Branko Djoković: "Premalo razmišljamo, premalo povezujemo"

Branko, kakšne so vrednote, katerim slediš?

Več jih je. Težko jih je strniti. V osnovi nedvomno kvalitetna hrana - če je le mogoče, najvišja kvaliteta. Potem je naslednja vrednota lokalno. Vsak (naj bi) se danes že zavedal, kako pomembno je, da hrana ne prepotuje pol sveta preden pride do tvojega krožnika, če jo lahko vzgojiš par metrov stran od krožnika ali pa jo nekdo vzgaja zate.

Potem je tukaj (ne)procesirana hrana, o kateri bi lahko debatirali. Najbolje je
seveda sveže in čim manj predelano. Da bomo ljudje zares prišli do te vrednote, bo verjetno še preteklo nekaj let. Zavedam se, da ne gre vse čez noč. Ne živimo na tak način, da bi si lahko nekdo nekaj zamislil in bodo nato vsi to kupovali in temu sledili. Ljudi je potrebno navaditi postopoma oz. jim prikazati, kakšne spremembe so povsem enostavne in mogoče. 

Veganska ponudba je še ena stvar, ki je danes zelo dobrodošla. Kolikor sledim

ponudbi na trgu, se mi zdi, da je ogromno nekvalitetne veganske hrane na policah. Pri veganstvu se krešeta dva pola. Na enih področjih se lahko povsem strinjam z veganstvom, spet na drugi strani pa je potrebno paziti, da zaradi te odločitve ne ješ umazanije. Veliko veganskih izdelkov sam ne bi dal vase. Razumem, da niso živalskega izvora, ampak so tako nizke kvalitete; vse že pakirano in pripravljeno. To se mi zdi čisto zgrešeno. 

Proizvodnja hrane je šla čisto izven meja. Če razmišljaš o tem, koliko se hrane zavrže in koliko je hkrati na drugi strani lačnih ljudi, je to popolnoma skregano z logiko. Koliko je masovne mesne in mlečne industrije, ki nahrani zgolj peščico ljudi in koliko gre za to časa, vložka, energije in življenj živali, medtem ko bi lahko z rastlinsko hrano nahranili mnogo več ljudi? Zato se mi zdi podpora veganstvu pomembna. Ne potrebujemo ne vem kolikorat dnevno jesti mesa. Saj ljudje vedno govorijo: “Včasih, ko smo bili mladi, smo imeli meso samo ob nedeljah.” A takrat je bilo na voljo samo kvalitetno meso, ki pa ni bilo poceni. Danes imaš na voljo ogromno nekvalitetnega mesa. Za 1,50 eura lahko ješ meso trikrat dnevno. Včasih nekvalitetne hrane ni bilo na voljo oz. so si privoščili kvalitetno meso tu in tam. Jej, kar te nahrani, za piko na i ali za posladkati pa si privošči nekaj enkrat na teden recimo. Če je to potrebno. Potem pa rečejo: “Včasih si nismo mogli privoščiti piščanca.” Ja, danes si ga pa lahko, ker jih 7 milijard vzgajajo na inekcijah in pod lučkami.

Nekdo mi je dal misliti, ko je rekel: “Kako boš svoboden, če ješ meso in piješ mleko živali, ki je bila celo življenje ujeta?” Ko se teliček rodi, ga odvzamejo materi in doživi prvi stres. Vržejo ga v boks, hrani ga človek, ne mama. Drugi stres. Celo “življenje” odrašča v boksu, kjer ga nenehno oplodijo – molzejo – oplodijo – molzejo… Tako krava preživi recimo devet let v stresu in ujetništvu. Potem jo še zakoljejo in dajo v klobase. In kako se lahko potem človek nahrani z mesom bitja, ki je živelo tako stresno življenje oz. celo misli, da mora piti mleko in jesti meso, da bo preživel? Ta hrana ima napačne informacije oz. nima pozitivnih informacij zate. Saj je znanstveno dokazano: če boš vodi govoril, da jo imaš rad, se molekula vode spremeni in postane bolj koristna zate, kot če ji boš govoril, kako jo sovražiš.

Kakšno informacijo pa nosi mleko ali meso živali, ki živi in trpi nenehen stres v ujetništvu?

Vse delamo za nek trenuten užitek, ki pa ga lahko dobimo tudi na miljon drugih načinov. 

Človek rad izkorišča svojo kvazi inteligenco, da se postavi nad. Želi nadvlado nad šibkejšim. A oprosti človek, žal nisi niti na vrhu prehranjevalne verige. Daj bakterije izven svojega telesa, pa boš “škripnil” že prvo sekundo. Torej si zgolj neka materija, v kateri živijo bakterije. 

Seveda se potem srečuješ z vprašanji: “A še vedno ne ješ mesa?” Meni pa se zdi bolj na mestu vprašanje: “A ti pri vsem znanju danes in izbiri še vedno ješ meso?” In ne, niti slučajno nočem jesti mesa, za katerega ne vem, od kje prihaja in ima v sebi antibiotike in hormone.

Ne zdi pa se mi prav, kako se te stvari premikajo v smislu trendov in ne odobravam agresivnega pristopa veganstva. Ne moreš siliti človek v nekaj, če je živel tako toliko časa. Pokaži raje sebe kot dober primer ali vzor že samo s tem, kar si. Morda bo potem tudi on poskusil. Ne moreš pa drugega bičati oz. siliti v nekaj, kar si ti ne tako dolgo nazaj dojel, da je dobro zate. Saj si verjetno ti v preteklosti isto počel. Je pa res tudi, da nas danes bombardirajo reklame in plakati na vseh koncih s čevapčiči in zrezki. Tudi to je zelo agresiven pristop s strani mesne industrije. 

Sicer pa, jejmo kolikor se da sezonsko in lokalno. Narava že ve, kdaj kaj potrebujemo. 

Ti je kdaj žal, da si pustil službo in šel na svoje? 

Ne! Seveda je tudi težko in je potrebno veliko delati, da preživiš. Če imaš kakšno zaledje za seboj, si lahko morda privoščiš več. Če si odvisen samo od sebe, pa moraš tudi bolj z glavo početi stvari. Včasih se želje in razum tudi krešejo. Ne sme pa biti to ovira, da ne poskusiš živeti svojih sanj.

Veliko pa je verjetno odrekanja, ko greš tako “na svoje”?

Čas za bližnje je najbolj problematičen. Nekaj časa že to opravičuješ in na začetku je to tudi razumljivo. Ne moreš pa tega početi večno. Na začetku si dejansko sam za vse, potem pa običajno stvari bolje organiziraš in prerazporediš. Še vedno pa se mi zdi, da sem nov v tem poslu in še ogromno se moram naučiti.

Zero waste?

Že na začetku mi je bila všeč ideja, da bi imel celo trgovino “zero waste”. Top ideja! Vendar… Če imaš prostor in ljudi, ki bodo to takoj sprejeli in šli v akcijo, se lahko greš to. Sicer roba ostaja in ti ostajaš brez strank. Še vedno smo v Kranju in ne v milijonskem mestu. Ljudje so se počasi navadili, da nosijo svoje vrečke. No, danes imamo že kar nekaj stvari na rinfuzo. Postopoma pa dodajamo vedno nove stvari. Sadje in zelenjava sta seveda že od začetka. Zdaj imamo še oreščke, testenine, fižol, lečo, piškote, kruh, rogljičke, datlje, liofilizirano sadje… Že dolgo tudi čistila, praške in šampone. Imam stranke, ki pridejo s polnim cekarjem steklenic, na katerih piše, kaj je notri. Cekar mi pustijo v trgovini, gredo v miru na kavo, jaz pa jim tačas napolnim steklenice. To ti da misliti, da se vse da. Le malo se moraš organizirati, potem pa tudi to postane avtomatizem. Da ne govorim o tem, kako zelo zmanjšaš svojo sled. Plastiko bi morali vsi nekaj časa zbirati v garaži, da bi videli, koliko smeti proizvedemo v zelo kratkem času. Da zmanjšamo uporabo nepotrebne plastike, imamo tudi kovinske slamice in slamice iz bambusa. Pa lesene zobne ščetke in seveda vrečke iz blaga. 

Tudi stranke nas ves čas spodbujajo, da vedno bolj vključujemo takšne izdelke. Dokler sam ne živiš v “svinjariji” smeti, težko kaj spremeniš. Lepo damo smeti v koš, tovornjak jih odpelje in mi živimo v čistem okolju. Zakaj bi potem varčevali z eno slamico ali vrečko? Zato, ker nimaš pojma, kaj se dogaja na drugi strani. To je tako kot (ne)cenjenje oz. metanje hrane stran. En mesec bi dal vsakega na cesto, da živi v lakoti, da lahko ceni, kaj pomeni življenje, ki ga živimo in kaj življenje, ki ga živi nekdo drug, zaradi našega načina življenja. Premalo razmišljamo, premalo povezujemo. Če damo nekaj v koš, to ne pomeni, da smet takoj izpuhti ali se izniči. Še vedno je na tem planetu. 

Kot je rekel gospod Edgar Pršo, moj dobavitelj izdelkov iz sladkega pelina. “Ne razumem, kako lahko človek plača 30 centov za jogurt in je ob tem še vesel. Kako si upaš dati tako malo denarja za jogurt? To ne more biti jogurt! Ni logične povezave. Vendar tega nihče ne vidi, vidijo samo jogurt in to, da je poceni. To je vse, kar človek želi vedeti.” To je kot, da bi delal tri tedne leseno mizo, nekdo pa ti da zanjo 5 eurov. Kako? Če si vložil v ta izdelek 300 ur dela in ne vem koliko materiala? 

Potrebno je malo pomisliti, kaj je potrebno za pridelavo katerekoli stvari. Poglej recimo, koliko je cena litra mleka, embalaže, tiska… Če bi bil jogurt pravi, ne bo 30 centov, enostavno ni možnosti. Do znanja in informacij lahko danes pridemo v hipu, če le to želimo. 

Ja, naši predniki so pili mleko. Vendar ko so naši predniki hoteli mleko, so šli ven in pomolzli kravo na pašniku. Ko so hoteli kruh, so ga spekli iz domače moke. Kruh, ki ga danes jemo, je morda v uporabi zadnjih sto let. Kar so pred tem jedli naši predniki, ni bilo nič od tega, kar jemo danes. Popolnoma smo omejeni samo na čas generacije ali dveh. Je pa res, da se spet prebujajo stari načini priprave hrane. Vedno bolj recimo ljudje sprejemajo kruh z drožmi, ki je veliko boljši za prebavo in ne napihuje. 

Še kakšen izdelek, ki se zopet prebuja? 

Morda fermentirani izdelki. Seveda je pri meni glavni poudarek na lokalnem, zato nisem vedel, kaj narediti z izdelki, kot sta denimo tempeh ali miso. In kaj narediš, ko veš, da je izdelek kvaliteten, ni pa povsem lokalen. Hkrati pa ni masovno proizveden, ampak jih sproti izdelujeta dva Slovenca iz kakovostnih sestavin, ki morda pridejo iz tujine. Zato sem se odločil tudi za določene takšne izdelke. Sicer pa imamo tudi slovenski tempeh iz ajde in sončničnih semen. 

Nasvet za bralce?

Če si s srcem pri neki stvari, ti bo zagotovo uspelo. Kdaj ti bo težko. Dobro pa je, če imaš ob sebi koga, ki ti lahko pomaga oz. se lahko na koga upreš, ko pridejo težki trenutki. 

Kaj vse se dogaja v Krajčku, lahko spremljate na njihovi FB strani ali na spletni strani www.krajcek.si

Pripravila: Ana Vehovar

• Poglejte si še članek iz arhiva: Branko Djoković: "S tem, ko kupujemo, podpiramo dobro ali slabo."

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere