želim s poukom violine začeti tudi sam. Sprva sem bil talentiran, ampak ne najbolj priden učenec. V najstniških letih pa me je glasba povsem prevzela. Nekaj let sem poleg violine obiskoval tudi pouk klavirja, kasneje pa vzporedno z Akademijo za glasbo tudi Pravno fakulteto.
Ko se v eni osebi, tako kot pri vas, srečajo violinist, pravnik in menedžer, kdo običajno zmaga – umetnik, ki želi premikati meje, pravnik, ali menedžer, ki gleda številke?
Menim, da je najpomemnejše, da se vsi trije vidiki združijo v odločitve, ki so modre in dobre za institucijo na dolgi rok. Pri tem nikoli ne smemo pozabiti, kaj je bistvo našega delovanja. To je glasbena umetnost. Vse druge sposobnosti in kapacitete morajo biti usmerjene v to, da na glasbenem področju zares lahko premikamo meje.
V spodnjem videu prisluhnite odgovorom na tri zanimiva in nekoliko bolj osebna vprašanja:
View this post on Instagram
Zakaj je danes morda še pomembnejše, da si vzamemo čas za koncert v živo? Se vam pogosto zgodi, da vam kdo reče: "Klasična glasba ni zame" – in kaj mu na to odgovorite?
Obisk koncerta je mnogo več kot zgolj poslušanje glasbe. Je družbeno doživetje, ko se več sto ali celo več tisoč ljudi zbere na isti lokaciji, da doživi glasbo, ki je na sporedu tisti večer. V vedno bolj digitaliziranem svetu primanjkuje pristnih medčloveških stikov. Koncerti dobre glasbe pa omogočajo ravno to, skupno doživljanje glasbenih vrhuncev naše civilizacije.
Menim, da izraz "klasična glasba ni zame" sporoča mnogo več kot zgolj to, da nekomu klasična glasba estetsko ni všeč. Takšne izjave lahko razumemo tudi kot: "Ne vem, kako naj se obnašam na koncertu klasične glasbe", "V takšni družbi mi ni prijetno", "Težko se toliko časa koncentriram samo na glasbo", "Bojim se, da bom izpadel neprimerno" … Temeljna naloga institucije, kot je Slovenska filharmonija, je, da takšna sporočila dobro razumemo in ljudem glasbeno umetnost predstavimo na način, ki lahko preseže oziroma zaobide tovrstne pomisleke.
Obstaja glasbenik ali dirigent, ki si ga še posebej želite pripeljati v Slovenijo?
Takšnih umetnikov in umetnic je precej. Če želite izvedeti konkretna imena, pa boste morali spremljati bodoče koncertne sporede Slovenske filharmonije.
Se v prihodnjih sezonah obeta turneja, ki se je že zdaj zelo veselite? In če bi lahko orkester odpeljali na katerikoli svetovni oder, katerega bi izbrali in zakaj?
Orkester Slovenske filharmonije je v pretekli koncertni sezoni izvedel izjemno uspešno gostovanje po Japonski in Južni Koreji, Zbor Slovenske filharmonije pa leta 2024 na Norveškem. Temu sledijo številna povabila v druge države po Evropi in po svetu. Trenutno se poleg sosednjih držav oziramo proti Portugalski, Španiji in celo Gruziji. Verjamem, da nam bo ta gostovanja v naslednjih letih uspelo realizirati. Osebno si želim orkester popeljati tudi na turnejo po ZDA, kjer je pred več desetletji že uspešno gostoval.
Ob čem se zares odklopite? Imate hobi, ki nima prav nič opraviti z glasbo, pa vam veliko pomeni?
Čeprav odklop ni nekaj, kar bi bilo najbolj v moji naravi, me povsem prevzame planinarjenje. To je zame nek poseben način meditacije, ko misli delujejo povsem drugače kot običajno. Takrat se mi porodijo tudi najboljše zamisli.
Z ženo, pevko Evo Černe Avbelj, si delita življenje in ljubezen do glasbe. Kaj najraje poslušata doma? Se na vajinem seznamu predvajanja znajde tudi kakšna glasbena zvrst, ki je bralci od vaju morda ne bi pričakovali?
Kar se tiče glasbe, sva dokaj tradicionalna in kritična poslušalca. Pogosto poslušava različne izvedbe istih skladb in jih potem skupaj komentirava. V najinem domu pogosto zazveni tudi operna glasba. Evi se lahko zahvalim, da mi je precej odprla obzorja na področju zabavne glasbe, kljub temu pa v glavnem ostajam tradicionalist, predan klasični glasbi.
View this post on Instagram
Kaj bi raje izbrali za popoln večer: koncert v veliki dvorani, popolno tišino nekje v naravi ali nekaj tretjega?
Če se nekoliko pošalim, smo glasbeniki tisti, ki popolnost skozi celotno kariero iščemo na odru, pa je nikoli zares ne najdemo. Kljub temu bi za popoln večer izbral uspešen koncert Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije v vrhunski koncertni dvorani in pozitivno energijo glasbenikov po takšnem koncertu.
